VSL Sodba VII Kp 52151/2018

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti storil kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 in v zvezi s tretjim odstavkom člena 29 KZ-1. Na podlagi določb člena 58 in 63 KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo pet mesecev in preizkusno dobo dveh let ter mu v okviru pogojne obsodbe določilo varstveno nadzorstvo za čas dveh let z navodilom zdravljenja v Psihiatrični ambulanti Zdravstvenega doma X. in ga opozorilo na posledice neizpolnjevanja navodila ali izmikanja stikom s svetovalcem. Po določbi četrtega odstavka člena 95 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, v plačilo pa mu na podlagi prvega odstavka člena 95 ZKP naložilo stroške iz 8. točke drugega odstavka člena 92 ZKP. Na podlagi prvega odstavka člena 94 ZKP je odločilo, da je dolžan plačati stroške vročitve sodnih pisanj.

2Zoper sodbo so se pritožili sam obdolženi ter njegovi zagovorniki. Obdolženi je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbenega očitka, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v spremenjeni sestavi v novo sojenje. Tudi zagovorniki obdolženca so vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3Obdolženi je predlagal, da sodišče druge stopnje opravi pritožbeno sejo v skladu z določbo člena 378 ZKP, vendar pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo člena 445 ZKP in sodno prakso, temu predlogu ni sledilo.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov prvostopenjske sodbe in podatkov spisa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo vse potrebne dokaze, jih posamično in sintezno skrbno analiziralo in ocenilo ter sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke. Ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, je s stopnjo gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, zaključilo, da je obdolženi izpolnil vse objektivne in subjektivne zakonske znake in elemente očitanega kaznivega dejanja, za katerega mu je izreklo tudi primerno in pravično kazensko sankcijo.

6Neutemeljena je pritožbena kritika, da je izrek sodbe nerazumljiv oziroma v nasprotju sam s seboj in z razlogi sodbe. Obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja grožnje v kvalificirani obliki, in sicer v obliki, ko storilec drugemu zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo, pri čemer izvršitveno ravnanje realizira z grdim ravnanjem. Gre za pravno kvalifikacijo po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1. Grdo ravnanje kot izvršitveno ravnanje kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku člena 135 KZ-1 predstavlja fizični napad na drugo osebo, ki ima za posledico prizadeto telesno ali duševno celovitost oškodovanca, to je telesne poškodbe, ki so manj intenzivne od lahkih telesnih poškodb (odrgnine, podplutbe, praske) in razne oblike razžalitev s takoimenovano realno injurijo, pa tudi strah, žalost, razburjenje, jezo.¹

7Ni res, da iz konkretnega opisa očitka ni razvidno, kdo je oškodovanec; več kot jasna je trditev, da je pasivni subjekt očitanega kaznivega dejanja zunajzakonska partnerka obdolženca B. B., zoper katero je obdolženi po očitku usmeril svoj fizični napad v obliki prijema za vrat, davljenja, močnega potiska na posteljo, večkratnih udarcev po glavi s pestjo in vrženjem mobilnega telefona proti njej. Ni tudi dvoma, kakšne posledice je obdolženi, na področju telesne in duševne celovitosti oškodovanke, zatrjevano povzročil z očitanim kaznivim dejanjem; glede na konkretni opis je B. B. utrpela bolečine in podplutbe na glavi ter občutek osebne ogroženosti, prestrašenosti in močne vznemirjenosti. Na zapisani način je konkretizirano izvršitveno ravnanje obdolženca zoper točno določeno oškodovanko s točno določenimi poškodbenimi posledicami, ta konkretni dejanski stan pa, upoštevaje naravo zatrjevanega obdolženčevega ravnanja, zajema tudi konkretizacijo posebnega abstraktno določenega namena ustrahovanja in vznemirjenja B. B.

