VSM sodba I Kp 646/2005

Pritožba zagovornice obd. se zavrne kot neutemeljena in
p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega
postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 95. člena
ZKP, potrebni izdatki in nagrada za njegovo zagovornico
pa se izplačajo iz proračuna.

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje

spoznalo obd. za krivega, da je v sostorilstvu z obd.

storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem

odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s

členom 25 KZ in mu je bila na podlagi določbe 50. člena

KZ izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen

deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po

četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku

(ZKP) je prvostopno sodišče obdolženca oprostilo plačila

stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega

odstavka 92. člena tega zakona, nagrada in potrebni

izdatki zagovornice pa po prvem odstavku 97. člena ZKP

bremenijo proračun.

Proti taki sodbi se je pritožila zagovornica obd. zaradi

zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu

sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da

obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano

sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo

zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so

bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena,

zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno,

sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi

sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu

očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče

zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne

zaključke prvostopne sodbe kot pravilne; v zvezi s

pritožbenimi izvajanji zagovornice obdolženca pa še

dodaja:

Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki

jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne

strinja. Prepričati skuša, da obd. očitanega kaznivega

dejanja ni storil, saj ga je storil soobd. sam,

oškodovancu in priči pa prvostopno sodišče ne bi smelo

verjeti, ker sta narkomana. Pritožba še poudarja, da

dejstvo, da je 12 letna hčerka priče videla dva na golo

obrita moška, ko sta tekla še ne pomeni, da sta oba

pretepala oškodovanca.

S takimi pritožbenimi navedbami pa ni moč soglašati.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe

navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne

verjame zagovoru obdolženca, ampak prav izpovedbam prič,

ki jih je pritožba označila za nezanesljive. Pritožbena

izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa

pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Nobenega

dvoma ni, da je oškodovanec po obeh obdolžencih širil

neke neresnične vesti, zaradi česar sta bila nanj jezna

in sta hotela z njim tudi fizično obračunati. Priča je

povedal, da mu je naročil, da pokliče ker ga bosta z

"razbila". Čez kakšno uro pa je celo prišel k njemu

domov in mu povedal, da sta oškodovanca res "razbila".

Priča je oškodovanca obiskal v bolnici, kjer mu je ta

povedal, da sta ga obdolženca pretepla. Takšno izpovedbo

obeh navedenih prič pa še potrdi priča, ki je

oškodovanca našla ležati na hodniku v pritličju

stanovanjske hiše, kjer stanuje in ji je oškodovanec

povedal, da so ga pretepli in je prosil za pomoč. Ko pa

je vstopila v stanovanje, pa ji je hčerka povedala, da

je ob prihodu domov slišala prepir, zaradi česar je šla

domov po drugi strani ter skozi okno stanovanja videla

dva moška, golo obrita, ko sta tekla. Izpovedbe

navedenih prič so med seboj popolnoma skladne in se med

seboj dopolnjujejo. Prav te okoliščine, ki so jih

potrdile priče, pa je navedel tudi oškodovanec in so

skladne tudi s strokovnimi ugotovitvami izvedenca

medicinske stroke o načinu nastanka poškodb, ki jih je

le-ta utrpel. Prvostopno sodišče je zato ravnalo povsem

prav, ko je poklonilo vero oškodovancu, pričam in

izvedencu medicinske stroke, saj so njihove izpovedbe

skladne, verodostojne in nepristranske.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja

zagovornice ne morejo omajati pravilnosti na prvi

stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato njena

pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

Zoper prvostopno odločbo o kazenski sankciji se

zagovornica ne pritožuje, njen preizkus pa je pritožbeno

sodišče opravilo glede na uveljavljani pritožbeni razlog

in določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni

nobenih utemeljenih razlogov za spremembo obdolžencu

izrečene kazenske sankcije njemu v korist. Prvostopno

sodišče je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanega

kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse

ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero

kazenske sankcije, obdolžencu pa izreklo kazensko

sankcijo zgolj opozorilne narave ter mu z njo določilo

ustrezno dolgo zaporno kazen in primerno preizkusno

dobo.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev

zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti

(prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o

pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot je

razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Obdolženca je pritožbeno sodišče oprostilo plačila

stroškov pritožbenega postopka iz istih razlogov kot

pred njim že sodišče prve stopnje (četrti odstavek 95. v

zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).