VSK sodba I Cp 957/2004

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da prvemu tožniku plača 189.563,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila in 2.100.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje po obrestni meri, določeni z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A), zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti, v 15-ih dneh, drugi tožnici pa znesek 2.200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 po obrestni meri, določeni z ZPOMZO-A, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti, v 15-ih dneh pod izvršbo ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnikoma povrne pravdne stroške, in sicer prvemu tožniku 388.939,00 SIT, drugi tožnici pa 313.937,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Tožnika sta se zoper sodbo pritožila. Uveljavljata vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ali v pretežnem delu ugodi, podrejeno sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Pritožnika menita, da je sodišče dejansko stanje sicer "dokaj dobro ugotovilo", vendar nekaterih pomembnih okoliščin sodba ne omenja. Tožeča stranka je glede svojih trditev pravočasno predložila dokaze, zdravniška spričevala, sicer v italijanščini in predlagala, da izvedenec, ki razume italijanski jezik, vpogleda tudi te listine, se opredeli, ali so bili pregledi in stroški za te preglede potrebni in se je o tem izvedenec opredelil, zato dokumentacije ni bilo potrebno prevesti. V vsakem primeru se mora namreč o potrebnih stroških v zvezi zdravljenjem izjasniti izvedenec. Tožnika sta tožbi priložila veliko dokazov, za vsakega tožnika po kar 14 zdravniških spričeval, sodba navaja, da del računov ni bil vložen pravočasno in sodišče zato teh računov ni upoštevalo, a to ni jasno, saj sta jih tožnika v smislu naloga z dne 9.5.2003 dostavila v 30-ih dneh in sodišče ni nikoli zahtevalo prevoda zdravstvene dokumentacije. Nalog za dostavo prevoda na obravnavi dne 9.5.2003 se je nanašal na dokumentacijo v zvezi z zavarovanjem. Zato ni utemeljen očitek sodišča, da tožeča stranka ni dostavila pravočasno zdravniške dokumentacije oz. je ni dostavila v prevodu. Tožeča stranka je dostavila le prevod dokumentacije v zvezi z zavarovanjem. Tožeča stranka je tudi z vlogo dne 9.6.2003 zaprosila za podaljšanje 30-dnevnega roka za prevod in predložila še 3 zdravniška spričevala v italijanščini in 3 dokumente obračunov franšize ter drugo zahtevano dokumentacijo s prevodom v slovenščino in se sodišče glede prošnje za podaljšanje roka ni opredelilo. Sodbenih razlogov ni mogoče preizkusiti, saj ne izhaja iz razlogov, katera dokumentacija naj bi bila dostavljena prepozno. Tudi ni razvidno, katere račune za zdravljenje sodba upošteva.