8Očitano kaznivo dejanje, kot je opisano v izreku napadene sodbe, ima vse zakonske znake, zapisane v drugem odstavku člena 135 KZ-1, ki določa kaznivo dejanje že kot poškodbeni delikt; kaznivo dejanje po prvem odstavku člena 135 KZ-1 je oblikovano kot abstraktni ogrozitveni delikt. Kazenskopravno varovana dobrina očitanega kaznivega dejanja je pravica do osebne varnosti oškodovanca, katero zakon po prvem odstavku člena 135 KZ-1 varuje že v najzgodnejši fazi kaznivega dejanja; to je že takrat, ko je le abstraktno ogrožena, torej do občutkov ogroženosti, prestrašenosti in vznemirjenosti oškodovanca lahko še niti ne pride, ob pogoju, da je storilčeva grožnja resna, torej objektivno sposobna povzročiti dejanski poseg v občutek varnosti oškodovanca. Izvršitvena oblika grdega ravnanja določa kvalificirano obliko kaznivega dejanja v primerih, ko se storilčeva resna grožnja zoper oškodovance manifestira s fizičnim napadom nanj in se posledice izrazijo na področju njegove telesne oziroma duševne celovitosti; v tem primeru gre že za poškodbeno kaznivo dejanje, saj je občutek oškodovančeve varnosti že načet² ali pa je načeta njegova telesna celovitost.

9Sodišče druge stopnje, za razliko od obdolženega kot pritožnika, v konkretnem opisu očitka ne prepoznava „ogromno možnih različnih načinov interpretacije“; razlaga konkretnega očitka je samo ena, jasna in je taka, kot je opredeljeno predhodno. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP. Kot manj razumljivi se izkazujejo kvečjemu pritožnikovi očitki, ki sicer izhajajo iz dokaj točnih povzetkov stališč pravne teorije, zaključijo pa se z napačno pravno presojo, da so v izreku izpodbijane sodbe zajeti zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 122 KZ-1 oziroma kaznivega dejanja nasilja v družini po členu 191 KZ-1, katerih sodišče prve stopnje sploh ni obravnavalo, čeprav bi jih, po stališču pritožnika, moralo.

10Ne glede na to, da se obdolženi v tem delu deloma celo pritožuje v svojo škodo, za kaznivo dejanje po prvem odstavku člena 191 KZ-1 je namreč predpisana zaporna kazen do pet let, kar odpira vprašanje dovoljenosti pritožbe³, sodišče druge stopnje ugotavlja, da v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja niso konkretizirane posledice telesne poškodbe, katere predpisuje prvi odstavek člena 122 KZ-1 (vpliv telesne poškodbe na del telesa ali organ oškodovanca, na njegovo zdravje, zunanjost ali delazmožnost), prav tako pa niso razvidni zakonski znaki kaznivega dejanja po členu 191 KZ-1 (spravljanje v podrejen položaj kot posledica večkratnega oziroma intenzivnega izvršitvenega ravnanja storilca zoper oškodovanca); obdolženčev očitek, da je sodišče prve stopnje, ker o navedenih dveh kaznivih dejanjih ni odločilo, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, temelji na nerazumevanju kazenskega materialnega prava in je zato neutemeljen.

11Pritožbeni kritiki, da je bila izpodbijana sodba obdolžencu vročena v nasprotju z določbami ZKP, sodišče druge stopnje ne more pritrditi. Dejstvo je, da je obdolženca v predmetnem kazenskem postopku zastopal zagovornik, zato ustrezno pravno podlago za način vročanja sodbe kot akta, na katerega je vezana pravica do pritožbe, predstavlja določba prvega odstavka člena 119 ZKP v zvezi z določbo četrtega in drugega odstavka člena 120 ZKP. Določba prvega odstavka člena 119 ZKP pa je jasna; sodna pisanja, v zvezi s katerimi od vročitve teče rok za pritožbo, se obdolžencu, ki ima zagovorniku, vroča osebno, vendar v primeru, če obdolženca ni v stanovanju ali na delovnem mestu, zakon določa, da se pisanje vroči z nadomestno vročitvijo (torej tako, da se izroči kateremu od odraslih družinskih članov obdolženca, ki je pisanje dolžan sprejeti, če niti teh ni v stanovanju, pa hišniku ali sosedu, če v to privolita, oziroma osebi, pooblaščeni za sprejem pisanj na delovnem mestu). Zmotna je obdolženčeva razlaga v pritožbi, da je nadomestna vročitev mogoča šele potem, ko se opravi v celoti predpisan postopek osebne vročitve po določbi člena 118 ZKP, saj je v nasprotju z jezikovno razlago določbe prvega odstavka člena 119 ZKP, pa tudi v nasprotju z namenom te določbe, ki zasleduje cilj vsaj do določene mere poenostavljenega vročanja v primeru, ko se obdolženec poslužuje strokovne pomoči zagovornika. Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da se citirana sodba VS RS opr. št. I Ips 2996/2018 nanaša na primer vročanja obdolžencu, ki nima zagovornika, zato je na konkretno situacijo ni mogoče uporabiti. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tudi ni jasno, ko je bila po pritožnikovih navedbah „izpodbijana sodba le vročena“, na kakšen način bi kršitev določb kazenskega postopka, ki se nanašajo na vročanje sodbe, sploh lahko vplivala na obdolženčeva ustavno določena jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave RS). Dejstvo pa je, da obdolženi redno ni dvigoval sodnih pošiljk, zato se je sodišče prve stopnje upravičeno poslužilo nadomestne vročitve preko obdolženčevega delodajalca.

12Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je obdolženi ravnal po očitku tožilstva, v ključnem delu oprlo na izpovedbo oškodovanke, katere verodostojnost je presodilo, upoštevaje izpovedbi prič C. C. in D. D., zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja s foto albumom, vsebino sms sporočil, katere je oškodovanka poslala obdolženčevi materi G. A., ter policijske podatke o dogajanju v kritičnem času. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje določno opredelilo dokazno gradivo, ga prepričljivo ovrednotilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu kaznivo dejanje z gotovostjo dokazano.

13Vsi pritožniki uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na ravnanje oškodovanke pred inkriminiranim dogajanjem, vendar po mnenju sodišča druge stopnje neutemeljeno. Prvostopenjsko sodišče se je do dogajanja v lokalu E., v obsegu, relevantnem za pravilno ugotovitev odločilnih dejstev, opredelilo v točkah 9, 10 in 24 in upravičeno verjelo oškodovanki, da kritičnega dne ni, na račun lastne zabave in užitka, zanemarila svojih otrok.

14Drži, kar poudarjajo pritožniki v obeh pritožbah, da sta obdolženi in priča C. C. skladno zatrjevala, da je B. B. v lokalu E. kritičnega dne izrazila nasprotovanje temu, da bi šla po otroka, saj je želela na pijačo, kot tudi, da priča D. D. vsebine pogovora med obdolžencem in oškodovanko ni slišala. Vendar pritožniki spregledajo, da oškodovankino izpovedbo, da je tedaj obdolžencu rekla, da nima namena iti na praznovanje, da pa mora na firmo in bo morda zamudila pet ali deset minut, ko bo pobrala otroka pri starih starših, potrjuje izpovedba D. D., da je oškodovanka res le voščila sodelavcema v službi, nato pa šla domov; dejstvo je tudi, saj tega pritožniki ne izpodbijajo, da je bila oškodovanka tista, ki je kritičnega dne pobrala otroka in ju pripeljala domov, kot je sama pojasnila v svoji izpovedbi. Sodišče druge stopnje, ob tako razkritem oškodovankinem dejanskem ravnanju glede družinskih obveznosti po odhodu iz lokala E., ki mu pritožniki ne nasprotujejo, enako kot prvostopenjsko sodišče, nima razloga, da ne bi verjelo B. B., da je o takem svojem ravnanju v zvezi z otrokoma v lokalu E. obdolženca predhodno tudi seznanila. Pritožbene navedbe, ki ne presegajo tehnične primerjave izpovedb B. B., D. D., C. C. in obdolženca, ne da bi vsebovale presojo dejansko izkazanega oškodovankinega ravnanja po odhodu iz lokala E., prepričljivih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo izpodbiti.

15Sodišče prve stopnje, kot razume pritožbeno sodišče, obdolženčevega zagovora, da se očitanega ravnanja na F. ulici 1 v X. ne spominja, ni štelo njemu v škodo; se je pa utemeljeno oprlo na drugo razpoložljivo dokazno gradivo, katerega je v potrebni meri ocenilo in prepričljivo zaključilo, da je obdolženi ravnal, kot mu je očitano.⁴ Kot protispisna se zato izkazuje pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje, kljub časovni odmaknjenosti obravnavanega kaznivega dejanja, hudi obdolženčevi vinjenosti v kritičnem času in njegovi osebnostni motenosti, ni verjelo obdolžencu, da se kritičnega dogajanja ne spomni.

