VSL sodba I Kp 1716/2004

Pritožba zagovornice obdolženega B. J. se zavrne kot neutemeljena in
se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženi je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka
določene v povprečnini 60.000,00 SIT.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani

obdolženega B. J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne

poškodbe po členu 133/I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v

kateri mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora s preizkusno

dobo dveh let. Oproščen pa je bil plačila stroškov kazenskega

postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP. Z isto sodbo

je bila zavrnjena obtožba zoper M. J., da naj bi storila kaznivo

dejanje lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena KZ. V tem

delu postopka so bili stroški postopka tudi potrebni izdatki

obdolženke in njenega zagovornika naloženi v breme proračuna.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca

zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi

bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi

kršitve zakona in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne

v novo sojenje.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožnica neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje

zaradi razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega

postopka dejansko stanje ugotovilo popolno in napravilo tudi

logične in pravilne zaključke, ki jih je razumljivo in v

celoti obrazložilo. Zatrjevanje pritožnice, da je sodišče

prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za

zaslišanje priče N. Ž., ki je od svoje petletne hčerke izvedela za

dogajanje, ni utemeljeno. Gre namreč za posreden dokaz, za katerega

ni izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko vplivala na

zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Pritožnica

niti ne navede, kaj naj bi priča izpovedala. Sodišče prve stopnje je

dokaz upravičeno zavrnilo, saj je imelo dovolj neposrednih dokazov,

na katere je oprlo svojo odločitev. Pritožnica neutemeljeno napada

sodbo sodišča prve stopnje, da pri oceni dokazov ni upoštevalo

zagovora M. J., ki je skladen z zagovorom obdolženega. Sodišče prve

stopnje je namreč ocenilo zagovor obdolženega in na ta način tudi

zagovor njegove matere M. J., ki je v postopku nastopala kot

obdolženka. Sodišče prve stopnje je zagovor obdolženca in posredno

njegove matere ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi o vseh

pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah. Zato pritožničina drugačna

ocena dokazov in s tem dejanskega stanja ne more vplivati na

pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki se je pri izvajanju

dokazov seznanilo tudi z neurejenimi sosedskimi odnosi med družinama

obdolženca in oškodovanke. Pritožničino opozarjanje na nelogičnost

izpovedi oškodovanke in izpovedi prič, na katerih temelji sodba

sodišča prve stopnje, ne more vplivati na pravilnost zaključkov

sodišča prve stopnje, saj gre za izpovedi in zagovor obdolženca v

delu, ki se tiče razloga, zaradi katerega je prišlo do prepira in

prerivanja med obdolžencem, njegovo materjo na eni strani in

oškodovanko, njenim možem in njeno taščo na drugi strani. Gre namreč

le za okoliščine, ki so pomembne za oceno izzvanosti, kar pa lahko

vpliva le na kazensko sankcijo. Pritožnica ne navaja dokazov in

okoliščin, ki bi kazale na to, da so izpovedi oškodovanke in prič, ki

so zainteresirane za izid kazenskega postopka, v delu, v katerem

opisujejo udarec obdolženca, (ki je oškodovanki povzročil poškodbo

obraza pod levim očesom), neresnične. Zato pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič, da je

obdolženi udaril oškodovanko v predel obraza in ugotovljene poškodbe

(medicinska dokumentacija, izvedensko mnenje), za katero je izvedenec

ocenil, da je najverjetneje nastala zaradi udarca z roko, pravilno

zaključilo, da je to poškodbo oškodovanki povzročil prav obdolženi.

Prav tako je neutemeljeno zatrjevanje pritožnice, da je

sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb

kazenskega postopka, ker naj bi bila obrazložitev sodbe

sodišča prve stopnje v nasprotju z dokazi. Sodišče prve

stopnje naj bi v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, da gre

pri zadobljeni poškodbi oškodovanke za sled poškodbe,

ugotovilo, da poškodba ustreza kriterijem lahke telesne

poškodbe. Zatrjevano nasprotje ni podano. Sodišče na podlagi

dejstev in okoliščin, ki jih lahko ugotavlja tudi s pomočjo

izvedenca, ocenjuje, ali so izpolnjeni znaki kaznivega

dejanja ali ne. Enako ravna tudi pri oceni poškodb, saj je

kriterij lahke ali hude telesne poškodbe kriterij pravne

narave in ne medicinske stroke. Zato je sodišče prve stopnje

ravnalo pravilno, ko je ocenilo, da je poškodba, ki jo je

utrpela oškodovanka, lahka telesna poškodba. Ugotovilo je

namreč, da je oškodovanka utrpela udarnino pod levim očesom,

ki se je kazala v obliki razpočnih ran in jo je oškodovanka

občutila kot bolečino na spodnjem robu očnice. Ugotovilo je

tudi, da rane ni bilo potrebno kirurško oskrbeti, je pa bil

levi del obraza oškodovanke blago otečen. Zato je sodišče

prve stopnje pravilno ocenilo, da to pomeni, da je bila

zunanjost oškodovanke prizadeta. Takšne poškodbe namreč

gotovo pomenijo drugačen izgled oškodovanke, saj je bila

vidna oteklina in rane, ki so se zacelile, kot je ugotovil

izvedenec najprej v petih dneh. Ne gre za nikakršno

nasprotje med zatrjevanjem izvedenca, ki je v mnenju

navedel: "da poškodba očesa oškodovanke ne ustreza nobenemu

od kriterijev iz člena 133 KZ in navedel, da gre za sled

poškodbe" in zaključki sodišča prve stopnje, saj je sodišče

pravilno zaključilo, da je zaradi zadobljenih poškodb imela

oškodovanka spremenjen zunanji videz najmanj pet dni, kar je

potrdil tudi izvedenec v svojem mnenju in to zaradi poškodbe

obraza.

Prav tako ni bila zagrešena zatrjevana kršitev materialnih

predpisov, ker naj bi bilo kršeno načelo "in dubio proreo",

saj se ne vzpostavlja dvom v resničnost ugotovljenega

dejanskega stanja.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora

paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) in ker je po

mnenju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija

primerna teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevi

krivdi, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tako

obteževalne kot olajševalne okoliščine, je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.

Obdolženec mora plačati stroške pritožbenega postopka v

skladu z določilom člena 98 Zakona o kazenskem postopku, ki

jih je pritožbeno sodišče ocenilo v znesku 60.000,00 SIT,

kar je po mnenju pritožbenega sodišča ustrezno glede na

zapletenost postopka, kot tudi obdolženčeve premoženjske

razmere, saj prejema štipendijo in je pridobitno sposoben.