Sicer pa je bil zahtevek zastavljen korektno, sodba tako na eni strani tožniku glede negmotne škode prizna vseh zahtevanih 900.000,00 SIT za fizične bolečine, sicer pa drugih zahtevkov ne prizna ali pa odškodnino odmeri v bistveno nižjem znesku. Ni jasno, zakaj je zahtevek tožnika za strah sodba s 300.000,00 SIT zmanjšala na 200.000,00 SIT, čeprav izvedenec ugotavlja, da je imel tožnik tudi primarni strah in je zato sklicevanje na izpovedbo tožnice neutemeljeno. Tožnik je bil voznik in med vožnjo le tožnik lahko vidi v vzvratnem ogledalu, kaj se dogaja zadaj. Izpovedba tožnika glede strahu je bila drugačna in jo je potrdil izvedenec medicinske stroke. Skaženost je tožnik utrpel, ta ne pomeni le brazgotin, tožnik ima namreč omejeno gibljivost vratne hrbtenice lahke stopnje in poškodbo skeleta, posledica je omejena gibljivost lahke do srednje stopnje, kar se izraža v predklonu, pregibu na levo in desno. Oseba, ki med vožnjo in tudi sicer ne more obrniti glave na levo ali desno v normalni meri, ali se ne more obrniti zaradi poškodbe skeleta, je skažena oseba in pri drugih povzroča reakcijo, kar je skaženost. Skaženost je tudi to, da ima tožnik pri delu bolečine zaradi prisilne drže. V celoti je bil utemeljen tudi tožnikov zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v višini 1.500.000,00 SIT. Tožnik je mlad, posledice so njegovo življenje spremenile in bodo trajale preostanek njegovega življenja. Tudi ni jasno, zakaj sodišče drugi tožnici ne prizna niti enega samega tolarja zaradi gmotne škode, čeprav je v spis vložila vrsto zdravniških spričeval in se je o njih izjasnil tudi izvedenec. Prenizka je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 700.000,00 SIT, neupravičeno je zavrnjen zahtevek zaradi skaženosti, saj je tožnica mlada oseba in ima velike težave, ki so vidne in ljudje na to reagirajo ter je to sama tudi pojasnila. Sodba te težave zavrača oz. jih v celoti bagatelizira. Zaradi strahu tožnici sodba prizna le 200.000,00 SIT, čeprav tudi izvedenec ugotavlja, da je izkazan tako primarni kot tudi sekundarni strah. Dejstvo, da je tožnica po udarcu izgubila zavest, pa ne pomeni, da primarnega strahu ni utrpela, saj je izgubila zavest po trku in je videla vse, kar se je pred tem dogajalo in je zato utrpela primarni strah. Njene poškodbe so hujše od poškodb prvega tožnika in strah v zvezi z zdravljenjem je bil tudi močnejši. Sodba pa prizna odškodnino za strah obema v enakem znesku. Izpodbijana sodba tožnici za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti prizna le 300.000,00 SIT več kot prvemu tožniku. Sam izvedenec ugotavlja pri njej velike težave.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja na določbo 104. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri morajo stranke sodišču vlagati vloge v slovenskem jeziku ali jeziku narodne skupnosti, ki je pri sodišču v uradni rabi. Sodišče prve stopnje je vlagatelja, ker tako ni ravnal, po 108. čl. ZPP pozvalo na dopolnitev, čeprav bi bila tožnika dolžna predložiti po določbi 226. čl. ZPP dokazila o stroških v overjenem prevodu. Vse to bi morala pritožnika storiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Če bi sodišče upoštevalo dokaze v italijanskem jeziku, ki ga tožena stranka ne zna, bi to pomenilo, da ji dejansko ni bila dana možnost opredelitve do dokazov in s tem bi bila storjena absolutna bistvena kršitev postopka. Navedbe tožnikov, da skaženost pomeni tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti v smislu zmanjšane sposobnosti obračanja glave in bolečin zaradi prisilne drže, so pravno neosnovane. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti se priznava le, če je izgled oškodovanca tako prizadet, da v okolici povzroča zgražanje in gnus in izgled tožnikov ni v ničemer prizadet. Tožena stranka meni, da je prisojena odškodnina obema tožnikoma visoka, glede na poškodbe in nevšečnosti med zdravljenjem ter ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zelo ugodna in pritožba neutemeljena. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9.5.2003 tožnika, ki živi v tujini, pozvalo, naj račune in dokumentacijo v zvezi z zavarovanjem v roku 30 dni dostavita v slovenskem prevodu. Na predlog tožnikov z dne 9.6.2003 je rok podaljšalo za 10 dni, šteto od dneva prejema pisnega odpravka sklepa. Tožnika vloge nista dopolnila, zato teh listin sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati. Sodišče prve stopnje je tudi sicer (v korist tožnika) pri odločanju o gmotni škodi prvega tožnika upoštevalo zneske po vseh štirih računih, ki jih je predložil (sicer v tujem jeziku), ker je tudi izvedenec ugotovil, katere poškodbe je utrpel in kakšno zdravljenje je bilo potrebno ter pojasnil, da je glede na potek zdravljenja tožnik stroške v zatrjevani višini imel. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le tiste stroške, ki jih je tožnik z računi izkazal in to ugotovilo tudi na naroku dne 9.5.2003 in je sprenevedanje tožnika, ki trdi, da ni jasno, katere račune je sodišče upoštevalo. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi tožnik dostavil še kake druge račune, ne v slovenskem in ne v italijanskem jeziku, ki bi izkazovali višino škode. Iz že navedenih razlogov je tudi tožničina pritožba, ki napada odločitev, kolikor je zavrnjen zahtevek za plačilo gmotne škode, neutemeljena, sodišče prve stopnje pa je odločitev utemeljilo še z dodatnim argumentom, in sicer ji stroškov ni priznalo, čeprav je tudi sama predložila nekaj, sicer neprevednih računov, ker je izvedenec ocenil, da je bila tožnica zaradi zdravljenja lahko upravičeno na pregledu pri travmatologu in ortopedu, a ne po šestnajstkrat, kot je trdila in je bila upravičena le do dvakrat po 14 dni fizioterapije. Ker pa so bile listine neprevedene, je sodišče pravilno zaključilo, da ne more presoditi, kateri stroški, ki jih tožnica z listinami izkazuje, so bili glede na take ugotovitve izvedenca potrebni za zdravljenje. Ker tožnik tudi listin, ki bi izkazovale konkretno škodo, ki jo je utrpel zaradi popravila vozila (odbita franšiza) ni izkazal, saj listin, ki bi višino škode izkazovale, kljub pozivu sodišča ni prevedel v slovenski jezik, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrnilo. Zakon o sodiščih namreč v 15. čl. določa, da sodišča v Republiki Sloveniji poslujejo v slovenskem jeziku, na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, pa tudi v italijanskem in madžarskem jeziku, če stranka, ki živi na tem območju, uporablja italijanski oz. madžarski jezik. Tak primer ni podan, tožnika bi morala sodišču glede na določbo 1. odst. 104. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vloge predložiti v slovenskem jeziku, in ker tega nista storila, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo po določbah 108. čl. ZPP, torej določbah, ki veljajo za nerazumljive vloge, in ker vloge tožnika nista popravila, je sodišče pravilno postopalo, kolikor listin v tujem jeziku ni upoštevalo.

