VSRS Sodba I Ips 40910/2010-42

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Obsojeni A. S. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem in prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovano B. je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde ter obsojenemu naložilo povračilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je takšno odločitev potrdilo ter obsojenemu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi „izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje.“

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Obsojenčev zagovornik v zahtevi pravilno opozarja na materialnopravno razliko med kaznivim dejanjem čekovne goljufije (po prvem odstavku 253. člena KZ) in kaznivim dejanjem zlorabe kreditne kartice (po drugem v zvezi s prvim odstavkom 253. člena KZ), ki temelji na sami naravi obeh bančnih instrumentov. Objektivni znaki kaznivega dejanja čekovne goljufije so izpolnjeni, kolikor ček že ob sami izdaji nima kritja; kreditna kartica pa je sicer prav tako instrument brezgotovinskega plačilnega prometa, vendar pri poslovanju z njo, za razliko od poslovanja s čekom, ni potrebno, da bi imetnik že ob uporabi kartice imel sredstva s katerimi razpolaga. Glede na njeno naravo je bistvo poslovanja z njo prav to, da ustreznega kritja v trenutku uporabe ni, izdajatelj kartice (v tem primeru B.), ki sicer nalog za plačilo blaga, storitve ali dvig gotovine izpolni že s trenutkom uporabe kartice, pa tako uporabnika v obdobju od uporabe kreditne kartice do plačila oz. dospelosti (v tem primeru do vsakega 28. v mesecu) za znesek plačanega naloga kreditira. Storilec kaznivega dejanja čekovne goljufije že ob izdaji nekritega čeka ve, da ček nima kritja, medtem ko pri kaznivem dejanju zlorabe kreditne kartice ob uporabi kartice ve, da ob plačilu (torej v določenem časovno odmaknjenem časovnem trenutku) ne bo imel kritja. Obe kaznivi dejanji je mogoče storiti le z naklepom, ki mora biti obarvan s storilčevim namenom, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist.

6Vlagatelj v zahtevi navaja, da v izreku pravnomočne sodbe opisano dejanje ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja zlorabe kreditne kartice, ker iz opisa ne izhaja, kdaj naj bi posamezni nakupi s kreditno kartico dospeli v plačilo in s tem uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP.

7Po določbi 9. člena KZ je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica. Določba uveljavlja t. i. delavnostno pravilo, po katerem je čas izvršitve samo čas delovanja oziroma nedelovanja, iz katerega izhajajo znaki izvršitvenega dejanja. Kaznivo dejanje zlorabe kreditne kartice je, glede na prej pojasnjeno in kljub dvojni časovni komponenti, tudi dokončano s trenutkom uporabe kartice (tj. ob plačilu blaga, storitev ali dvigu gotovine), saj si je takrat storilec pridobil protipravno premoženjsko korist. Glede na pravila bančnega poslovanja s kreditno kartico torej ni kazniva uporaba kreditne kartice sama po sebi kljub dejstvu, da takrat sredstva na računu ne zagotavljajo kritja. Je pa kazniva takšna uporaba ob hkratnem zavedanju, da sredstva ne bodo zagotavljala kritja niti ob dospelosti.

8Obsojeni si je v obravnavanem primeru ob vsakokratni uporabi kreditne kartice pridobil premoženjsko korist, saj se je, glede na ugotovljena pravno relevantna dejstva, ne le zavedal, da 28. v mesecu na njegovem računu ne bo sredstev za kritje izdatkov, ampak je na ta način pridobival premoženjsko korist. Kaznivo dejanje zlorabe kreditne kartice kot specialna vrsta goljufije, pri čemer razliki od „navadne“ botrujejo le posebna bančna pravila poravnanja, je bilo tako dokončano že, ko si je obsojeni pridobil premoženjsko korist. Zaključka ne omaja dejstvo, da je bilo šele vsakega 28. v mesecu moč ugotoviti uporabo kreditne kartice brez kritja kot načinom pridobitve premoženjske koristi. Na dan poravnave je banka ugotovila obstoj škode, ki se je izražala kot primanjkljaj v njenih sredstvih, saj je naloge za plačila blaga, storitev ali dvig gotovine s kreditno kartico izpolnjevala tako kot je bilo pogodbeno določeno. Z vidika obstoja kaznivega dejanja je tako irelevantno, v nasprotju z mnenjem vlagatelja, da je banka škodo ugotovila šele 28. v mesecu, saj je obsojeni protipravno premoženjsko korist pridobil ob vsakokratni uporabi kreditne kartice, z vedenjem in voljo, da ne bo imel kritja, kar pa datumsko natančno izhaja iz opisa kaznivega dejanja.

9Tako se ob zaključkih iz prejšnje točke za nepravilno izkaže teza vlagatelja, da bi bil pravilen časovni okvir kaznivega dejanja umeščen v obdobje med 10. 8. 2002 in 28. 1. 2003, ko so zapadli v plačilo zadnji nakupi s kreditno kartico. Glede na to, da se je kaznivo dejanje izvrševalo skozi daljše časovno obdobje, je bilo kaznivo dejanje dokončano z zadnjo pridobitvijo protipravne premoženjske koristi. Opis kaznivega dejanja pravilno obsega ponavljajoče se, istovrstno ravnanje obsojenca, ki je v časovnem obdobju med 10. 8. 2002 in 6. 1. 2003 več kot stokrat uporabil kreditno kartico in si tako pridobival premoženjsko korist. V tem obdobju je bilo pet obračunskih terminov (28. v mesecu), ves ta čas obsojeni na računu ni imel kritja za obračun plačil, ki jih je na podlagi uporabe kartice že izvršila banka.

10Glede na pojasnjeno tudi ni pravilen zaključek vložnika, da v opisanem dejanju niso podani elementi kaznivega dejanja zlorabe kreditne kartice, ker je obsojeni do datuma zapadlosti zadnjih nakupov zagotovil sredstva v skupni višini 1.140.373,50 SIT. Vložnik pri tem ne upošteva pravno relevantnih dejstev konkretnega primera, saj se obsojencu ne očita, da je uporabljal kreditno kartico le v obdobju med 18. 12. 2002 in 6. 1. 2003 in nato pred 28. 1. 2003 na računu zagotovil potrebna sredstva. V takem primeru pa bi se lahko postavilo najmanj vprašanje, kakšen je bil namen uporabnika kartice v času njene uporabe. Vložnik zahteve ne upošteva, da je bilo na obsojenčevem bančnem računu nedovoljeno negativno stanje vse od poravnave dne 28. 8. 2002 dalje; vsak mesec, ko je B. skladno s pogodbenim dogovorom poravnavala plačila, pa se je to le še povečevalo. Tako ne le, da je banki nastajala škoda vsak mesec, še več, iz meseca v mesec je bila večja. In niti z nakazilom, ki ga izpostavlja vlagatelj, obsojeni negativnega stanja ni zmanjšal na dovoljeno mejo. Sodišči sta tako pravilno presodili, da je obsojeni po tem, ko se je banka na kršitev pogodbene obveznosti odzvala z blokado kartice z nakazili, poskušal preprečiti ugotovitev obstoja kaznivega dejanja.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.