VSK sodba II Kp 53255/2013

Pritožba zagovornika obtoženega D.M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 420,00 EUR.

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi D.M. kriv kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 213. člena KZ. Ob uporabi petega odstavka 58. člena KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo in mu na podlagi drugega odstavka 213. člena KZ ter ob uporabi drugega odstavka 51. člena KZ-1 določilo kazen tri leta zapora in izreklo denarno kazen 100-dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupno v znesku 4.000,00 EUR. Določena kazen zapora obtožencu ne bo izrečena, če obtoženi v roku šestih let ne bo storil novega kaznivega dejanja, izrečeno denarno kazen pa je obtoženi dolžan plačati v roku osmih mesecev od pravnomočnosti sodbe v obrokih po 500,00 EUR. Če se denarna kazen ne da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtožencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. in 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v znesku 280,00 EUR po tarifni številki 7114 ZST-1. Odločilo je tudi, da se na podlagi 95. in 96. člena KZ obtoženemu odvzame premoženjska korist, katero je dolžan plačati v znesku 53.130,00 EUR, v roku dveh let od pravnomočnosti in sicer v 47. obrokih po 1.107,00 EUR ter en obrok po 1.101,00 EUR.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obtoženčev zagovornik. Navaja, da je obsojenec z Okrožnim državnim tožilstvom v Kopru dne 12. marca 2014 sklenil sporazum o priznanju krivde, nato pa je sodišče prve stopnje to kazensko zadevo tudi zaključilo na glavni obravnavi dne 12. marca 2014 in del sodbe iz tega sporazuma ni predmet pritožbe. Pritožuje pa se zoper naloženo plačilo zneska premoženjske koristi v višini 53.130,00 EUR. Čeprav je dolžan plačati ta znesek v roku dveh let od pravnomočnosti, zneska ne more poravnati. Mesečno bi moral plačevati 1.101,00 EUR, njegov mesečni zaslužek pa je od 1.500 do največ 1.800 ameriških dolarjev, z njim pa preživlja dva otroka in ženo ter sebe, poleg tega pa mu je z isto sodbo naloženo tudi plačilo denarne kazni, ki jo mora plačati v osmih mesecih po 500,00 EUR mesečno. Izpostavlja, da zavarovalnica banki ni hotela izplačati odškodnine v celoti, poleg tega meni, da mu sodišče ne bi smelo naložiti v plačilo celoten znesek, pač pa bi mu smelo naložiti največ polovico tega zneska, saj ni sporno, da pri storitvi ni bil sam, oziroma, da je z njim bila še ena oseba. Predlaga, da se o tem delu ponovno odloči ob upoštevanju navedenih dejstev.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določbo 95. člena KZ, je odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, obvezen. Zato je sodišče prve stopnje s sodbo moralo odločiti tudi glede odvzema premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je plačilo celotnega zneska premoženjske koristi naložilo obtoženemu D.M.. Le če bi bil znan sostorilec in če bi bilo znano, kolikšen del od pridobljene premoženjske koristi s kaznivim dejanjem si je pridobil sam, bi bilo mogoče vsakemu od njiju naložiti sorazmeren del plačila premoženjske koristi.

Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe obtoženega, da tolikšnega zneska ni sposoben plačati v roku dveh let, ki ga je določilo sodišče prve stopnje. Glede na določbo drugega odstavka 96. člena KZ, ki govori o načinu odvzema premoženjske koristi, sme sodišče v upravičenih primerih dovoliti, da se denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, lahko plača tudi v obrokih, pri čemer pa rok plačila ne sme biti daljši od dveh let. Sodišče prve stopnje je torej obtoženemu za plačilo zneska premoženjske koristi določilo najdaljši zakonski rok. Ob tem pritožbeno sodišče le pripominja, da odločitev sodišča prve stopnje, da obtoženi celotni znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi plača v skupaj 48 obrokih kaže, da bo moral obtoženi plačati več kot en obrok, ki ga je določilo, mesečno, pri tem pa tudi niso pomembne obtoženčeve zmožnosti za plačilo glede na zakonsko določen najdaljši rok plačila.

Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obtoženi s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, ki se v skladu s tarifno številko 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi s tarifno številko 7114 ZST-1 določi v znesku 420,00 EUR.