16Pritožbene kritike, da je prvostopenjsko sodišče neupravičeno verjelo oškodovanki glede inkriminiranega obdolženčevega ravnanja, sodišče druge stopnje ne sprejema in pritrjuje ugotovitvi v izpodbijani odločitvi, da je oškodovankin opis obdolženčevega ravnanja od 18.00 ure dalje na kritični dan potrjen, ne samo z obdolženčevih zagovorom, da sta se z oškodovanko ob njegovem prihodu domov verbalno sporekla, pač pa zlasti z vsebino sms sporočil, katere je B. B. poslala G. A., obdolženčevi materi, od 18.47 do 19.08 ure, ugotovitvijo policistov, da je stena poškodovana na mestu, kamor je po oškodovankini izjavi priletel mobilni telefon iz obdolženčevih rok, pa tudi o razdejanju v stanovanju, katerega je, po oškodovankini izpovedbi, povzročil obdolženi med svojim nasilnim izbruhom, ter podatki policije, in sicer 1. odgovorom OKC PU X., da je 29. 6. 2018 ob 19.19 uri na interventno številko 113 poklicala, očitno obdolženčeva mama G. A., in jih obvestila o nasilnem obnašanju obdolženca ne le zoper B. B., pač pa tudi o njegovih grožnjah zoper njo in moža v aktualnem času, ter o tem, da jo je strah, da bo B. B. (in otrokoma) kaj storil, ter 2. uradnim zaznamkom o odvzemu prostosti in pridržanju PP ..., iz katerega izhaja, da je bila obdolženemu dne 29. 6. 2018 ob 22.15 uri v kraju Y., kjer stanujejo oškodovankini starši, odvzeta prostost, v skladu z oškodovankinim opisom obdolženčeve agresije pa je tudi 3. vsebina dopisa PP ..., ki izkazuje, da je bil obdolženi ob zaustavitvi v kraju Y. močno vinjen. Zaznave policije ob ogledu stanovanja na naslovu F. ulica 1 v X., ki izkazujejo fizične posledice obdolženčevega ravnanja (vdrtina v steni, razdejanje), ter vsi trije omenjeni policijski dokumenti, skupaj z oškodovankinimi sms sporočili G. A., ki izkazujejo, da je obdolženčeva mama, na podlagi sporočil B. B., obdolženca poklicala in bila tudi sama deležna njegovega (verbalnega) nasilja ter zato o vsem skupaj obvestila policija, le-ta pa je obdolženca res prestregla močno alkoholiziranega, ko je bil na poti k oškodovankinim staršem, potrjujejo oceno sodišča prve stopnje o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe; kljub temu, da pritožnikom ni mogoče oporekati, da oškodovankine trditve o telesnih posledicah grdega ravnanja, usmerjenega zoper njo, niso dokazane z zdravstveno dokumentacijo. Čeprav lahko drži, da bi oškodovanka mogla, zaradi posledic obdolženčevega fizičnega nasilja (bolečine, podplutbe), tudi obiskati zdravnika, na kar opozarjajo pritožniki, pa dejstvo, da tega ni storila, ne izključuje resničnosti njenih navedb, upoštevaje, poleg kontinuirano enakih njenih opisov dogajanja tekom predkazenskega in kazenskega postopka, vsebino sms sporočil oškodovanke, reakcije obdolženčeve matere in policije ter stanje stanovanja. Vse navedeno potrjuje, ne le posamična obdolženčeva izvršitvena ravnanja (davljenje, potiskanje na posteljo), pač pa tudi izjemno visoko stopnjo obdolženčeve agresije zoper oškodovanko in posledično, logično, njeno prestrašenost, vznemirjenost in občutek osebne ogroženosti. Ob navedenem se vsaj kot neresne izkazujejo pritožbene navedbe, da bi le videoposnetek dogajanja v stanovanju lahko potrdil verodostojnost oškodovankine izpovedbe, celo kot nevredne strokovne obrambe pa v primeru ocene pritožnikov, da bi oškodovanka očitno besnega in alkoholizranega obdolženca v stanovanju pač morala posneti s telefonom. Enako stališče sodišče druge stopnje sprejema tudi glede pritožbene trditve, da je vdrtina v steni lahko nastala ob drugi priliki, razmetano stanovanje pa da ni dokaz obdolženčevega izvršitvenega ravnanja; noben podatek v spisu ne nakazuje na možnost, da bi poškodba na steni nastala v nekem drugem dogajanju, tega ni omenil niti obdolženi v svojem zagovoru, kaotično stanje v stanovanju, glede na izvlečen predal, razbite krožnike in raztreseno hrano ter drugo omenjeno dokazno gradivo, pa tudi pravilno predstavlja enega izmed obremenilnih dokazov.

17Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se dejanske ugotovitve o obdolženčevem ravnanju kritičnega dne ne skladajo s časom, ki je bil obdolžencu tega dne na razpolago. Sodišče prve stopnje je v skladu s podatki spisa ugotovilo, da se je obdolženi okoli 18.00 ure vrnil domov ter se sporekel z B. B., nakar je sledilo njegovo fizično nasilje zoper njo, v posledici česar je med 18.47 in 19.08 uri pošiljala sms sporočilo obdolženčevi materi G. A.; ta je ob 19.19 uri o obdolženčevem ravnanju obvestila OKC PU X., in to ne le o njegovem nasilju zoper B. B., pač pa tudi zoper lastne starše, policisti PP ... so nadalje, očitno na podlagi tako zaznanih informacij o obdolženčevi agresiji s strani OKC PU X., obdolžencu ob 22.15 uri v kraju Y., kjer stanujejo oškodovankini starši, odvzeli prostost, medtem ko je B. B. ob 20.15 na PP X. zoper obdolženca podala kazensko ovadbo. Takšen redosled dogajanja ni v nasprotju z realnim potekom časa, upoštevaje, da se je pri ugotavljanju časovnih okoliščin dogajanje oprlo na oškodovankino izpovedbo, čas pošiljanja sms sporočil, čas klica G. A. na OKC PU X., čas podaje kazenske ovadbe oškodovanke in čas odvzema prostosti obdolžencu, kot vse to izhaja iz sms sporočil v spisu ter podatkov policije. Od kod pritožnikom podatek, da je obdolženi ob 21.30 uri še vedno iskal oškodovanko v X., sodišče druge stopnje ni moglo ugotoviti; ob dejstvu, da se je obdolženčevo nasilje zoper oškodovanko zaključilo najkasneje takrat, ko je na policijo prišla podat kazensko ovadbo, ob 22.15 pa je bil zagotovo ustavljen s strani policije v Y., je treba ugotoviti, da je imel obdolženi več kot dovolj časa, da se je iz X. pripeljal v Y., pa četudi je bil pod vplivom alkohola.

18Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil z odredbo opr. št. I Kp 21251/2018, z dne 22. 3. 2022 postavljen izvedenec psihiatrične stroke, kateremu je bilo naloženo, naj na določena vprašanja iz svoje stroke odgovori po pregledu listin spisa in zdravstvene dokumentacije obdolženega; pregled obdolženca s strani sodišča ni bil zahtevan. Odredba je bila vročena obdolženčevim zagovornikom, sodna pošiljka, naslovljena na obdolženca, pa se je vrnila z oznako „ni dvignil“. Iz spisa je razvidno, da je izvedenec sicer želel opraviti psihiatrični pregled obdolženca, vendar se obdolženi na dva ponujena termina ni odzval, sodišče prve stopnje pa je odločilo, naj se izvedensko mnenje izdela brez pregleda (list. št. 203). Pisno izvedensko mnenje psihiatrične stroke z dne 3. 5. 2022 sta obdolženi in njegova obramba prejela (vročilnici pri list. št. 210). Neposredno zaslišanje izvedenca psihiatra na glavni obravnavi je zahtevalo tožilstvo, zagovornik pa je izrecno izjavil, da neposrednega zaslišanja ne zahteva (list. št. 218). Narok dne 10. 10. 2022 je bil izveden na podlagi sklepa o sojenju v obdolženčevi nenavzočnosti, na tem naroku je bil izvedenec neposredno zaslišan (list. št. 245) in glavna obravnava preložena iz razloga, da se obdolženca seznani z izvedenčevo izpovedbo; prepis posnetka je obdolženi izkazano prejel (vročilnica pri list. št. 255). Na glavni obravnavi dne 14. 11. 2022 je obdolženi izjavil, da pripomb na mnenje izvedenca psihiatra nima, ni bilo niti dodatnih dokaznih predlogov (list. št. 269), zagovornik pa se je v besedi strank oprl na zaključek izvedenca psihiatra, da je bil obdolženi v času domnevne storitve očitanega kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven zaradi pri obdolžencu obstoječe osebnostne motnje in odvisnosti od alkohola.

