VSL sodba I Kp 1105/2005

Pritožbo zagovornika obtoženega A. Ž. se zavrne kot neutemeljeno in
se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na
150.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo za dejanja pod tč.

I/1, 2 in 3 spoznalo obt. A. Ž. za krivega treh nadaljevanih kaznivih

dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po III. odst. 183.

čl. KZ. Za dejanje, opisano pod tč. II. pa je obtoženca spoznalo za

krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let

po I. odst. 183. čl. KZ. Za vsako od dejanj pod točkami I/1, 2 in 3

mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, za dejanje,

opisano pod tč. II. pa mu je določilo kazen eno leto zapora.

Obtožencu je nato, po določbah o steku, izreklo enotno kazen štiri

leta zapora. Na podlagi 67. čl. KZ mu je izreklo varnostni ukrep

prepovedi opravljanja poklica učitelja glasbene vzgoje za dobo treh

let, pri čemer se čas izrečenega varnostnega ukrepa ne všteva v čas

prestan v zaporu. Na podlagi I. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem

postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške

kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 92. čl. ZKP, ki bodo

odmerjeni s posebnim sklepom ter plačati na 200.000,00 SIT odmerjeno

povprečnino. Mladoletno oškodovanko H. M. je s premoženjskopravnim

zahtevkom napotilo na pravdo (II. odst. 105. čl. ZKP).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik iz vseh pritožbenih

razlogov in predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter

izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe,

podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje, ter še podrejeno, da naj pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji ter

obtožencu namesto zaporne kazni izreče pogojno obsodbo z daljšo

preizkusno dobo oziroma, da mu izrečeno zaporno kazen zniža. Predlaga

pa še, naj pritožbeno sodišče obtoženca oprosti plačila stroškov

kazenskega postopka in povprečnine.

Višja državna tožilka S. P. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi

določbe II. odst. 377. čl. ZKP predlagala, naj se pritožba zavrne kot

neutemeljena.

Na predlog je zagovornik odgovoril in vztrajal pri pritožbenih

navedbah v pritožbenem predlogu.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva

pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne

zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče

tudi ne strinja s pritožnikom, da razlogi sodbe prve stopnje ne

temeljijo na izvedenih dokazih in podatkih spisa, ampak predstavljajo

zgolj pavšalno oceno, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev

določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 371. čl. ZKP. Sodišče

prve stopnje je v sodbi ocenjevalo vsak dokaz posebej in nato tudi

vse dokaze skupaj, skladno z določbo VII. odst. 364. čl. ZKP, zato

zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo kršitve kazenskega zakona

iz 4. tč. 372. čl. ZKP. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče

pravilno uporabilo kazenski zakon in zato kazenski zakon ni prekršen

v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet

obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Zmotno meni

pritožnik, da bi sodišče prve stopnje moralo vsa dejanja opredeliti

kvečjemu kot spolni napad na otroka po I. oziroma po III. odst. 183.

čl. KZ. Citirana določba je bila v veljavi do 23.4.1999, ko je

stopila v veljavo novela kazenskega zakona, po kateri gre po čl. 183

KZ za spolni napad na osebo mlajšo od 15 let. Po tem zakonitem

določilu je sodišče prve stopnje vsa dejanja pravilno pravno

opredelilo. Dejanji, opisani pod tč. I/1 in 2 sta bili storjeni v

času od septembra 1997 do konca septembra 1999 (dejanje pod tč. 1)

oziroma v času od septembra 1995 do konca septembra 1999 (dejanje,

opisano pod tč. 2). Obe dejanji je sodišče prve stopnje pravilno

pravno opredelilo kot nadaljevani kaznivi dejanji. Dejanji sta bili

dokončani v septembru leta 1999. Tako se v primeru, če se je vršitev

nadaljevanega kaznivega dejanja začela v času, ko je veljal stari

kazenski zakon (kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po 183. čl.

