VSL sklep I Kp 403/2008

Ob reševanju pritožb državne tožilke in zagovornikov obtoženca se pritožbi zagovornikov ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

:

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega S. T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ in mu izreklo kazen treh let zapora. Pogojne obsodbe, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 349/2005 z dne 12.6.2006, in je postala pravnomočna dne 21.6.2006, ni preklicalo. Obtoženca je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika bremene proračun.

Zoper to sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in odločbe o stroških kazenskega postopka in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče višjo zaporno kazen ter mu naloži v plačilo stroške kazenskega postopka; ter zagovorniki obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo državne tožilke so zagovorniki vložili odgovor na pritožbo, v kateri so predlagali zavrnitev pritožbe državne tožilke kot neutemeljene.

Višji državni tožilec B. P. iz pritožbenega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v pisnem predlogu, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Z njegovim predlogom sta bila obtoženec in zagovornik seznanjena.

Seja pritožbenega sodišča je bila opravljena brez navzočnosti višjega državnega tožilca, ki je bil o seji obveščen ter v nenavzočnosti obtoženčevih zagovornikov, ki so bili o seji obveščeni in so svojo odsotnost pisno opravičili.

Pritožba zagovornikov je utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena pritožba v delu, ko izpodbija verodostojnost oškodovančeve izpovedbe in izraža dvome o tem, da bi si oškodovanec glede na ugotovljene poškodbe glave in pretres možganov sploh lahko zapomnil obtoženca kot napadalca, saj je sodišče svoje sklepanje o tem utemeljilo tudi na izpovedbi S. G., oškodovančevega očeta A. B. ter skrbni oceni izpovedb D. O. in J. C. Ocene izpovedb prič S. G. in A. B. zagovorniki v svoji pritožbi sploh ne izpodbijajo. Z navedbami, da so ostale priče le posredne priče, ki so zgolj prenašale govorice, pa ne morejo ovreči prepričljive ocene sodišča prve stopnje glede verodostojnosti izpovedb C. in O. Ko pa zagovorniki namigujejo, da bi oškodovanec moral zaznati in prepoznati tudi ostale napadalce, pa spregledajo, da je oškodovanec jasno izpovedal, da je pri odhodu iz lokala naletel na obtoženca iz oči v oči, drugih, ki so stali levo od njega, pa se ne spominja in jih tudi ne more opisati in da tudi obtoženčeve družbe ne pozna (list. št. 76) in da se je vse dogodilo na hitro in da se dogodka spominja le po fragmentih.

Pritožbeno sodišče glede na to sprejema kot prepričljive zaključke sodišča prve stopnje, da je bil v skupini oseb, ki so kritičnega dne pretepli oškodovanca prav obtoženec in da ga je on tudi prvi udaril. Utemeljeno je zavrnilo obtoženčev alibi. Navedbe o tem, kakšne zvrsti filma naj bi kritičnega dne gledala obtoženec in njegovo dekle, so sicer res v nasprotju s tem, kar sta povedala obtoženec in B., saj je sodišče izjavo enega zmotno pripisalo drugemu in obratno, vendar se to ne nanaša na nobeno odločilno (pravnorelevantno) dejstvo.

Prav tako pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo določbo 242. člena ZKP, ko zatrjuje, da je sodišče oprlo sodbo na ugotovitev, da sta oškodovanec in S. G. obtoženca prepoznala na glavni obravnavi. Ta prepoznava na glavni obravnavi ni sodna prepoznava, kot je predpisana v 242. členu ZKP, zato sodišče te določbe ni kršilo, kot zmotno zatrjujejo pritožniki, saj bi sodišče to kršitev storilo le, če bi sodbo oprlo na ugotovitev sodne prepoznave, opravljene v nasprotju z določbo 242. člena ZKP. Prepoznava obtoženca na glavni obravnavi namreč pomeni, da zaslišana priča le izjavi, da je obtoženec po njenih zaznavah kot storilec. Takšna prepoznava na glavni obravnava pa tako ni dokaz, ampak le del izpovedbe oškodovanca oziroma priče, na katere je sodišče povsem utemeljeno oprlo svojo odločitev.

