248. člen KZ

Pravdna stranka ni bila spoznana za krivo dajanja podkupnine in za zadržanje denarja, ki je bil sicer odvzet zakonito (četrti odstavek 247. člena KZ) ni več podlage. Enako velja tudi za sredstva iz naslova obresti, ki jih je sodišče pravilno dosodilo tožnikoma.

1. Sporočilo anonimnega informatorja z informacijo o obsojenčevi telefonski številki, pri čemer ni bila izkazana niti subjektivna zanesljivost avtorja niti objektivna zanesljivost obvestila, samo zase ne zadostuje za utemeljen sum (in s tem za izvajanje ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZK), zadostuje pa za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149b. člena ZKP, ki je bil pred izdajo izpodbijane odredbe tudi odrejen. 2. Da se izkaže zakonitost pridobitve dokazov zadostuje, da sodišče na podlagi drugih dokazov izključi možnost, da so bili dokazi pridobljeni na nezakonit način. 3. S tem, ko si je obsojenec neurgenten operativni poseg izgovoril prav na datum, na katerega je bil razpisan narok za glavno obravnavo se je pravici do sodelovanja na tem naroku odpovedal, razen če bi obramba izkazala, da izvedba posega na drug termin ne bi bila mogoča oziroma bi bila zvezana z nesorazmernimi težavami. 4. Zahteva po nedvoumni odpovedi pravici ne preprečuje, da izjavo o odpovedi v imenu obdolženca poda njegov zagovornik, vendar se mora sodišče tudi na podlagi drugih okoliščin zanesljivo prepričati, da je izjava zagovornika skladna z obdolženčevo voljo. 5. Poj

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo četrti odstavek 248. člena KZ, ko je odločilo, da mora tožena država tožnikoma vrniti zaseženo podkupnino.

S postavitvijo dajatvene tožbe je pravni interes za ugotovitveno tožbo odpadel. Pravni temelj tožbenega zahtevka predstavlja določilo četrtega odstavka 248. člena KZ, ki določa, da se dana nagrada, darilo ali kakšna korist, ki je bila odvzeta, smejo vrniti tistemu, ki jih je dal, pa je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je izvedel, da je bilo odkrito.

Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev. Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sod

Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja, da je moral obdolženec vzeti bistveno večji odmerek zdravila, kot mu je bil predpisan, utemeljeno zaključilo, da je vozil vozilo v cestnem prometu pod vplivom psihoaktivnega zdravila alprazolam, ki je negativno vplivalo na njegove psihofizične sposobnosti.

Ker sodišče prve stopnje glede na visoko koncentracijo alkohola v obdolženčevi krvi in urinu v času odvzema dve uri po storjenem kaznivem dejanju (1.9 g/kg v krvi, 3.12 do 3.17 g/kg v urinu) ni odredilo izvedenstva zaradi ugotovitve, ali je zaradi zaužitega alkohola pri obdolžencu nastopila začasna duševna motnja, ki izključuje ali zmanjšuje njegovo prištevnost, je dejansko stanje tako zmotno in nepopolno ugotovljeno.