KZ), nadaljevala pa v času ko je že veljal nov zakon, za nadaljevano

kaznivo dejanje v celoti uporabi novi zakon. Dejanji, opisani pod tč.

I/3 in II storjeni v času od oktobra 2000 pa do 13.4.2001 (dejanje

pod tč. I/3) in dne 29.10.2001 (dejanje, opisano pod tč. II) pa sta

bili storjeni v po času uveljavitvi novele, to je po 23.4.1999.

Pravna opredelitev vseh štirih dejanj je zato pravilna in sodišče ni

storilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Pritožnik tudi neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z dejanjema,

opisanima pod tč. I/1 in 2 pritožnik ponavlja obtoženčev zagovor, v

katerem je dotikanje obeh mladoletnih oškodovank prikazoval kot nujne

dotike pri učenju inštrumenta, ki sta ga igrali, kar pa sta po mnenju

pritožnikov obe oškodovanki očitno napačno tolmačili. Obtoženčev

zagovor je sodišče prve stopnje ocenilo in navedlo jasne in

prepričljive razloge zakaj mu ne verjame. Zato pritožnik s

ponavljanjem zagovora ne vnaša dvomov v pravilne dejanske ugotovitve

prvostopenjskega sodišča. Neutemeljeno se pritožnik sklicuje na

izpovedbi učiteljev glasbe G. in A. ki sta povedala, da je potrebno

preverjati učenčevo dihanje s prepono tudi z dotiki učenca, vendar pa

je sodišče prve stopnje na podlagi njunih izpovedb, pravilno

ugotovilo, da so ti dotiki drugačni, manj pogosti in da se učitelj

glasbe ne dotika intimnih delov telesa učenca. Pritožnik izpostavlja

enega izmed dogodkov, ki so ga opisale oškodovani N. J., V. S. in

mati oškodovanke J. D. J. o obtoženčevem protipravnem početju in

izpostavlja razlike v njihovih izpovedbah. Te razlike je že sodišče

prve stopnje ugotovilo ter jih ocenilo in pravilno presodilo, da ne

gre za razlike, ki bi kakorkoli vnašale dvome v verodostojnost

izpovedb navedenih prič. Prepričljivi dokazni oceni prvostopenjskega

sodišča se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje. Sodišče prve

stopnje pa izpovedb obeh oškodovank in tudi matere J. ni presojalo

samostojno, ampak jih je presodilo v povezavi z drugimi izvedenimi

dokazi ter na podlagi njih utemeljeno napravilo zaključke o

obtoženčevi krivdi. Zato pritožnik s sklicevanjem na dejstvo, da

priče Z. M., J. A. in V. J. niso vedeli povedati nič o obtoženčevem

početju, ki ga opisujeta obe oškodovanki, pravilnih razlogov

izpodbijane sodbe ne omaja. Neutemeljeno pritožnik tudi vnaša dvome v

verodostojnost izpovedb prič M. P. in B. P. Pritožnik zatrjuje, da

sta si oškodovanki izmislili navedeni priči, pri čemer ne pojasni, na

podlagi česa sklepa, da sta si oškodovanki izmislili, da naj bi

navedena tudi videla obtoženčevo početje. Tako se tudi ta pritožbena

navedba, ki ni niti konkretizirana, pokaže kot neutemeljena. Za obe

priči (P. in P.) pritožnik navaja, da naj bi o dogodku izpovedovali

različno. Tako je P. povedal, da je videl obtoženca kako je stal za

oškodovanko in jo držal za zadnjico, P. pa, da jo je držal za spodnji

del hrbta. Sodišče je ocenilo manjšo razliko v izpovedbi obeh o tem,

za kateri del telesa je obtoženec držal oškodovanko, pri čemer je

pravilno ugotovilo, da razlika v njunih izpovedbah kaže, da sta

dejansko opisala dogodek, ki sta ga zaznala sama. Tudi v tem delu je

dokazna ocena prvostopenjskega sodišča logična in pravilna in jo

pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Izpovedbi obeh oškodovank je sodišče prve stopnje preizkusilo tudi z

ugotovitvami, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja izvedenca psihologa

dr. P. in utemeljeno na podlagi ugotovitev izvedenca o osebnostih

obeh oškodovank in njunemu nagnjenju k odkritosti ter presoje načina

podajanja izpovedbe obeh oškodovank ter dejstva, da je izvedenec

ugotovil tudi, da so pri oškodovankah vidne posledice

travmatiziranosti seksualnega tipa, utemeljeno zaključilo, da sta

izpovedbi obeh oškodovank verodostojni in da ju ugotovitve, ki

izhajajo iz izvedenskega mnenja, še dodatno potrjujejo. Zato

pritožnik z lastno interpretacijo izvedenskega mnenja in navedbami,

da sta oškodovanki bili že odrasli osebi, ko ju je pregledal

izvedenec ter da je izvedenec zgolj ocenil, da oškodovanki na splošno

govorita po resnici, podaja le nestrinjanje z dokazno oceno

prvostopenjskega sodišča, kar pa ni relevanten razlog za izpodbijanje

v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja.

Tudi v zvezi z dejanjem, opisanim pod tč. I/3, pritožnik s

pritožbenimi navedbami ne odvzema prepričljivosti argumentom

prvostopenjske sodbe. Pritožnik obširno pojasnjuje pomen fotografij

mladoletne oškodovanke ter da so starši fotografije, ki jih je

napravil obtoženec, razumeli narobe. Fotografije, ki jih omenja

pritožnik, so bile le povod za reakcijo staršev oškodovanke in za

ugotovitev, da nekaj pri učenju pouka blok flavte, ki ga je

oškodovanka obiskovala, ni v redu. Te fotografije niso odločilno

dejstvo, na podlagi katerih sodišče prve stopnje gradi dokazne

zaključke v sodbi. Sodišče je presojalo oškodovankino izpovedbo in

utemeljeno ugotovilo, da je oškodovanka o odločilnih dejstvih,

pomembnih za presojo ali je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki mu

ga je očitala obtožba, izpovedovala verodostojno, v skladu s svojo

starostjo. Sodišče je pravilno presodilo, da oškodovankin opis, v

katerem je navajala, da jo je obtoženec posedel na kolena ali jo celo

vlekel na kolena in žgečkal po prsih, pomeni dejansko otipavanje

otroka po prsih. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega

postopka, ki jo uveljavlja pritožnik glede razlike v izrazih v opisu

dejanja v sodbenem izreku in v povzemanju izpovedbe oškodovanke v

razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi izpovedbo te oškodovanke

preizkusilo z izvedencem P. ter na podlagi tega preizkusa in v

povezavi z izpovedbo oškodovankine matere o oškodovankinem opisu

obtoženčevega početja, napravilo pravilne dokazne zaključke, da je

šlo za otipavanje oškodovanke z namenom zadovoljitve spolnega nagona

pri obtožencu, zato tudi ni bistvenih razhajanj med izrekom sodbe in

sodbenemi razlogi, kot to zmotno meni pritožnik in ni podana bistvena

kršitev določb kazenskega postopka.

Pri dejanju opisanem pod tč. II. je sodišče prve stopnje presodilo

pomen izpovedb oškodovankinih staršev in starih staršev, na katere se

sklicuje pritožnik, ko izpostavlja, da navedeni ne verjamejo, da je

prišlo do kakršnekoli spolne zlorabe oškodovanke s strani obtoženca.

Sodišče je logično ocenilo, da izpovedbe slednjih niso odločilne za

presojo, da je obtoženec storil tudi to kaznivo dejanje. Namreč na

podlagi pravilne in analitične presojo izpovedb prič specialne

pedagoginje M. H. in kriminalistke M. o oškodovankinih navedbah v

zvezi z obtoženčevim početjem z njo, je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo katera spolna dejanja je obtoženec izvrševal z oškodovanko

ter pravilno presodilo, da je obtožencu tudi to dejanje dokazano.

