97. člen KZ

Po presoji višjega sodišča je tožnikova pritožba, čeprav ni vložena po stečajnem upravitelju oziroma z njegovo odobritvijo, dovoljena. Po določbi 385. člena ZFPPIPP je stranka (glavnega postopka) osebnega stečaja tudi insolventni dolžnik. Ta lahko na podlagi 64. člena ZFPPIPP samostojno prereka terjatve upnikov, logično nadaljevanje tega pa je, da lahko vlaga tudi nadaljnja pravna sredstva za zaščito svojih pravnih interesov, vključno s tožbo na ugotovitev neobstoja terjatve. Če bi bil pri vlaganju nadaljnjih pravnih sredstev glede stanja terjatev vezan izključno na stališče stečajnega upravitelja, zoper čigar stališče o terjatvi se stečajni dolžnik pravzaprav upira, bi to varstvo njegovih pravic izvotlilo. Ni pravne podlage za stališče, da je odvzem premoženjske koristi mogoče odrediti samo v primeru, ko oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka sploh ne priglasi. Priglasitev premoženjskopravnega zahtevka nedvomno še ne vzpostavlja pravnih posledic, temveč te nastopijo šele s (pravnomočno) sodno odločbo o ugoditvi premoženjskopravnemu zahtevku.

Plačilo zneska premoženjske koristi ni neka druga terjatev, ampak ista terjatev, kot bi jo imel oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom. Povedano drugače, z izvršitvijo odvzema premoženjske koristi za oškodovanca preneha neposredni zahtevek do storilca kaznivega dejanja do višine denarnega zneska, ki ustreza odvzeti premoženjski koristi. Z državnim tožilcem se ni mogoče strinjati, da se oškodovanec v situaciji, ko sodišče sicer ravna nepravilno in o vloženem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca ne odloči, ampak odvzame s kazvivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist, ne more poplačati iz zasežene premoženjske koristi. Ker sodišče o vloženem premoženjskopravnem zahtevku ni odločilo, za oškodovanca ne preneha pravica, da začne pravdo. V obravnavanem primeru je sodišče, ko je odločilo o odvzemu premoženjske koristi po drugem odstavku 96. člena KZ ravnalo, kot da oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni priglasil. S tem oškodovancu ni odvzelo pravice do uveljavljanja svojega premoženjskopravnega zahtevka v pravdi, prav tako mu z odločitvijo v kazenski sodbi ni bila odvzeta pravica, da se poplača iz odvzete premoženjske koristi. Že možnost za o

S tem, ko sodišče prve stopnje premoženjske koristi obtožencu ni odvzelo, je zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obtoženčevo korist, taka kršitev pa nima nujno za posledico razveljavitev sodbe v tem delu, temveč jo lahko pritožbeno sodišče po pritožbi pristojnega tožilca tudi samo spremeni.

Oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka, mora začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza). Ukrep odvzema premoženjske koristi se sicer izvrši v korist proračuna, vendar pa država ni tista, ki je pasivno legitimirana v pravdi za ugotovitev oškodovančevega zahtevka, saj z oškodovancem ni v materialnopravnem razmerju (da bi ta imel terjatev do nje). Pasivno legitimiran je namreč obsojenec (oseba, ki je protipravno pridobila premoženjsko korist). Država je le subjekt, ki upravlja z odvzeto premoženjsko koristjo.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je podana pasivna legitimacija tožene stranke v pravdi za ugotovitev zahtevka oškodovanca po tretjem odstavku 97. člena KZ oziroma tretjem odstavku 76. člena KZ-1.

Pravdna stranka ni bila spoznana za krivo dajanja podkupnine in za zadržanje denarja, ki je bil sicer odvzet zakonito (četrti odstavek 247. člena KZ) ni več podlage. Enako velja tudi za sredstva iz naslova obresti, ki jih je sodišče pravilno dosodilo tožnikoma.

Obstoj začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne izključuje odreditve začasnega zavarovanja premoženjskopravnih zahtevkov na istem nepremičnem premoženju udeleženke. Vsebinsko gre za hkratno začasno zavarovanje zahtevkov dveh različnih upnikov (države oziroma oškodovancev), vendar na istem premoženju in do iste, ne pa „dvojne“ višine.

