229. člen KZ

Pod pojmom „med prisilno izvršbo“, ki je kot zakonski znak vsebovan v opredelitvi kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 229. člena KZ, je razumeti izvršilni postopek od njegove uvedbe (torej od vložitve predloga za izvršbo) dalje.

Neprepričljivo in nesprejemljivo je stališče prvostopenjskega sodišča, da je določba 1. odst. 223. čl. KZ-1, ki je začel veljati 1. novembra 2008 bistveno spremenjena, saj ne inkriminira več odtujitve storilčevega premoženja (odtuji, uniči, poškoduje ali vzame njegovo stvar). Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo le iz jezikovne razlage kazenskopravne norme, kar pa ni v duhu ustvarjalne in zakonite uporabe kazenskega prava, ki terja uporabo tudi drugih metod: logične, sistematične, primerjalne, zgodovinske, teleološke in racionalne metode za razlago kazenskega zakona.

Pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic je storilčev namen posebej motiviran, saj se zahteva tako imenovani dolus specialis, zato ne zadošča vedenje, da je bilo osebno vozilo v prisilni izvršbi in ni sprejemljivo stališče, da za presojo kaznivega dejanja ni bistveno, zakaj ga je obsojenec odtujil. To kaznivo dejanje ni podano, če se oškodovanec v izvršbi lahko poplača s preostalim storilčevim premoženjem.

Za presojo obdolženčevega ravnanja v smeri očitanega kaznivega dejanja po 2. odst. 229 čl. KZ je odločilnega pomena zanesljiva ugotovitev, da je obdolženec po tem, ko je prejel sklep o izvršbi in bil seznanjen s tem, da se bo njegovo tovorno vozilo prodalo za poplačilo upničine terjatve, tovorno vozilo prodal in tako preprečil izvršbo ter s tem brez dvoma upnico namenoma oškodoval.

Kaznivo dejanje po čl. 244/I KZ je podano kadar niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja in je splošno v razmerju do drugih kaznivih dejanj, kjer prav tako pride do zlorabe položaja odgovorne osebe. Storilec kaznivega dejanja po čl. 229/I KZ je lahko le lastnik stvari ali premoženja, pri tem pa je predmet kaznivega dejanja lahko tudi premoženje, ki je last pravne osebe, storilec pa njen zakoniti zastopnik in stori kaznivo dejanje v imenu in v korist pravne osebe. Ugotovitev, ali je podano kaznivo dejanje, je v tem primeru odvisna od ugotovitve o veljavnosti pravnega posla. Obtoženec je kot direktor zastopal svoje podjetje brez omejitev, zato je bila pogodba o komisijski prodaji osebnega avtomobila, ki je bil last družbe, ki jo je zastopal, veljavna glede na pravila civilnega oziroma gospodarskega prava, obtoženec pa je predmet odtujil z namenom preprečitve poplačila upnika po zastavni, to je stvarni pravici. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da so v ravnanju obtoženca podani znaki kaznivega dejanja po čl. 229/I KZ in ne 244/I KZ, kot je zatrjevalo državno tožilstvo v obtožbi.

Čeprav ZKP izrecno ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona.

Če sodišče 2. stopnje pri odločanju o pritožbi ugotovi, da pravočasnost in dovoljenost začetka kazenskega pregona v postopku na 1. stopnji sploh nista raziskana in o tem ni nobenih razlogov v izpodbijani sodbi, se ta razveljavi po uradni dolžnosti, ker se ta kršitev ni uveljavila v pritožbi.