Tudi izpovedbo navedenih prič je sodišče prve stopnje preizkusilo iz

izvedenskim mnenjem izvedenca psihologa o oškodovanki in o njenem

doživljanju. Zato pritožnik neutemeljeno navaja, da je oče

oškodovanke izpovedal, da si oškodovanka zapomni slabe izkušnje in

ima potem do tega odpor ter da se oškodovanka obtoženca ne boji in je

z njim še vedno v pogostih stikih. Logični in sprejemljivi so

zaključki sodišča prve stopnje, temelječi na ugotovitvah izvedenca

P., da oškodovanka obtoženčevega početja, ker se tudi zaradi svoje

duševne nerazvitosti ni zavedala prepovedanosti tega početja, ni

sprejemala kot travmatičnega, saj se dogodek ni zgodil nasilno, zato

pritožnikovo poudarjanje, da ima oškodovanka še vedno stike z

obtožencem in da se ga ne boji, ne vnaša dvomov v dokazne zaključke

prvostopenjskega sodišča. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da

izvedenec P. ni uspel pojasniti problema sugestibilnosti oškodovanke,

da so vse priče, ki so oškodovanki blizu, povedale, da je zelo

sugestibilna in praviloma potrjuje to, kar se jo vpraša in pokaže.

Tudi s temi pritožbenimi navedbami pritožnik predvsem izraža

nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o presoji

oškodovankine sugestibilnosti, temelječe na ugotovitvah izvedenca

P. Ta del izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ocenilo (stran

13 sodbe) kot strokovnega in logičnega ter ugotovilo, na podlagi

mnenja, da je oškodovanka sicer sugestibilna, vendar pa je pri manj

razvitih osebah domišljija borna in zato tudi sugestibilnost zelo

kratkega roka. Način kako je spraševala kriminalistka M. oškodovanko,

o čemer je izpovedovala, pa je sodišče prve stopnje tudi presodilo z

izvedencem P., zato pritožnik neutemeljeno navaja, da izpovedba

kriminalistke M. ni verodostojna in da se postavlja vprašanje njene

strokovne usposobljenosti za vodenje razgovora z duševno zaostalo

deklico. Način spraševanja je bil tudi ocenjen kot takšen, da je

strokovno sprejemljiv, zato pritožnik tudi s citiranimi pritožbenimi

navedbami ne izpodbija pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožnik izpostavlja še izpovedbe prič V. V. ter T. in S. L.,

katerih izpovedbe za obtoženca niso bile ugodne in ocenjuje, da

njihove izpovedbe zaradi skaljenih odnosov z obtožencem, niso

verodostojne. Ta del pritožbe ni v relevantni zvezi z izpodbijano

sodbo, saj se sodišče prve stopnje na izpovedbe teh prič niti ne

opira.

Sodišče prve stopnje je tako vsa odločilna dejstva ugotovilo pravilno

in popolno in na podlagi teh dejstev napravilno utemeljene dokazne

zaključke o obtoženčevi krivdi o vseh dejanjih, za katera je bil

spoznan za krivega. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s

pritožnikom, da je dokazna ocena sodišča o krivdi obtoženca zgolj na

ravni verjetnosti. Prav tako pritožnik nima prav ko zatrjuje, da

zaključek sodišča, da je obtoženec storil vsa dejanja zaradi

zadovoljitve spolne sle, na izhaja iz podatkov spisa, ampak da gre

samo za miselni proces sodišča, ki nima opore v izvedenih dokazih.