Neutemeljeno pritožnika napadata tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odškodnine za negmotno škodo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo, da tožnika nista upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Izvedenec je ugotovil, da z medicinskega vidika pri njiju za skaženost ne gre. Skaženost v pravnem pomenu sicer ni adekvatna skaženosti v medicinskem pomenu, vendar pa so pomembna tudi subjektivna merila, ki se kažejo v vplivu spremembe v zunanjosti na oškodovančevo psihično počutje, ne iz izpovedbe prvega tožnika in tudi ne iz izpovedbe druge tožnice pa ni bilo mogoče zaključiti, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da bi le ta trpela duševne bolečine, o tem tožnik ni izpovedal ničesar, druga tožnica pa je sicer povedala, kar izpostavlja tudi pritožba, da jo moti, ker mora večkrat nasloniti glavo na roko, zato ljudje sprašujejo kaj je z njo, saj se je nenadoma spremenila. Navedeno omogoča le zaključek, da gre v tem primeru za tako zelo majhno negmotno škodo, zaradi katere po merilih iz 1. in 2. odst. 200 in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, še uporablja - 1060 čl. OZ) ni mogoče prisoditi odškodnine in je zato zavrnitev tožbenih zahtevkov obeh tožnikov za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti materialnopravno pravilna.

Z izpodbijano sodbo je prisojena odškodnina za strah tožnikoma v višini po 200.000,00 SIT. Izhodišče za odločanje v višini odškodnine so dejanske ugotovitve sodišča, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in tudi izpovedb tožnikov. Okoliščine v zvezi s trajanjem in stopnjo strahu je sodišče prve stopnje natančno in podrobno ugotovilo, ugotovljen je pri prvem tožniku strah za izid z zdravljenja, saj si je tožnik poškodoval hrbtenico in je trajal 15 dni, sodišče pa je upoštevalo tudi, da je tožnik bil zaskrbljen, saj je 4 mesece moral nositi steznik, pri drugi tožnici pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je utrpela sekundarni strah, v strahu je bila v razdobju 15 dni, pa tudi zatem, saj je ukrepala glede zdravljenja več, kot je bilo nujno potrebno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilno presodilo, da znaša primerna odškodnina za vsakega tožnika po 200.000,00 SIT zaradi sekundarnega strahu. Pritožba ob tem ne more omajati zaključkov sodišča, da primarnega strahu tožnika nista utrpela, druga tožnica je namreč izgubila zavest, tožnik pa, ko je bil zaslišan, o primarnem strahu, to je strahu, katerega vzrok je nezgoda, ni izpovedal ničesar, povedal je le, da se je zaradi poškodb zelo ustrašil, ker je čutil mravljinčenje v roki in se je bal, da ne bo kaj hujšega, zaskrbljen je bil torej za izid zdravljenja.

V primernem znesku je tožnikoma prisojena tudi odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Ne drži pritožbeni očitek, da je tožnica utrpela hujše poškodbe, s čimer naj bi bilo povezano dolgotrajnejše zdravljenje ter večja intenzivnost in obseg bolečin in nevšečnosti. Tožnik je v prometni nesreči namreč utrpel zvin vratne hrbtenice ter torakalne hrbtenice s kompresijskim zlomom, tožnica pa zvin vratne hrbtenice in zvin vratne hrbtenice z nestabilnostjo segmenta C3-C5 (nihajno poškodbo vratu). Glede tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bolečine močne intenzitete trpel 10 dni v začetni fazi zdravljenja in ob določenih trenutkih, ko je nosil steznik, tožnica po drugi strani 7 dni. Srednje močne bolečine je tožnik trpel še 30 dni, tožnica le 21 dni, bolečine lahke intenzivnosti je tožnik trpel še 90 dni, tožnica pa še 60 dni, pri obeh so občasno prisotne še vedno. Oba sta bila med zdravljenjem podvržena pregledom, tožnica je 60 dni nosila vratno ortozo, tožnik pa 4 mesece steznik. Primerjava navedenih okoliščin pokaže, da je sodišče prve stopnje utemeljeno odmerilo tožniku odškodnino v nekoliko višjem znesku. Tako prisojena odškodnina je tudi skladna z merili iz čl. 200 in 203 ZOR, upoštevane so okoliščine primera, zlasti stopnja in trajanje bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, tudi okoliščina, da bosta tožnika tudi v bodoče trpela bolečine, kot tudi namen odškodnine ter to, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevano je tako načelo individualizacije višine odškodnine, kot tudi njena objektivna pogojenost ter umeščanje med manjše, večje in katastrofalne škode. Vse navedeno velja tudi za odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter je pritožbeni očitek, da je odškodnina odmerjena v prenizkem znesku, neutemeljen. Tožnici je sodišče, glede na nekoliko večji obseg posledic, odmerilo odškodnino v nekoliko višjem znesku (1.300.000,00 SIT, tožniku 1.000.000,00 SIT). Tudi celokupna odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo prvemu tožniku v znesku 2.100.000,00 SIT in drugi tožnici v znesku 2.200.000,00 SIT, je primerna, upoštevane so vse okoliščine konkretnega primera in je primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse. Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeno pritožbo obeh tožnikov zavrnilo in ker tudi uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).