19Ob takih ugotovitvah se kot neutemeljen izkazuje zaključek pritožnikov, da je psihiatrično izvedensko mnenje pomanjkljivo, ker izvedenec pregleda obdolženca ni opravil. Z ugotovitvami izvedenca z dne 3. 5. 2022 (pisno izvedensko mnenje) oziroma 10. 10. 2022, ko je bil neposredno zaslišan in je potrdil, da je pri obdolžencu podana osebnostna motnja kot trajne, neprilagodljive in nespremenljive poudarjene osebnostne poteze določene vrste, kronična duševna in vedenjska motnja odvisnosti od alkohola ter prilagoditvena motnja kot psihoreaktivno stanje, ki se je pri obdolžencu pojavilo v posledici spora z B. B., sta bila obdolženi in njegova obramba seznanjena, zagovornik je bil prisoten pri njegovem neposrednem zaslišanju, obdolženi pa pripomb pred zaključkom glavne obravnave na izvedenčeve zaključke tudi ni imel. Upoštevaje, da je izvedensko mnenje tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno v ugotovitvi, da gre pri obdolžencu za trajna stanja, ki zahtevajo psihoterapijo kot nek dolgotrajnejši postopek, v kombinaciji z medikamentoznim zdravljenjem, teh postopkov pa se obdolženi glede na spisovne podatke še ni udeležil v potrebni meri, ob tem, da je za zdravljenje odvisnosti od alkohola potrebno, po izvedencu, daljše časovno obdobje do pet let, je pritožbena kritika, da je sodišče ukrep varstvenega nadzorstva z navodilom zdravljenja v psihiatrični ambulanti izreklo brez upoštevanja aktualnih podatkov o obdolženčevem stanju, neupravičena; izvedenec psihiater je prav ukrep ambulantnega psihiatričnega zdravljenja tudi predlagal.

20Ne drži, da podatki, na katere je oprl izvedenec psihiater svoje ugotovitve, segajo le v obdobje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja (junij 2018); izvedenec se je namreč oprl na psihiatrično dokumentacijo obdolženega, ki se nanaša tudi na leto 2019, 2020 in 2021. Sicer je logično, da bi psihiatrični pregled izvedencu mogel dati dodatne podatke o obdolžencu, vendar pa ti, kot je izrecno povedal, ne bi bili bistveni za odgovore na vprašanja sodišča. Pripomniti je še, da obdolženi očitno po svoji volji ni upošteval ponujenih terminov za pregled, neupravičeno pa je bil tudi odsoten z naroka, na katerem je bil izvedenec neposredno zaslišan; glede na to, da se izvedensko mnenje ne izkazuje kot pomanjkljivo, sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo določb o procesnih pravicah obdolženca s sojenjem v nenavzočnosti, obdolženi ne more utemeljeno izpodbijati zaključkov sodišča v delu, ki se opirajo na izvedensko mnenje psihiatrične stroke. Ob vsem navedenem se pritožbene navedbe, da obdolženi ne uživa več alkohola, izkažejo kot neutemeljene.

21Ni res, da izvedenec psihiater pri ugotavljanju stopnje alkoholiziranosti obdolženca v inkriminiranem času ni izhajal iz dejstva, da je obdolženi pitja alkohola vajen. Taka pritožbena navedba je v neposrednem nasprotju z izvedenčevim pojasnilom zlasti v zadnjem odstavku na strani 2 prepisa zaslišanja z dne 10. 10. 2022. Pritožbeno ponujanje drugačnega izračuna stopnje alkoholiziranosti obdolženca v kritičnem času zato ne more biti uspešno. Glede na to, da uživanje alkohola nedvomno vpliva na človekove duševne funkcije v smeri njihove okrnitve (duševna patologija), je ugotovitev pritožnikov, da bi o stopnji obdolženčeve alkoholiziranosti mnenje moral moral podati izvedenec za medicino dela in športa, zmotna; presoja verodostojnosti priče C. C. o količini popitega alkohola, vezano na lokacijo lokala, razdaljo od lokala do obdolženčevega doma oziroma pričino poznavanje področja, pa se za zaključek o stopnji obdolženčeve alkoholiziranosti, glede na jasno izvedensko mnenje, izkazuje kot nepomembna.

22Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil obdolženi v času storitve očitanega kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven in da je kaznivo dejanje storil s (potrebnim) direktnim naklepom (točka 21, 22, 24 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo razlagi izvedenca psihiatra, na podlagi katerih okoliščin (akutnega alkoholnega opoja v kombinaciji z osebnostno in prilagoditveno motnjo) je ugotovil, da so bile obdolženčeve razumske in voljne sposobnosti v kritičnem času bistveno okrnjene; vsebinsko nasproten pritožbeni zaključek, da so bile navedene sposobnosti povsem ukinjene, pri čemer se pritožba selektivno opira le na izvedenčevo izjavo o nerazumnosti tedanjega obdolženčevega ravnanja, prepričljivih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more izpodbiti. Tudi s poudarjanjem obdolženčevega zagovora, da se kritičnega dogajanja ne spomni, pritožniki ne morejo biti uspešni; nenazadnje je bil obdolženi pod vplivom akutnega alkoholnega opoja in osebnostne motenosti ter v stiski zaradi partnerskih težav. Pomanjkljivosti sodišče druge stopnje ne zazna niti pri ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na obarvan naklep; ob dejstvu, da je bil obdolženi prišteven, čeprav v bistveno zmanjšani meri, se glede na njegovo ravnanje (način in okoliščine storitve) izkazuje kot utemeljeno sklepanje, da si je obdolženi kot odrasla oseba zavedal prepovedanosti svojega ravnanja in zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ter da je kaznivo dejanje, upoštevaje njegovo jezo na oškodovanko, prav z namenom, predpisanim v prvem odstavku člena 135 KZ-1, tudi hotel storiti. Nekonkretizirano razmišljanje pritožnikov, da obdolženčeva alkoholiziranost v povezavi z osebnostno motnjo ne dopušča takih dejanskih zaključkov, prvostopenjskih ugotovitev ne more omajati.

23Pravična in primerna je izrečena kazenska sankcija. Sodišče prve stopnje je ustrezen pomen in težo podelilo dejstvu, da je obdolženi že bil kaznovan za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, načinu izvršitvenega ravnanja, okoliščinam storitve, obdolženčevim osebnostnim značilnostim, ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti ter družinskim razmeram, in pravilno presodilo, da je na strani obdolženega podana pozitivna prognoza in s tem temelj za izrek sankcije opominjevalne narave; glede na kaznovalni okvir ter upoštevaje vse navedene okoliščine je ustrezno določena zaporna kazen in preizkusna doba znotraj izrečene pogojne obsodbe ter varstveno nadzorstvo z navodilom zdravljenja v psihiatrični ambulanti za čas preizkusne dobe. Glede na ugotovitve izvedenca psihiatra obdolženi ni pokazal konkretnih pozitivnih korakov v svojem življenju, zato pritožbeno opozorilo o tem, da je vzpostavil potrebno kritičnost do storjenega kaznivega dejanja, ne more imeti želene teže. Sodišče druge stopnje pripominja, da je izrek milejše sankcije v primeru bistveno zmanjšane prištevnosti le možnost in ne obveza. Zakaj bi sodišče prve stopnje upravičeno izreklo milejšo kazensko sankcijo, pritožniki ne navedejo. Nekonkretizirane ostajajo tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v zvezi s kazensko sankcijo podvrednotilo obdolženčeve družinske obveznosti in nadvrednotilo njegovo predkaznovanost.

24Po vpogledu v kaznovalno evidenco sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil obdolženi pravnomočno obsojen z dnem 24. 6. 2021, za kaznivo dejanje, storjeno 19. 2. 2020, torej po v tem postopku obravnavanem kaznivem dejanju. Obdolženi v pritožbi sicer izpostavlja, pa še to dokazno nepodprto, da je zoper predmetno sodbo o kaznovalnem nalogu vložil ugovor; v zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da bi obdolženi zase ugodnejšo odločitev v zadevi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. III K 24698/2021 lahko dosegel kvečjemu v posebnem, temu namenjenem postopku na podlagi vloženega izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno obsodilno sodbo. Obdolženčeve pritožbene navedbe, da izkazani cestnoprometni prekrši nimajo nobene zveze z obravnavano kazensko zadevo, pa ne presegajo golega nestrinjanja s presojo sodišča prve stopnje v tem delu, zato nanje sodišče druge stopnje ne bo odgovarjalo.