Sodišče prve stopnje je, ko je ocenilo vse izvedene dokaze in na

podlagi njih ugotovilo, da gre za dejanja, ki predstavljajo spolna

dejanja na škodo vseh štirih oškodovank, utemeljeno zaključilo, da je

šlo za dejanja, pri katerih je obtoženec zadovoljeval svoj spolni

nagon. Zaključki sodišča so utemeljeni in izvedeni prav iz presojenih

dokazov in ne gre za pavšalne trditve, ki nimajo razlogov o

odločilnih dejstvih, kot to neutemeljeno v pritožbi zatrjuje

pritožnik.

Na podlagi pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi

odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je za posamezna

kazniva dejanja obtožencu določilo kazni v bližini z zakonom

zagroženega minimuma (zagrožena kazen za kaznivo dejanje po III.

odst. 183. čl. KZ je zapor od enega do osmih let, za dejanje po I.

odst. istega člena pa zapor od šestih mesecev do petih let). Tako je

pri dejanjih opisanih pod tč. I pravilno upoštevalo, da so bila

dejanja storjena na dokaj blag način, kar poudarja pritožnik, brez

grobosti in nasilnega posega v telo in telesno integriteto, kar se je

utemeljeno odrazilo pri določitvi višine kazni za vsako dejanje eno

leto in dva meseca zapora. Zato pritožnik s poudarjanjem okoliščine,

kateri je sodišče prve stopnje dalo pravilno težo, ne more uspeti z

zavzemanjem za znižanje kazni. Pritožnik tudi nima prav, da sodišče

prve stopnje ne bi smelo upoštevati, da je obtoženec pri dejanju,

opisanem pod tč. II na škodo oškodovanke storil več spolnih dejanj,

saj gre po oceni pritožnika le za znak kaznivega dejanja. Pritožbeno

sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da je teža in, pri

izvrševanju večih spolnih dejanj na škodo iste oškodovanke, tako tudi

način storitve kaznivega dejanja, okoliščina, ki lahko pomembno

vpliva na odmero zaporne kazni. Enako velja za okoliščine dejanja, ki

se kažejo v dejstvu, ki ga pravilno vrednosti sodišče prve stopnje,

da je bilo to dejanje storjeno na škodo duševno manj razvite

oškodovanke. Zato poudarjanje pritožnika, da je sodišče prve stopnje

upoštevalo kot okoliščino za odmero kazni dejansko zakonski znak

kaznivega dejanja, ne predstavlja pritožbenih navedb, ki bi lahko

vplivale na znižanje določene kazni za to kaznivo dejanje. Pritožbeno

sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu določilo

posamične kazni, ki so sorazmerne s težo in načinom storitve kaznivih

dejanj ter osebnimi razmerami in lastnostmi obtoženca, ter nato

obtožencu izreklo enotno kazen, ki jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot

pravično. Pritožnik podrejeno še predlaga, da bi bila za obtoženca

primerna sankcija pogojna obsodba. Pritožnik ne pojasni, katere so

tiste okoliščine, na podlagi katerih bi bilo moč presoditi, da teža

in način storitve vseh obravnavanih kaznivih dejanj utemeljuje le

sankcijo opominjevalne narave in ne pojasni, kako je podana prognoza

obtoženčevega bodočega pozitivnega vedenja v takšni meri, da bi

zadostoval le izrek opozorilne kazenske sankcije, to je pogojne

obsodbe.

Pritožnik uvodoma v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje iz vseh

pritožbenih razlogov in predlaga, da naj se obtoženca oprosti plačila

stroškov kazenskega postopka, ker pa pritožbenega razloga ne

obrazlaga, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlog ni

uveljavljen.

Ker razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo, niso podani in ker

pritožbeno sodišče, pri preizkusu izpodbijane sodbe, ni ugotovilo

kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (I. odst.

383čl. ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato mora obtoženec na podlagi

določbe I. odst. 98. čl. ZKP v zvezi s I. odst. 95. čl. ZKP plačati

stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo povprečnino, primerno

trajanju in zamotanosti tega postopka ter njegovim premoženjskim

razmeram.