VSL sklep I Kp 1156/2008

Pritožbi zagovornice obdolženega V. R. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

:

Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega V. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let in posebnim pogojem, da družbi Z. d.o.o. v roku štirih mesecev plača 1.785,08 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki znašajo 658,14 EUR in povprečnino, odmerjeno na 800,00 EUR ter tudi povrniti oškodovancu, družbi Z. d.o.o. 646,08 EUR stroškov postopka.

Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in o zadevi samo odloči, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določilom 2. odstavka 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil spis posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo vseh odločilnih dejstev, saj ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, tako pa tudi ni moglo napraviti pravilnih dokaznih zaključkov in jih prepričljivo obrazložiti. Pritrditi je zagovornici, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve načela kontradiktornosti, saj obdolžencu ni bila dana možnost, da bi v kazenskem postopku odgovoril na navedbe sodne izvedenke in jih imel možnost izpodbiti, kot tudi, da ni imel možnost izvajati svojih dokazov, ki bi ga lahko razbremenili kazenske odgovornosti. Sodišče prve stopnje razlogov za zavrnitev, s strani obrambe predlaganih dokazov (list. št. 168) ni navedlo niti na glavni obravnavi, saj bi to bilo sicer zabeleženo v zapisniku o glavni obravnavi, niti ni razlogov za zavrnitev zapisalo v pisni obrazložitvi sodbe. Sodišče resda sme odločati o izvedbi predlaganih dokazov po načelu proste presoje dokazov, vendar pa to ne sme pomeniti arbitrarnosti, do katere pride predvsem v primeru, ko se odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov ne obrazloži, saj se s tem onemogoči preizkus utemeljenosti te odločitve tako strankam v postopku kot tudi pritožbenemu sodišču. Že Ustava Republike Slovenije v 3. alineji 29. člena kot pravno jamstvo ob popolni enakopravnosti zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede na že omenjeno načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa le tiste, ki so materialnopravno relevantni. Obstoj in pravna relevantnost takega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (1. odstavek 17. člena ZKP), v okviru te dolžnosti pa mora pod zgoraj navedenimi pogoji poskrbeti, da se omogoči izvedba dokazov, ki bi lahko bili v korist obdolženca. Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po 2. odstavku 371. člena ZKP pa gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Iz spisovnih podatkov tako izhaja, da je obdolženčeva zagovornica na glavni obravnavi dne 16.6.2008 po zaslišanju sodne izvedenke predlagala dodatno zaslišanje obdolženca ter zaslišanje solastnice podjetja S & V K. in p. d.n.o. S. K. glede poslovanja z gotovino. Ob tem, da je imenovana priča bila 50 % solastnica omenjenega podjetja, torej bi lahko izpovedovala o poslovanju tega podjetja ter da je izvedenka ugotovila, da je obdolženec v letu 2004, ko bi moral plačati predmetne račune, razpolagal s takšnimi finančnimi sredstvi (pri tem je upoštevala promet na transakcijskem računu tako podjetja A. R. kakor tudi že omenjenega podjetja S & V K. in p. d.n.o., s tem, da je bilo iz računov obeh podjetij dvignjen precejšen znesek gotovine, (izvedenka pa ni imela na razpolago listin, ki bi izkazovale, kam je bila gotovina vložena oziroma za kaj je bila porabljena), da bi lahko dolg do oškodovanca v višini 686.000,00 SIT poplačal, bi sodišče prve stopnje predmetnim dokaznim predlogom zagovornice moralo ugoditi. Prav tako pa bi sodna izvedenka morala pregledati poslovno dokumentacijo obeh gospodarskih subjektov, katerih lastnik je bil obdolženec, in na katero se ta sklicuje, ter tako ugotoviti, kako so bila denarna sredstva dejansko porabljena, obdolženca pa naj v novem sojenju pozove, da predloži že omenjeno poslovno dokumentacijo, na katero se sklicuje in najemno pogodbo, ki naj bi jo sklenil z A. K., oziroma se o tem dejstvu zasliši njega samega, predlagano pričo S. K. ali prejšnjega najemnika istih poslovnih prostorov. Prav z ugotovitvijo izvedenke, da je obdolženec v času, ko bi moral plačati predmetne račune, razpolagal s takšnimi finančnimi sredstvi, da bi lahko dolg do oškodovanca poplačal, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se predmetno kaznivo dejanje lahko stori le z direktnim naklepom. Storilčevo dejanje je pri tem posebej motivirano, kajti storilec ima namen, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist (goljufiv namen). Goljufiv namen storilca pa mora biti podan že ob sklenitvi posla. Ne gre za kaznivo dejanje, če se šele po sklenjenem poslu pojavi namen, da se pridobi protipravna premoženjska korist. V teh primerih bi lahko šlo za kaznivo dejanje zatajitve, pri opravljanju gospodarske dejavnosti pa za kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ. Običajna neizpolnitev pogodbe (zaradi nemožnosti ali namerne kršitve pogodbe) še ne pomeni predmetnega kaznivega dejanja, če ni bilo goljufivega namena ob sami sklenitvi pogodbe, temveč le civilnopravno obveznost.

