VSL sodba I Kp 438/2005

Ob reševanju pritožb obtoženca in njegovih zagovornikov se
izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtoženi
M. V., roj. 29.4.1953 v Novem Beogradu, stanuje Bratovževa ploščad 4,
Ljubljana; iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem
postopku (ZKP)
oprosti obtožbe,
da je v spodaj navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah z
dejanjem pod tč. A (od tč. A1 do A4) uporabil ponarejene
vrednostne papirje, ki se izdajajo na podlagi Zakona o čeku
(Ur. list SFRJ št. 106/46 in 52/73) kot prave, s tem da je:
A) predložil v vnovčitev 21 čekov NLB, imetnice tekočega
računa št. 140-15-12942/29 pri NLB Mestna hranilnica
Ljubljana, last C. V. in sicer:
1. dne 7.12.1998 v trgovini Banuš s.p. v Logatcu devet čekov
serijske številke 14272085 in od serijske številke
16722701-16722708, vsakega za znesek 15.000,00 SIT;
2. dne 3.12.1998 v trgovini Fredi Tošič s.p. v Blatni
Brezovici en ček serijske številke 16722709 za znesek
15.000,00 SIT,
3. dne 3.12.1998 v trgovini Banuš s.p. v Logatcu sedem čekov
od serijske številke 16722710 do serijske številke 16722716,
vsakega za znesek 15.000,00 SIT,
4. dne 14.12.1998 v trgovini Fredi Tošič s.p. v Blatni
Brezovici štiri čeke od serijske številke 16722717 do
16722720, vsakega za znesek 15.000,00 SIT;
s čimer naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje
ponarejanja vrednostnih papirjev po členu 250/III KZ.
Po členu 96/I ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega
postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP ter
potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada
njegovega zagovornika proračun.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega

M. V. pod tč. I. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega

dejanja ponarejanja vrednostnih papirjev po členu 250/III KZ ter mu

izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece

zapora in preizkusno dobo dve leti, mu v plačilo naložilo stroške

kazenskega postopka in na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino ter z

isto sodbo pod tč. II. obtoženca oprostilo obtožbe za storitev

istovrstnega kaznivega dejanja ter v skladu s takšno odločitvijo s

stroški tega dela kazenskega postopka obremenilo proračun,

oškodovanca - Novo Ljubljansko banko d.d. Ljubljana pa s

premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili obtoženec in

njegova zagovornika iz pritožbenega razloga zmotne

ugotovitve dejanskega stanja in posledično kršitve

kazenskega zakona ter predlagali, naj sodišče druge stopnje

izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca tudi v

obsodilnem delu obtožbe oprosti, podrejeno pa naj

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjeni senat.

Višji državni tožilec J. Š. iz Vrhovnega državnega tožilstva

Republike Slovenije je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev obeh

pritožb kot neutemeljenih.

Ob reševanju pritožb obeh pritožnikov je sodišče druge

stopnje izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo

tako, da je obtoženca obtožbe oprostilo, ker iz opisa

njegovega ravnanja v izreku izpodbijane sodbe ne izhajajo

znaki očitanega kaznivega dejanja.

Obtožnica je obtoženemu M. V. očitala, da je v določenih časovnih in

krajevnih okoliščinah uporabil ponarejene vrednostne papirje in

napravil krive listine z namenom, da jih uporabi kot prave tako, da

jih je izdajal v imenu kakšne osebe, ki je ni, pri čemer so bili v

nadaljevanju pod tč. A taksativno našteti čeki, ki jih je vnovčil in

so bili last C. V., pod tč. B pa so bile taksativno navedene uporabe

bančne kartice iste imetnice, za katero je bilo pod isto točko tudi

navedeno, da je že pokojna, ker je umrla 1.12.1998. Če je bilo ob

tašnem opisu v obtožnici še mogoče razbrati ob skrbnem tolmačenju

abstraktnih in konkretnih znakov obtožencu očitanih dveh izvršitvenih

oblik nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja vrednostnih

papirjev po III. odstavku 250. člena KZ, da je obtoženec izdajal tako

čeke, kakor tudi uporabljal bančno kartico bivše žene - pokojne

C. V. brez njenega dovoljenja in pooblastila, pa iz izreka

obsodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati iz

konkretnega dela opisa ravnanja obtoženca, kdo je ponaredil, oziroma

kako so bili ponarejeni čeki, last C. V., ki jih je obtoženec v

taksativno naštetih primerih predložil v vnovčitev. Zgolj trditev, da

je obtoženec uporabil ponarejene vrednostne papirje, ki se izdajajo

na podlagi Zakona o čeku, ne da bi bilo v nadaljevanju

konkretizirano, na kakšen način so bili našteti vrednostni papirji

(čeki) ponarejeni, ne zadostuje za opredelitev obtožencu očitanega

kaznivega dejanja in tedaj obstraktne trditve v izreku obsodilnega

dela sodbe sploh ni mogoče preizkusiti, čeprav sicer iz zbranih

podatkov v spisu nedvomno jasno izhaja, da je v vseh naštetih

primerih obtoženec ponaredil podpis pokojne C. V. in tako ponarejene

čeke predložil v izplačilo.

Ker tako iz izreka obsodilnega dela sodbe izhaja, da opisano

dejanje, za katero je bil obtoženec spoznan za krivega, po

zakonu ni kaznivo dejanje, je moralo sodišče druge stopnje

po uradni dolžnosti izpodbijano obsodilno sodbo spremeniti

tako, da je obtoženca obtožbe oprostilo, pri čemer se ni

spuščalo v vsebino pritožbenih navedb pritožnikov, ki svoja

predloga za oprostitev oziroma razveljavitev izpodbijane

sodbe navezujeta na druge okoliščine, državni tožilec pa

pritožbe ni vložil.

Skladno z gornjo ugotovitvijo je sodišče druge stopnje tudi

odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka v celoti

obremenjujejo proračun.