VSRS Sodba XI Ips 3995/2014-117

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 25. 1. 2014 zoper obdolženo L. M. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storila kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 ter štiri kazniva dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženkine zagovornice s sklepom z dne 26. 1. 2014 zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženkina zagovornica zaradi bistvene kršitve določb postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Navaja, da je podana kršitev 192. člena ZKP in 201. člena ZKP, saj odreditev pripora ni sorazmeren in neogibno potreben ukrep. Zunajobravnavni senat ni ugotavljal neogibne potrebnosti pripora kljub pritožbenim navedbam zagovornice. Opozarja, da je obdolženka mati treh nepreskrbljenih otrok v starosti 7, 11 in 18 let, za katere skrbi kot samohranilka, očetovstvo pa ni urejeno. Z odreditvijo pripora se močno posega v pravico otrok, da niso ločeni od staršev proti svoji volji, kar jim zagotavlja Konvencija o otrokovih pravicah. Navaja, da je za otroke obisk staršev v priporu lahko boleč ter da brez dvoma pusti posledice, ki vplivajo na kasnejši psihofizični razvoj otroka. Pri presoji, ali je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka in za varnost ljudi in njihovega premoženja, je po njeni presoji potrebno tehtati ne samo osumljenčevo pravico do osebne svobode, ampak tudi pravico otrok, da niso ločeni od svojih staršev. Zagovornica meni, da bi v obravnavani situaciji, ki je specifična, bilo potrebno odrediti milejši ukrep. Dokler obdolženka ni pravnomočno spoznana za krivo, je potrebno gledati predvsem na korist otroka in dati prednost njegovim pravicam.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da sta sodišči v obrazložitvi sklepov navedli argumente glede neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora. Senat je navedel tudi, da je zagotovljeno vzdrževanje stikov med obdolženko in njenimi otroci v skladu s Pravilnikom o izvrševanju pripora, v času pripora za otroke skrbi obdolženkina mati, obveščen pa je tudi center za socialno delo.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolženki in njeni zagovornici, ki se o njem nista izjavili.

B.

5Po prvem odstavku 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.(1) Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki je tudi izrecno vgrajeno v besedilo 20. člena Ustave. Sodišče je tako vselej, ko odloča o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti dolžno pretehtati tudi, ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi (neogibnost pripora)(2), ter ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu).

6V okviru presoje neogibnosti pripora za varnost ljudi sodišče na podlagi okoliščin konkretnega primera (predvsem predhodnega obnašanja obdolženca, njegovega siceršnjega življenja in osebnih lastnosti) oceni, kakšna je verjetnost, da bo obdolženca od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj odvrnila že odreditev milejšega ukrepa, tj. ukrepa, ki manj intenzivno posega v pravice obdolženca, prav zato pa omogoča nad obdolžencem manjši nadzor. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve in druge stopnje, da je v obravnavanem primeru pripor edini ukrep, s katerim je mogoče v zadostni meri zagotoviti varnost ljudi in njihovega premoženja. Sodišči namreč ugotavljata, da je bila obdolženka že štirikrat pravnomočno obsojena zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, v vseh štirih primerih ji je bila izrečena pogojna obsodba, obravnavana kazniva dejanja pa naj bi storila v času preizkusnih dob. Navedeno kaže, da niti sankcije opominjevalne narave niti skrb za otroke obdolženke do sedaj niso odvrnili od ponavljanja kaznivih dejanj, zato tudi ni moč pričakovati, da bo obdolženka v prihodnje spoštovala pravila hišnega pripora.

7Po oceni Vrhovnega sodišča starševstvo v obravnavanem primeru ne vpliva niti na presojo sorazmernosti v ožjem pomenu. V tej fazi sodišče presodi, ali bi v konkretnem primeru morebitna ponovitev kaznivega dejanja lahko prizadela varnost ljudi v tolikšni meri, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, pri tem, ko še ni bilo dokazano, da je očitano dejanje res storil. Iz sklepa pritožbenega sodišča izhaja, da je sodišče v obravnavani zadevi presojo sorazmernosti opravilo tudi v luči pritožbenih navedb glede pravice otrok, da niso ločeni od staršev. Senat je ugotovil, da za otroke skrbi obdolženkina mati, o tem je obveščena dežurna delavka centra za socialno delo, stiki otrok z obdolženko pa bodo potekali v skladu s Pravilnikom o izvrševanju pripora. Iz navedenega izhaja, da otroci niso prepuščeni sami sebi ter da bodo stiki z materjo mogoči v priporu, iz podatkov spisa in navedb zagovornice pa tudi ne izhaja, da bi bile v obravnavanem primeru podane kakšne posebne okoliščine, zaradi katerih bi bila stalna prisotnost matere za zdravje oziroma normalen razvoj otrok nujno potrebna. Ni sicer moč zanikati navedb zagovornice, da je lahko obiskovanje matere v priporu za otoke boleče ter da bodo za čas pripora stiki z materjo pomembno omejeni. Ob ugotovitvi, da so izpolnjeni siceršnji pogoji za odreditev pripora, pa se tem posrednim posegom v pravice in interese otrok ni moč izogniti. Nasprotno stališče bi privedlo do nesprejemljive situacije, ko zoper samohranilca mladoletnega otroka pripora nikdar ne bi bilo dopustno odrediti.

C.

8Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženkina zagovornica, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

9Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.

----

Op. št. (1) : Po stališču, ki ga je Ustavno sodišče zavzelo že v odločbah Up-75/95 z dne 7. 7. 1995 ter U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, pojem „varnost ljudi“ lahko zajema tudi premoženjska kazniva dejanja, kadar gre za težja kazniva dejanja z elementi posega v najpomembnejše ustavno varovane dobrine.

Op. št. (2) : Tudi po določbi drugega odstavka 192. člena ZKP mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.