Pritrditi pa je tudi pritožbenim navedbam, da protipravna premoženjska korist, ki je znak očitanega kaznivega dejanja, ne morejo biti obresti iz glavnice in izvršilni stroški. Protipravna premoženjska korist namreč pomeni vsako povečanje premoženja storilca, ki ima svoj vzrok v storitvi kaznivega dejanja in je pogosto določena že kot zakonski znak oziroma prepovedana (formalna) posledica, ki mora nastati, da se šteje kaznivo dejanje za dokončano, lahko pa je tudi dodatna sestavina protipravnosti pri kateremkoli kaznivem dejanju, čeprav za samo ugotovitev kaznivega dejanja ni pomembna. Zamudne obresti in izvršilni stroški torej ne predstavljajo povečanje premoženja storilca, ki ima svoj vzrok v storitvi kaznivega dejanja, zaradi česar ne morejo predstavljati protipravne premoženjske koristi v smislu zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Odvzem protipravne premoženjske koristi pa je subsidiarne narave, saj se odvzame le v primeru, ko oškodovanec ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka. Odvzame se po načelu, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega po 1. odstavku 95. člena KZ (torej že po samem zakonu). Po vsebini pomeni ta ukrep premoženjskopravno izravnavo stanja kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Povrnitev škode pa zahteva aktivno restitucijsko ravnanje obdolženca do oškodovanca. Temelj za povrnitev škode oziroma pravni naslov je v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa iz posebne pravde. Povrnitve škode ne definira kazensko pravo, zato se je potrebno zateči k uporabi določb odškodninskega prava (člen 164, člen 179 Obligacijskega zakonika), ki pozna tri oblike škode: načelo restitucije (vzpostavitev prejšnjega stanja), načelo ekvivalence (denarna odškodnina za premoženjsko škodo) in načelo satisfakcije (denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo). Zamudne obresti ne predstavljajo povrnitve škode, saj so posebna stranska in akcesorna terjatev. Akcesorne so v svojem nastanku (ne morejo namreč nastati, če ne obstaja glavnica – v tem primeru denarna odškodnina v eni od že omenjenih treh oblik povrnitve škode), ko pa nastanejo imajo značaj samostojne terjatve, na glavnico pa so vezane le še glede zastaranja. Samostojne pa so tudi v svojem pravnem naslovu. Pravni naslov zamudnih obresti je zakon, pravna posledica pa tista pravna dejstva, na katere zakon veže tek zamudnih obresti. Glede na navedeno torej pojem povrnitve škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot posebni pogoj mogoče naložiti obdolžencu v pogojni obsodbi, ne more zajemati tudi prisojenih zamudnih obresti. V kazenskem pravu je namreč načelo zakonitosti še posebej poudarjeno in to ne le v načelu v KZ (člen 1 in 2) temveč ureja to problematiko tudi Ustava (28. člen – načelo zakonitosti v kazenskem postopku). Bistvo tega načela je sodnikova stroga vezanost na besedilo zakona oziroma za kazensko pravo velja tudi sicer načelo strožje, določnejše in bolj restriktivne narave kot je to običajno za druga pravna področja. Če je zakon določil kot posebni pogoj samo povrnitev škode, potem sodišče ne sme, mimo jasno izraženega pogoja, določati še druge obveznosti (kot so npr. zamudne obresti, izvršilni stroški in podobno). Seveda pa oškodovanec pri takšnem stališču ni prikrajšan, saj mu po načelih civilnega prava pripada celoten premoženjskopravni zahtevek in to z zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški vred. V primeru neplačila zamudnih obresti obdolženca doletijo civilne sankcije, ne morejo pa ga zaradi neplačila zamudnih obresti doleteti kazenskopravne sankcije, to je morebitna sprememba pogojne obsodbe v zaporno kazen.

Sodišče druge stopnje je tako pritožbi obdolženčeve zagovornice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse dokaze in dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri, pri čemer bo potrebno ugotoviti kdaj točno in v kakšni višini je obdolženec plačal posamezne zneske ter kolikšen je še dejanski znesek neplačane glavnice, ter zatem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi ponovno napraviti sklep, ali je obdolžencu očitano dejanje mogoče šteti za dokazano.