Izrek sodbe je nerazumljiv le takrat, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre. Nerazumljivost izreka se mora nanašati na odločilna dejstva in okoliščine, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja. Izrek sodbe vsebuje po oceni pritožbenega sodišča povsem jasno in razumljivo navedbo dejstev, opis ravnanja obtoženca in neznanih sostorilcev, katerih posledica je bila poškodba oškodovanca. Navedeno je izvršitveno ravnanje in posledica, zato nakazovanje pritožnikov, da bi po jezikovni razlagi izreka bilo lahko moč pripisati, da je posledica nastala zaradi udarca oškodovanca z glavo vozilo, ni utemeljeno. Vrženje v oškodovančevo vozilo je le eno izmed izvršitvenih ravnanj in ne kaže na nerazumljivost izreka, kot to zatrjujejo pritožniki.

Napačno je tudi stališče pritožnikov, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je del opisa ravnanja iz obtožnice spremenilo. Sodišče je to spremembo, ki jo navaja kot prilagoditev izpovedbam dokazov, v 3. odstavku na 7. strani sodbe obrazložilo. Takšna sprememba pa ne pomeni, da ni več podane objektivne identitete med obtožbo in sodbo, da bi šlo za prekoračitev obtožnice. Pravila o objektivni identiteti obtožnice in sodbe iz 354. člena ZKP namreč ni mogoče razlagati tako, da sodišče v opisu ne more spremeniti ničesar, temveč tako, da je vezano na tista v opisu navedena dejstva, s katerimi so opisani znaki. Sme pa prilagajati opis iz obtožnice dejanskim ugotovitvam, ko gre za dejstva, s katerimi se dejanje podrobneje označi. Prav to pa je storilo sodišče v obravnavanem primeru in takšen poseg v opis kaznivega dejanja ni bil v škodo obtoženca, kot to zmotno menijo pritožniki.

Pritožbeno sodišče pa v nadaljevanju pritrjuje zagovornikom, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker v postopku ni postavilo izvedenca medicinske stroke v skladu z določbo 248. in 264. člena ZKP.

Z izvedencem se v kazenskem postopku ugotavljajo tista dejstva, za katera je potrebno neko strokovno znanje. Če se v postopku porodi dvom o vrsti in teži poškodbe ter načinu njihovega nastanka, mora sodišče postaviti izvedenca in je lahko le izvedeniško mnenje o vrsti in teži poškodb podlaga za sprejem pravne opredelitve kaznivega dejanja po določbah Kazenskega zakonika. Obvestilo o telesnih poškodbah oškodovanca, iz katerega izhaja, da bi bilo zaradi v opisu dejanja citiranih poškodb glave oškodovančevo življenje lahko v nevarnosti (kar je državna tožilka povzela v obtožnici), ob hkratnem navajanju, da je bila oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana in da je oškodovanec utrpel sled poškodbe, pa ni mogla biti zadostna podlaga za presojo sodišča, da je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo, ki meji že na posebno hudo telesno poškodbo. Dodaten dvom pa je tudi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je to poškodbo glave povzročil obtoženec. Sklepanje sodišča, da je torej oškodovancu poškodbo glave povzročil prav obtoženec, ko ga je udaril s palico po glavi,ob tem, da iz ostalih dokazov izhaja, da so ostali sostorilci oškodovanca na tleh ležečega brcali, med drugim tudi v predel glave, da ga je eden izmed njih z reklamno tablo udaril po telesu, nato pa so ga prijeli in vrgli po cesti, da je z glavo udaril v avto, je zmotno in obstaja dvom v pravilnost te ugotovitve sodišča prve stopnje, ki za takšno sklepanje o naravi in teži kaznivega dejanja nima ustreznega strokovnega znanja. To pa utemeljeno uveljavljajo pritožniki. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvedene dokaze ponoviti, dokazni postopek pa dopolniti s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki bo moral sodišču odgovoriti na vprašanje o vrsti in teži poškodbe in tudi načinu nastanka poškodbe. Šele takšno izvedeniško mnenje pa bo lahko dokaz, na katerega bo sodišče lahko oprlo svojo odločitev tudi o tem, ali je prav obtoženec s svojim ravnanjem kot sostorilec povzročil to poškodbo in navedeno okoliščino ob nedvomni ugotovitvi lahko upoštevalo pri odmeri kazni.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov ugodilo iz tega razloga, se do še preostalih navedb pritožnikov ni opredelilo, prav tako pa ni preizkušalo utemeljenosti pritožbe državne tožilke, ki se je zavzemala za zvišanje zaporne kazni in spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka.