214. člen KZ

Iz zgoraj navedenih določb ZGD-1 izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 37. točki izpodbijane sodbe, da konkretno ravnanje (v obravnavani zadevi potrditev dokapitalizacije družb) ni protipravno že zato, ker k temu ni dal soglasje nadzorni svet, saj se je glede pristojnosti dajanja soglasja nadzornega sveta teorija in sodna praksa že postavila na stališče, da dajanje soglasja ne šteje za samostojen akt vodenja poslov, saj o takem poslu še vedno odloča uprava in jo bremeni vsa odgovornost (drugi stavek tretjega odstavka 263. člena ZGD-1 in peti odstavek 281. člena ZGD-1) 1 . Da je to stališče pravilno, posredno izhaja iz tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, kjer je navedeno, da tudi soglasje nadzornega sveta ne izključi odškodninske odgovornosti člana uprave. Če je namreč dano soglasje k protipravnemu ravnanju uprave (nezakonitemu ravnanju ali ravnanju v nasprotju z dolžnostjo uprave, da ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da varuje poslovno skrivnost družbe - prvi odstavek 263. člena ZGD-1), so za škodo odgovorni člani obeh organov, tako uprave kot nadzornega sveta. Oboji pa se lahko ekskulpirajo, če dokažejo,

Okrožna državna tožilka se s takimi zaključki prvostopnega sodišča utemeljeno ne strinja. Povsem pravilno opozarja, da KZ v prvem odstavku 214. člena določa, da kaznivo dejanje roparske tatvine stori, kdor je zaloten pri tatvini, pa z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri obravnavanem kaznivem dejanju torej ne gre za kvalificirano kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 211. člena KZ, kot je to primer pri kaznivem dejanju velike tatvine po 212. členu KZ, temveč gre za sestavljeno kaznivo dejanje, in sicer iz kaznivih dejanj tatvine in prisiljenja. Iz dikcije člena pa ne izhaja, da bi se kaznivo dejanje tatvine nanašalo samo na temeljno kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ, temveč lahko obravnavano dejanje brez dvoma stori tudi storilec kaznivega dejanja, ki ima zakonske znake tatvine iz drugega odstavka 211. člena KZ. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, kar je nenazadnje razvidno tudi iz Kazenskega zakonika s komentarjem, Posebni del (Založba GV, Ljubljana, 2002), v katerem avtor na 313. strani, v 4. točki navaja: „Kaznivo dejanje (roparske tatvine) je lahko izvršeno tud

Ker napadena sodba nima ustreznih razlogov o odločilnem dejstvu in sicer kazenski odgovornosti obdolženca, je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Med kaznivim dejanjem tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ ter kaznivim dejanjem roparske tatvine po prvem odstavku 214. člena KZ je zaradi uporabljene sile podano razmerje specialnosti, zaradi razlike v višini kazni pa razmerje konsumpcije. Opredelitev dejanja po specialnejšem oziroma strožjem predpisu zato ne more biti napačna.

Posameznikovo življenje je pri kaznivem dejanju umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ razumljeno kot ovira, ki jo storilec odstrani, da bi si protipravno prilastil stvar oziroma da bi obdržal ukradeno stvar.

Prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj odkrivanje storilcev s pomočjo albuma fotografij že ovadenih oseb in njihova prepoznava, ne predstavlja dokaza, ki bi bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na podlagi 59. člena Zakona o policiji upravlja policija med drugim tudi evidenco osebnih podatkov ovadenih oseb. Ta pa v skladu z 8. alineo 61. člena istega zakona vsebuje tropozno fotografijo ovadene osebe. Album fotografij lahko policija nedvomno uporabi pri odkrivanju storilcev kaznivih dejanj. Sodišče, ki v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP ni vezano na nobena formalna dokazna prvila, pa ima pravico presojati dokazno vrednost prepoznave storilcev na podlagi tovrstnega albuma fotografij. Primerjava obtožnice in njenih sprememb z dne 19.10.2001 in 29.05.2002 pokaže, da modifikaciji, obtožnice nista spreminjali v nobeni odločilni stvari, nista je širili ali spreminjali obdolženčevega ravnanja, ampak ga le precizirali. Takšna sprememba obtožnice pa ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in

Ker iz izreka in obrazložitve sodbe nedvoumno izhaja, da sta obsojenca uporabila silo zoper oškodovanca zato, da zlomita oškodovančev odpor, saj v trenutku, ko ju je zalotil, predmetov, ki sta jih nameravala vzeti in si jih prilastiti, še nista imela v posesti, oziroma sta uporabila silo zato, da si prilastita tuje premične stvari, je sodišče njuno ravnanje pravilno pravno opredelilo kot rop po 213. členu KZ in ne kot roparsko tatvino po 1. odstavku 214. člena KZ. V oktobru 1994 organi za notranje zadeve niso bili dolžni dati osebi, ki ji je bila odvzeta prostost, pouka, da ima pravico vzeti si zagovornika.

Sodišče prve stopnje je dovolj prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo glede vseh treh kaznivih dejanj vsem trem oškodovankam in ostalim pričam, ki so potrjevale njihove izpovedbe, ne pa obtožencu. Izrečena je ustrezna kazenska sankcija - pogojna obsodba.

Sodišče prve stopnje je obtožencu neutemeljeno izreklo pogojno obsodbo, ker ni upoštevalo, da je storil novo hujše kaznivo dejanje v preizkusni dobi.

Prepričljivi so razlogi v izpodbijani sodbi, iz katerih je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da ni dvoma, da je obtoženka v trgovini vzela stvari (oblačila in peno za lase) z namenom, da si jih protipravno prilasti; da pa ni dovolj dokazov za zaključek, da naj bi obtoženka zatem, z namenom, da ukradene stvari obdrži, zoper prodajalko uporabila silo. Obtoženka je z namenom tatvine v trgovini vzela stvari, jih odnesla iz trgovine ne da bi jih plačala ter zatem zunaj trgovine, ko jo je prodajalka prijela, slednjo brcala in ugriznila v roko. Pravilno je sodišče prve stopnje, ob kritični oceni izpovedbe prodajalke ocenilo, da ni dovolj dokazov za zaključek, da je obtoženka silo uporabila zato, da bi ukradene stvari obdržala, temveč zato, da bi prodajalki pobegnila. Obtoženka je prodajalki torbico skušala izročiti zato, da bi ji ušla, vendar pa je prodajalka, ki je obtoženko prijela in držala, hotela tako torbico kot obtoženko, ki se je med vsem dogajanjem držala za železno zaščitno ograjo.