289. člen KZ

Postopek nove razsoje je bilo treba končati v roku dveh let po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Pri kaznivem dejanju krive izpovedbe se mora lažnost izpovedi nanašati na bistvene oziroma pomembne stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev. Vsebina krive izpovedbe mora biti takšna, da lahko vpliva oziroma prispeva k odločitvi sodišča v konkretni zadevi. Nevarna je samo lažna izpovedba, ki lahko povzroči napačno odločitev sodišča, pri čemer so lahko relevantne tudi okoliščine, ki niso v neposredni, temveč posredni povezavi s predmetom obravnavanja. Obdolženčeva lažna izpovedba, da je obsodil osebo, za oprostitev katere naj bi prejel podkupnino, za presojo zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe ni bistvena. Lažna poved, ki jo je izrekel obdolženec, se ne nanaša na bistvene stvari. Tudi če bi obdolženec N. kdaj obsodil, to ne bi bilo ovira za sprejem podkupnine v naslednjem sojenju. Poleg tega je obdolženec govoril po spominu, dejstva o sojenju in obsodbi pa je mogoče kadarkoli preveriti z vpogledom v ustrezne evidence sodišča. Ker na podlagi splošne obdolženčeve izpovedbe, da je R. sodil in ga o

Sodba presenečenja je podana, če stranka ob vseh potrebni skrbnosti ni mogla predvidevati, da bo sodišče njene trditve lahko presojalo po drugi pravni podlagi. Zatrjevano nepošteno, protipravno oziroma goljufivo ravnanje toženk ni sankcionirano z ničnostjo pogodbe, temveč je sankcija zanj izpodbojnost pogodbe. Družbena pogodba o ustanovitvi d.o.o. ima dvojno naravo, obligacijsko in statusno. Ničnost tovrstne pogodbe se sicer uveljavlja po določbah OZ. Vendar pa dosledno upoštevanje pravil obligacijskega prava v vseh faza nastajanja ali obstoja d.o.o. ni dopustno. Po vpisu družbe v sodni register je mogoče uveljaviti le tiste napake družbene pogodbe, ki zadevajo celotno družbo in niso bile sanirane z vpisom v register.

Kaznivo dejanje krive izpovedbe je podano, če se lažnost izpovedi nanaša na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev. Učinka „res iudicata“ ni mogoče širiti na zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP, saj ne gre niti za v sodni postopek pritegnjeno zadevo niti za zunajsodno rešitev zadeve, ki bi osumljencu nalagala določene obveznosti. Sodišče bi moralo razpolagati z dovoljenjem Državnega zbora za kazenski pregon obsojenca (sodnika) že v trenutku zaslišanja obsojenca pred vložitvijo obtožnega predloga. Sodišče, ki obtožnega predloga zaradi odsotnosti dovoljenja za začetek kazenskega postopka ni zavrglo in je samo vložilo zahtevo za pridobitev tega dovoljenja, je kršilo določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 136. členom ZKP, vendar ugotovljena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

Zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP nima učinka pravnomočno razsojene stvari. Predsednik Vrhovnega sodišča RS je generalnemu državnemu tožilcu predlagal, naj oceni pravilnost ravnanja tožilke, ki je zavrgla kazensko ovadbo zoper obsojenca, vendar samo to dejstvo ni vplivalo na nepristranskost sodnikov, ki so sodili v tej kazenski zadevi, četudi brez te intervencije kazenski postopek zoper obsojence verjetno ne bi stekel. Če je bilo dovoljenje Državnega zbora Republike Slovenije za začetek kazenskega postopka zoper sodnika dano tekom postopka pred sodiščem prve stopnje , bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ker ZKP ne določa, da se sodba na dokaz, ki je bil pridobljen, preden je Državni zbor dal dovoljenje za začetek kazenskega postopka zoper sodnika, ne sme opirati, in ker sodniška imuniteta ni osebna ali človekova pravica sodnika, temveč privilegij, tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zaslišanje sodnika, četudi kot posamezno preiskovalno dej

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 289. člena KZ stori stranka, ki pri dokazovanju z zaslišanjem strank, med drugim tudi v pravdnem postopku, krivo izpove in sodišče na to izpovedbo opre svojo odločbo; pri tem zadostuje, da se na krivo izpovedbo stranke opira odločba, sprejeta na prvi stopnji.

Krive izpovedbe ni, če je priča prepričana, da se je dogodek pripetil oziroma odigral tako, kot ga pojasnjuje.

Ker analiza izpovedi priče, ki je po zaključku sodišča prve stopnje potrdila obdolženčev zagovor o izgubi in najdbi vozniškega dovoljenja, pokaže prav nasprotno, saj o ključnih trditvah obdolženca ni vedela povedati ničesar, ni pa ji bila tudi predočena njena izjava policistu, ko naj o zadevi tudi ne bi vedela ničesar, je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ob utemeljeni pritožbi državnega tožilca je bilo zato potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.