25Sodišče prve stopnje je na podlagi psihiatričnega izvedenskega mnenja, do katerega se je, v zvezi s pritožbenimi navedbami, sodišče druge stopnje že opredelilo, upravičeno izreklo varstveno nadzorstvo z navodilom psihiatričnega zdravljenja za čas celotne preizkusne dobe. Ravno odvisnost od alkohola, v kombinaciji z obdolženčevo osebnostno motenostjo in prilagoditveno motnjo, so okoliščine, ki terjajo, da je obdolženi pod določenim nadzorom, ki vključuje tudi pomoč in varstvo s svetovanjem ter psihiatričnim zdravljenjem, za katerega se je izrecno zavzemal izvedenec psihiater, upoštevaje, da za zdravljenje odvisnosti od alkohola obdolženi ni podal soglasja. Glede na konstantnost obdolženčevega psihičnega funkcioniranja, ki se očitno izraža v pomanjkljivi samokontroli in nesprejemljivih socialnih reakcijah, se tudi po presoji sodišča druge stopnje izkazuje kot potrebna in nujna njegova psihiatrična obravnava, in to kljub temu, da pri njem ne gre za duševno bolezen, kar neutemeljeno izpostavljajo pritožniki. Glede na pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti zaradi vpliva tudi alkoholne odvisnosti, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da z uživanjem alkohola obdolženi škoduje le sebi. Glede na pojasnila izvedenca psihiatra o trajnosti obdolženčevih težav v psihičnem funkcioniranju, kateremu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo, je neupravičen zaključek pritožnikov, da je določitev psihiatričnega zdravljenja za obdobje dveh let nesorazmeren ukrep. Nenazadnje sodišče prve stopnje lahko, v kolikor se bo obdolženi na zdravljenje ustrezno odzival, tudi na njegov predlog, le-tega odpravi pred potekom določenega obdobja. Zmotno je nazadnje stališče pritožbe, ki presoja upravičenost določene dolžine varstvenega nadzorstva z navodilom v primerjavi s predpisanim kaznovalnim okvirom za storjeno kaznivo dejanje; materialna zakonodaj je namreč jasna v ločevanju zagrožene prostostne kazni in potrebnosti pomoči obsojencu, katere trajanje veže na dolžino preizkusne dobe.

26Ne predsednica senata ne senat, glede na neobrazloženost tovrstnega predloga v pritožbi obdolženca ter po proučitvi zadeve, ni zaznal, da bi pritožbena seja v navzočnosti strank imela dodano vrednost.⁵ Pritožbene navedbe se nanašajo na pravna vprašanja, zlasti pa ugotovljene dejanske okoliščine (tako v zvezi z zakonskimi znaki očitanega kaznivega dejanja kot izrečeno kazensko sankcijo), v zvezi s katerimi pa pritožniki ne izpostavljajo ničesar bistvenega oziroma novega. Sodišče druge stopnje je tako svojo odločitev oprlo na pravilno razlago kazenskega zakona in dejstva ter okoliščine, ki so bile že predmet presoje sodišča prve stopnje.

27Neutemeljeno se pritožniki zavzemajo za oprostitev vseh stroškov postopka; po določbi četrtega odstavka člena 95 ZKP sodišče obdolženca stroškov, vezanih na oškodovanca, ne more oprostiti, enako pa tudi ne krivdno povzročenih stroškov (šesti odstavek člena 95 ZKP).

28Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP), je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

29Glede na to, da pritožniki s pritožbama niso uspeli, je obdolženi glede na očitno delazmožnost in svojo starost, na podlagi prvega odstavka člena 98 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP, Zakonom o sodnih taksah in Tarifnimi številkami 7111 (150 EUR; razpon 70 do 170 EUR), 71113 (količnik 0,8) in 7122 (količnik 1,5), dolžan plačati sodno takso v znesku 180 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

¹ Mag. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 117 in 118, tč. 1 in 4.
² Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika, Prva knjiga, UL RS, PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, v Miha Šošić, str. 603 do 608, tč. 1 do 7.
³ Po določbi tretjega in četrtega odstavka člena 367 ZKP se le državni tožilec in oškodovanec lahko pritožita v škodo obdolženca.
⁴ Nenazadnje je sodišče prve stopnje zavezano načelu materialne resnice v skladu z določbo prvega odstavka člena 17 ZKP.
⁵ Člen 445 ZKP; sodba VS RS I Ips 3324/2015, z dne 6. 7. 2018; odločba US RS U-I-122/19-17, Up 700/16-24, z dne 28. 5. 2020.