V primerih, ko oškodovanec ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, je zakonsko predvidena pot, po kateri bi tožena stranka lahko od države (tožene stranke) zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala s kaznivim dejanjem, določena v zakonski določbi 3. odstavka 97. člena KZ. Druge škode pa tožeča stranka ni uveljavljala, čeravno je svoj zahtevek utemeljevala tudi z domnevno protipravnim ravnanjem tožene stranke (oziroma kazenskega sodišča v njenem svojstvu). Ker se uveljavljanja ugotovitvenega zahtevka zoper državo tožeča stranka ni poslužila (tega niti ne zatrjuje), vzročna zveza med domnevno nezakonitim ravnanjem tožene stranke in škodo, ni podana.

S postavitvijo dajatvene tožbe je pravni interes za ugotovitveno tožbo odpadel. Pravni temelj tožbenega zahtevka predstavlja določilo četrtega odstavka 248. člena KZ, ki določa, da se dana nagrada, darilo ali kakšna korist, ki je bila odvzeta, smejo vrniti tistemu, ki jih je dal, pa je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je izvedel, da je bilo odkrito.

Z izvršitvijo civilnopravne sankcije odvzema premoženjske koristi storilcu kaznivega dejanja preneha terjatev, ki jo ima oškodovanec do storilca kaznivega dejanja, in sicer do višine denarnega zneska, ki ustreza tej premoženjski koristi.

Če obramba predlaga izvedbo dokaza, ki nakazuje na kršitev ustavno zagotovljenih pravic drugega (npr. poseg v komunikacijsko zasebnost), mora zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in podati predlog za izvedbo dokaza tako, da je jasno, da gre za predlog, ki je pomemben za pravilno razsojo zadeve ter mora tudi temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. Potrditev računa s podpisom kot verodostojno listino in odreditev izplačila predstavlja enega od načinov izvršitve kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine.

Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je subsidiarna terjatev. Zato bi morala država v stečajnem postopku dolžnika prijaviti terjatev za odvzem premoženjske koristi, in sicer kot pogojno terjatev.

Tožeča stranka, ki v kazenskem postopku ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka, sme v pravdi zahtevati vrnitev zneska od tožene stranke, ki ji je bil s kazensko sodbo izrečen ukrep odvzema sprejete nagrade (odvzem premoženjske koristi). Poplačilo iz odvzete vrednosti pa lahko zahteva le ob izpolnitvi pogojev iz III. odst. 97. člena KZ.

Opis obsojencema očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ, saj iz opisa izhaja namen obsojencev pridobiti si protipravno premoženjsko korist in z resno grožnjo prisiliti oškodovanca, da stori nekaj v škodo svojega premoženja - da plača bistveno več, kot pa so dejansko znašali njegovi dolgovi.

Oškodovanec lahko s tožbo uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, čeprav je bilo v kazenski sodbi odločeno, da se odvzame premoženjskopravna korist v višini zahtevka, pa ta ukrep (še) ni bil izvršen.

Ker oškodovanec v kazenskem postopku ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, je sodišče pravilno izreklo odvzem premoženjske koristi obdolženki, ki je bila s kaznivim dejanjem okoriščena za določen znesek (95. člen KZ). Za odločitev o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je premoženjsko stanje storilca pravno irelevantna okoliščina.

Pravilo iz 1. odstavka 97. člena KZ, da se premoženjska korist odvzame samo, kolikor presega premoženjskopravni zahtevek, ki je bil oškodovancu prisojen v kazenskem postopku, se uporabi tudi v primeru, ko je bil premoženjskopravni zahtevek še pred izrekom sodbe v kazenskem postopku pravnomočno dosojen oškodovancu v pravdi.

Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da si je obtoženec na škodo oškodovanca prilastil knjige v skupni vrednosti 380.200,00 SIT, za kolikor je oškodovano založbo tudi oškodoval. Tako ugotovljeni vrednosti obtoženec tekom postopka ni oporekal. Tak znesek pa je oškodovana založba v tem kazenskem postopku tudi uveljavljala kot premoženjskopravni zahtevek. Sodišče prve stopnje je oškodovanca, ki je v postopku uveljavljal premoženjskopravni zahtevek v višini 380.200,00 SIT, s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde; istočasno pa obtožencu na podlagi določila člena 96/I KZ naložilo v plačilo znesek 380.200,00 SIT, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi (pri tem pa za takšno svojo odločitev ni navedlo nobenih razlogov). Premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem pa pomeni dobiček, sestoječ v presežku storilčevega premoženja, katerega je dosegel z izvršitvijo oziroma ob izvršitvi kaznivega dejanja. Izhajajoč iz določbe prvega odstavka 97. člena KZ (varstvo oškodovanca) se izrek ukrepa odvzema premoženjske koristi (ki se izvrši v korist fiskusa), v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca vselej uporabi subsidiarno. Gled