250. člen KZ

Okoliščine, da je obdolženi poznal dogovor med obdolženo M. F. in J. G., bil pa je tudi prisoten pri unovčitvi čekov, ne potrjujejo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje v sostorilstvu z M. F.

S tem, ko sodišče prve stopnje premoženjske koristi obtožencu ni odvzelo, je zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obtoženčevo korist, taka kršitev pa nima nujno za posledico razveljavitev sodbe v tem delu, temveč jo lahko pritožbeno sodišče po pritožbi pristojnega tožilca tudi samo spremeni.

Z navedbami, s katerimi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izraža nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč, vsebinsko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Zgolj iz razloga, ker je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 3. odstavku 169. člena KZJ, pri tem pa se ni sklicevalo na določbo 1. odstavka 4. člena UZITUL, ni podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker da dejanje, katerega je bil obsojenec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. V primeru, ko pritožbeno sodišče ne opravi pritožbene seje z navzočnostjo obrambe, jo mora v skladu z načelom kontradiktornosti pred tem seznaniti z morebitnim predlogom višjega državnega tožilca (2. odstavek 377. člena ZKP) ter ji dati možnost, da se o njem izjavi.

Instituta dejanja majhnega pomena ni mogoče uporabiti, če nista izpolnjeni konstantni merili, ki zadevata težo dejanja in stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti. Visoka predpisana kazen sama po sebi ne izključuje uporabe instituta dejanja majhnega pomena, vendar velja pravilo, da čim strožja je kazen, tem tehtnejše in bolj prepričljive morajo biti ostale okoliščine, da bi sodišče smelo uporabiti navedeni institut.

Ker iz izreka obsodilne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja vrednostnih papirjev po členu 250/III KZ, ni bilo razvidno, na kakšen način je bilo ponarejenih 21 čekov, ki jih je obtoženec predložil v izplačilo različnim trgovinam ter zato trditve iz abstraktnega dela, da je uporabil ponarejene vrednostne papirje ni bilo mogoče preizkusiti, je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožb obtoženca in njegovih zagovornikov izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP takšne obtožbe oprostilo, saj dejanje, za katero je bil obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje.

Določbe 1. odstavka 395. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče, če se strinja z dejanskimi in pravnimi sklepi v prvostopenjski sodbi, te razloge ponavljati, pač pa zadošča, da se nanje sklicuje. Bistvo je, da mora navedbe pritožbe presoditi. Če tega glede navedb o odločilnih dejstvih ne stori, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ni mogoče zatrjevati, da je bilo sodišče pristransko, ker je zavrnilo dokazne predloge obrambe, saj utemeljenost le-teh sodišče presoja v skladu z merili, ki se nanašajo na relevantnost in verjetnost predlaganih dokazov. Pri tem je odločilnega pomena vsebina dokaza(ov) in pomembnost dejstva(ev), ki se z njim dokazuje(jo), ne pa število predlaganih dokazov, ki jih je sodišče na predlog strank sprejelo ali zavrnilo. Le po tem merilu je torej mogoče presojati, ali je bilo sodišče v tolikšni meri nedovzetno, v konkretnem primeru do dokaznih predlogov obrambe, da bi bilo mogoče njegovo ravnanje opredeliti kot pristransko. Kaznivo dejanje po 3. odstavku 250. člena KZ je dokončano, ko storilec, ki ni upravičeni imetnik, takšen čekovni blanket podpiše in

Obtožencu je izrečena primerna in pravična kazenska sankcija - pogojn obsodba. Vse obteževalne in olajševalne okoliščine so bile ustrezno upoštevane.

Sodba je obrazložena tako, da ni nasprotij med obrazložitvijo in izvedenimi dokazi. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je kljub temu, da ni zaslišalo ene od prič, ker je na delu v Nemčiji, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, ker je upoštevalo izpovedbe drugih prič in sicer obeh oškodovancev in priče taksista, za katerega je vozil drug taksist, ki je sedaj odsoten. Tudi izrečena kazenska sankcija je primerna.

Sodišče prve stopnje je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo primerno kazensko sankcijo, ob upoštevanju že pravnomočnih sodb pa je tudi izrečena ustrezna enotna kazen. Obtoženčevo priznanje je bilo dovolj ustrezno upoštevano.

Iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, s kakšnim konkretnim ravnanjem naj bi obtoženi sodeloval pri izvršitvi, to je pri ponarejanju ali uporabi ponarejenih čekov. Zgolj izročitev bianco čekov, ter prave bančne kartice in prave osebne izkaznice soobtoženki, tudi ob opisanem dogovoru, kot izhaja iz izreka: " da sta bila dogovorjena, da bo s tako pridobljenim denarjem kupil heroin, katerega del bo dal soobtoženi" pa ne pomeni sodelovanja pri izvršitvi, to je sodelovanja pri ponarejanju ali uporabi ponarejenih vrednostnih papirjev, kot se je to očitalo obtožencu v abstraktnem opisu njegovega ravnanja.

Obtoženemu je bila izrečena pravična kazenska sankcija ob upoštevanju olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Zato je bila zagovornikova pritožba neutemeljena in je sodišče druge stopnje to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Če so elementi očitanega kaznivega dejanja po 3.odst. 250.čl. KZ v razlogih prvostopne sodbe povsem v skladu s krivdorekom, nadaljnje ugotovitve o načinu pridobitve čekovnih blanketov, ki so navedene le v obrazložitvi izrečene kazenske sankcije, niso pomembne za ugotovitev dejanskega stanja niti za pravno opredelitev kaznivega dejanja, zato ne predstavljajo kršitve določb kazenskega postopka iz 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP. Ker gre v določbah 3.odst. 169.čl. KZJ in 3.odst. 250.čl. KZ za povsem identično kazenskopravno varstvo z enako predpisano sankcijo, bi bilo glede na določbo 1.odst. 3.čl. KZ potrebno uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja - leta 1992, to je 3.odst. 169.čl. KZJ. Čeprav je obsojenka ponaredila le podpis čekovnega blanketa, ni pa vpisala preostalih bistvenih sestavin čeka (datuma, zneska, upravičnca do vnovčitve čeka), ne gre za kaznivo dejanje po 186.čl. KZ-77, ampak za kaznivo dejanje po 3.odst. 169.čl. KZJ. Pred ponareditvijo je namreč kazenskopravno varovan podpis upravičenega imetnika tekočega računa.

Pritožnik sam navaja, da je obtoženki mogoče dokazati eventualni naklep, pri čemer pa pritožbeno sodišče pripominja, da je za tovrstno kaznivo dejanje že glede na njegovo naravo potrebna najvišja stopnja krivde, to je zavedanje in hotenje storilca, da uporabi ponarejen vrednostni papir kot pravi.

Ni se moč strinjati s pritožnico, da obeh obravnavanih kaznivih dejanj že zaradi višine zagrožene kazni od enega do osmih let zapora za obravnavano kaznivo dejanje, ni moč opredeliti kot dejanj majhnega pomena. Znotraj posameznega abstraktno opredeljenega kaznivega dejanja je namreč zajeto veliko različnih primerov, ki se v realnosti pojavljajo v hujših ali blažjih oblikah, v skladu s tem pa je tudi kazen zagrožena v določenem razponu. Tudi v primeru kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po tretjem odst. 250. čl. KZ, je zakonodajalec zajel velik spekter možnih dejanj in sicer od najbolj nevarnih pa do tistih, ki je predstavljajo posebne nevarnosti za varovano dobrino in jih je zato mogoče ob obstoju še drugih (objektivnih in subjektivnih) okoliščin, opredeliti kot dejanje majhnega pomena.

Obtoženka je v postopku storitev kaznivega dejanja odkrito priznala, zato njenega zanikanja dejanja oškodovanki neposredno po dogodku, pri čemer je tudi pojasnila, v kakšnih okoliščinah je dejanje zanikala, le ni moč dati takšne teže, kot to zatrjuje pritožnik. Njen pozitiven odnos se kaže tudi v takojšnji povrnitvi vse škode oškodovanki, tudi tiste, ki ji je bila povzročena zaradi pridobitve dokumentov. Zato pritožba, ki se zavzema za zvišanje določene kazni v pogojni obsodbi ni utemeljena.

Predmet kaznivega dejanja po 3.odst. 169.čl. KZ SFRJ je tudi že ena vrednotnica.

Izpolnjeni blanketi so vsebovali vse sestavine, ki dajejo čeku po določbah 234. in 235.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih pravno naravo vrednostnega papirja, hkrati so vsebovali vse sestavine po določbi 1.čl. Zakona o čeku. Okoliščina, ali je ček plačljiv v državi ali izven nje, ne vpliva na njegovo pravno naravo kot vrednostnega papirja (2.čl. Zakona o čeku).