VSL sodba I Kp 1086/2004

Pritožbi obdolženca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako,
da se obdolženega Z. D. iz razloga po 3. točki 358. čl. ZKP
o p r o s t i o b t o ž b e ,
da je drugega naznanil, da je storil kaznivo dejanje, ki se
preganja po uradni dolžnosti, pa je vedel, da ga ni storil,
s tem, ker je dne 22.4.2002 ob 10.15 uri v Uradu direktorja
PU Kranj, opozorjen na posledice krive ovadbe, ovadil
policista PP Tržič J. S. in K. R., da sta se dne 15.3.2002 v Tržiču,
med izpraševanjem v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja tatvine
hranilne knjižice nenormalno in nedostojno vedla proti njemu, ga
vklenila, pretepla z udarci po hrbtu in nogah, mu povzročila odrgnine
na zapestju od betonskega stebra, ga lasala, mu zategnila lisice
tako, da od bolečin storaj ni čutil rok, čutil pa je vročo kri, ki mu
je tekla po roki, s tem pa naj bi mu pretrgala žile ali poškodovala
živec, torej je prijavil policista, da sta storila kaznivo dejanje
kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali
uradnih pravic po čl. 270 KZ, čeprav je vedel, da dejanje ni bilo
storjeno, saj je bilo z zdravniškim pregledom istega dne ugotovljeno,
da ima le sledi poškodb in sicer oteklino na obeh zapestjih ter
odrgnino na 3. in 5. prstu desne roke kot posledico upiranja pri
vklepanju;
s čimer naj bi storil kaznivo dejanje krive ovadbe po čl.
288/I KZ.
Po čl. 96/I ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz
1. do 5. točke II. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki
obdolženca proračun.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Z.

D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po čl.

288/I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo

kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo tri leta in ga oprostilo

plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženec ter ob smiselni

uveljavitvi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve

dejanskega stanja predloga ni podal.

Višja državna tožilka A. Š. iz Vrhovnega državnega tožilstva

Republike Slovenije pisnega predloga v zvezi s pritožbo obdolženca ni

podala, saj je po pregledu le vrnila kazenski spis.

Pritožba je utemeljena.

Kaznivo dejanje krive ovadbe po I. odst. 288. čl. KZ je

mogoče storiti le z direktnim naklepom, kar pomeni, da

storilec lažno naznani določeno osebo, da je storila uradno

pregonljivo kaznivo dejanje, čeprav dobro ve, da tega ni

storila. O tem kaznivem dejanju pa nikakor ni mogoče

govoriti, če storilec prijavi kakšno resnično dejanje druge

osebe ter istočasno zatrjuje, da je to kaznivo dejanje, pri

čemer ni pomembno, ali ima naznanjeno dejanje znake

kaznivega dejanja.

