VSK sklep Kp 516/99

Pritožba obtoženega L.F.B. se kot neutemeljena zavrne.

Z uvodoma navedenim sklepom je prvostopno sodišče po opravljeni glavni obravnavi zoper obtoženega L.F.B. iz razloga po 1. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP odredilo pripor, za katerega je sklenilo, da teče od prijetja obtoženca dalje.

Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje obtoženec sam. V pritožbi navaja, da pritožbenega razloga pravzaprav ne izpodbija, saj predsednik senata drugače kakor je, tudi ni mogel ravnati. Navedel je, da ga je k pobegu iz Psihiatrične bolnišnice Idrija vodila psihična stiska oz. zdravstvene težave. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor nadomesti s hišnim priporom, predlaga pa tudi odpravo pripora proti položitvi varščine v znesku 150.000 DEM.

Pritožba obtoženca ni utemeljena.

Iz vsebine obtoženčeve vloge je razbrati, da obtoženi L.F.B.

pripornega razloga begosumnosti, zaradi katerega je obravnavni senat prvostopnega sodišča po opravljeni glavni obravnavi izdal grajani sklep, sploh ne izpodbija in tudi sam navaja, da predsednik senata drugače, kakor je, tudi ni mogel ravnati, pač glede na to, da je dne 26.5.1999 pobegnil iz Psihiatrične bolnišnice Idrija, kamor je bil priveden iz goriških zaporov, kjer je bil v priporu. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s tem, da je pri obtožencu priporni razlog begosumnosti podan, saj obtoženec tudi sam priznava, da v priporu zaradi zdravstvenih težav ne zdrži in da je ravno zaradi tega tudi zaprosil za oddajo na prestajanje kazni pred pravnomočnostjo sodbe.

Kljub temu, da gre razumeti obtoženca, da predstavlja pripor gotovo negativno izkušnjo, ki se kaže morda tudi v notranji stiskah, pa so glede na povedano pri obtožencu, ki je tudi italijanski državljan, gotovo podane okoliščine, ki kažejo na to, da bi na prostosti lahko pobegnil in se na tak način skušal izogniti dokončanju predmetnega kazenskega postopka.

Glede na stopnjo obtoženčeve begosumnosti pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka in tedaj ne pride v poštev nedomestitev pripora s hišnim priporom kot milejšim ukrepom. V tistem delu, kjer pa obtoženec predlaga odpravo pripora proti položitvi varščine pa je potrebno povedati, da gre za predlog, o katerem bo moralo najprej odločiti sodišče prve stopnje.

Glede na vse navedeno je bilo tedaj pritožbo obtoženega L.F.B. na podlagi 3. odst. 402. čl. ZKP kot neutemeljeno zavrniti.