V obravnavanem primeru pa po prepričanju sodišča druge

stopnje v nasprotju z razlogovanjem prvostopnega sodišča

izvedeni dokazni postopek v ničemer ni potrdil prvega dela

gornjega pravnega razlogovanja. Tako iz listinskih dokazov,

kakor tudi iz zagovora obdolženca in izpovedi vseh

zaslišanih prič nedvomno izhaja, da sta obdolženega Z. D. 15.3.2002

okoli 20.00 ure v bližini glavne avtobusne postaje v Tržiču ustavila

kriminalista Policijske postaje Tržič J. S. in K. R., ker naj bi

imela od informatorja podatke, da naj bi bil obdolženec povezan s

tatvino hranilne knjižice (kar kasneje ni bilo potrjeno). Ob skladnem

zatrjevanju obeh kriminalistov, da naj bi se obdolženec postopku

upiral, sta uporabila strokovni prijem in ga vklenila, pri čemer je

obdolženec nedvomno utrpel telesne poškodbe, saj te izhajajo tako iz

njunih izpovedb, kakor tudi iz zatrjevanja obdolženca in ugotovitev

obeh zdravnic. Obdolženec je že na policijski postaji, kamor ga je

takoj po dogodku pripeljal s službenim vozilom komandir te postaje,

napovedal pritožbo zaradi grobega ravnanja obeh policistov, kar je

tudi storil, ko je 29.3.2002, tedaj dva tedna po spornem dogodku,

pisno pritožbo naslovil na Policijsko postajo Tržič in v njej

zatrjeval, da sta se policista nečloveško oziroma nenormalno in

nedostojno vedla do njega, ga pretepala, eden od njiju ga je lasal,

ga vklenila in nista hotela upoštevati njegove prošnje, da preveč

zategnjene lisice zrahljata. Prav zato so nastale na njegovi roki

poškodbe, saj zaradi pretrganih žil in poškodovanega živca del roke

sploh ne čuti. Na podlagi takšne prijave obdolženca je bil slednji

nato pozvan v Urad direktorja PU Kranj 22.4.2002, kjer je bil

sestavljen zapisnik, ki ga je ovaditelj D. podpisal in iz katerega

izhaja, da zoper oba policista podaja kazensko ovadbo zaradi njunega

ravnanja 15.3.2002 zaradi uveljavljanja odškodninskega zahtevka ter

je istočasno tudi podal zahtevo, da se zoper oba policista ustrezno

ukrepa.

Takšno dejansko stanje, ki v celoti potrjuje obdolženčeve

navedbe, da je v postopku z obema policistoma utrpel telesne

poškodbe, že samo po sebi ne nudi osnove za zaključek o

obstoju kaznivega dejanja krive ovadbe, saj je obdolženec

prijavil dogodek, ki se je v resnici pripetil in katerega

intenzivnost vpletene osebe različno interpretirajo z ozirom

na dejstvo, kateri strani pripadajo. Poleg tega zaslišana

dežurna zdravnica dr. S. L. ni mogla izključiti možnosti, da pri

obdolžencu z vklenitvijo ni nastala poškodba živca, kar obdolženec

tudi v svoji pritožbi še vedno zatrjuje. S tem pa je že po objektivni

plati potrjena več kot polovica navedb obdolženca, ki so služile

državnemu tožilcu kot osnova za opis njegovih domnevno lažnih trditev

kot elementa storitve očitanega kaznivega dejanja. Za obstoj tega pa

je povsem nebistveno, ali je bil obseg obdolžencu prizadejanih

poškodb res takšen, kot je to (laično) zatrdil v svoji prijavi in v

svojem zagovoru, ali pa je bil manjši, oziroma ga sploh ni bilo

(lasanje, brcanje), kot sta to zatrjevala oba kriminalista. Dejstvo

je, da o direktnem naklepu tako v obravnavanem primeru ni mogoče

govoriti ne glede na motive, ki so vodili obdolženca pri prijavi

zatrjevanega nedopustnega ravnanja obeh policistov, za katerega po

zbranih podatkih ni mogoče izključiti možnosti, da pomeni

prekoračitev njunih pooblastil. Po drugi strani pa že iz same prijave

obdolženca ni mogoče zaključiti, da je prijavil uradno pregonljivo

kaznivo dejanje dobro vedoč, da ni bilo storjeno, saj je šlo za

prijavo resničnega dogodka in v zvezi z njim po oceni obdolženca za

nedopustno ravnanje obeh policistov. Več kot očitno je tudi, da je

bil obdolženec zaradi odločitve policije o eventuelni uvedbi

disciplinskega postopka zoper oba kriminalista nato povabljen na

Policijsko upravo Kranj, kjer je vztrajal pri svojih trditvah in je

bil prav zato sestavljen zapisnik o sprejemu ustne kazenskega ovadbe,

ki je državnemu tožilcu nudil osnovo za vložitev obtožnega predloga

zoper obdolženca. Že po tej plati je torej več kot vprašljiv

zaključek o obstoju takoimenovanega voljnega elementa kot obvezne

sestavine direktnega naklepa.

Vse našteto pa po oceni pritožbenega sodišča predstavlja

okoliščine, ki vzbujajo najmanj utemeljen dvom glede obstoja

objektivnih in subjektivnih znakov obdolžencu očitanega

kaznivega dejanja ter je zato sodišče druge stopnje ugodilo

pritožbenim navedbam obdolženca, da očitanega kaznivega

dejanja ni storil in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da

je obdolžencu izreklo oprostilno sodbo ter posledično s

stroški postopka obremenilo proračun.