105.a člen ZS

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da stranka lahko tudi po prenosu pristojnosti po 105.a členu ZS predlaga (ponovni) prenos krajevne pristojnosti po določbi 67. člena ZPP, a mora izkazati posebej tehtne razloge, ki omogočajo sklepanje, da bi se postopek lažje in hitreje opravil pri stvarno in krajevno pristojnem sodišču. Predlagatelj, ki je svoj predlog utemeljil le s slabim premoženjskim stanjem oziroma finančno stisko ter na abstraktni ravni izpostavil ekonomičnost postopka, takšnih okoliščin, upoštevaje tudi, da gre za zadevo, ki se rešuje prednostno, ni izkazal.

Tudi v predlagalnih nepravdnih postopkih sme udeleženec v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do izdaje odločbe, s katero se konča postopek na prvi stopnji, pri čemer je treba pojem krivde razlagati smiselno (42. člen ZNP-1), torej ob upoštevanju narave, vsebine in namena posamezne vrste nepravdnega postopka.

V skladu z določbo drugega odstavka 23. člena Ustave lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih v naprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Gre za tako imenovano načelo zakonitega sodnika, katerega bistvo je, da v posamezni zadevi sodi sodnik, ki je izbran po vnaprej določenih pravilih. Sodišča morajo s sprejetjem razporeda dela in z ustrezno notranjo organizacijo ter izvajanjem v naprej določenih pravil zagotoviti, da se pravica uresničuje v posameznih zadevah. Bistvena ustavna zahteva je torej, da morajo biti pravila za izbiro sodnika v posamezni zadevi postavljena v naprej. Namen takšne ureditve je, da nihče ne bo prikrajšan za zakonito sodišče in znotraj tega za naravnega sodnika, s čimer se zagotavlja, da bo sodnik nepristranski in da noben udeleženec postopka ne bo imel vpliva na odločitev kateri konkretni sodnik naj v konkretnem sporu odloča. Upoštevaje vsebino navedenega sklepa, ki ga je predsednik Vrhovnega sodišča izdal na podlagi določbe 105.a člena ZS, ki določa, da lahko predsednik skupno neposredno višjega sodišča na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo,

Ko je pristojnost za sojenje prenesena na drugo sodišče na podlagi 105.a člena ZS, zgolj dejstvo, da imajo stranke dodatno pot in s tem dodatne stroške, ne more biti razlog, ki bi narekoval prenos pristojnosti po 67. členu ZPP, pač pa morajo biti za to podani posebej tehtni razlogi.

Okrajna sodišča so organizacijske enote okrožnega sodišča in predsednik okrožnega sodišča lahko prenese pristojnost za sojenje določenega števila ali vrste zadev med okrajna sodišča. Procesno gradivo s prepričljivostjo izkazuje, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o posredovanju za nepremičnino. Dogovorili sta se, da bo naročitelj (toženec) posredniku (tožnici) plačal stroške posredovanja ob dokončni realizaciji prodajne pogodbe, ko prodajalec prejeme celotno kupnino. Toženec je prejel celotno kupnino, zato je dolžan plačati dogovorjeno storitev posredovanja.

Podane okoliščine, ki kažejo na pristojnost drugega sodišča, so povzročile nejasnost, ki lahko vodi v očitno pomoto, kljub temu da je bila vloga vložena in naslovljena na nepristojno sodišče. Te nejasnosti bi sodišče moralo odpraviti s seznanitvijo stranke o prenosu pristojnosti na podlagi 105.a člena ZS, saj v takem primeru do obravnavane situacije ne bi prišlo, če bi, pa očitna pomota ne bi bila podana, saj bi bila pristojnost sodišča popolnoma jasna.

V primeru, ko je pristojnost za sojenje prenesena na drugo sodišče na podlagi 105.a člena ZS, zgolj dejstvo, da imajo stranke in tolmač ter priči in sodišče dodatno pot in s tem dodatne stroške, ne more biti razlog, ki bi narekoval prenos pristojnosti po 67. členu ZPP.

Pravila ZPP o krajevni pristojnosti niso absolutna in imajo izjeme. Ena izmed njih je predvidena v četrtem odstavku 105.a člena ZS, po katerem se je pristojnost za sojenje v pravdnih zadevah, razen za zadeve v katerih zakon določa izključno krajevno pristojnost z Okrajnega sodišča v Šentjurju, prenesla na Okrajno sodišče v Celju. Toženka je ob vročitvi tožbe prejela poziv za odgovor na tožbo, izdan s strani pristojnega sodišča in z jasnim opozorilom oziroma jasnimi navodili, v katerem roku in na katero sodišče mora biti vložen odgovor na tožbo. Tako natančno vsebino poziva predpisuje spremenjenim drugi odstavek 277. člena ZPP, ki določa, da mora poziv – poleg opozorila glede izdaje zamudne sodbe – vsebovati tudi naziv in naslov sodišča, pri katerem je treba vložiti pisni odgovor na tožbo. Toženka se ne more uspešno sklicevati na očitno pomoto, saj v konkretnem primeru pooblaščenka od stranke – izročitve poziva, ki je vseboval natančna navodila, niti ni zahtevala. Gre za takšno ravnanje pooblaščenke, ki ne ustreza standardu profesionalne skrbnosti, ki se zahteva od odvetnika (skrbnost dobrega strokovnjaka).

V konkretnem primeru je poškodba stopnice ob ustrezni skrbnosti pregledov terjala sanacijo oziroma vsaj opozorilo uporabnikom na poškodovani del stopnišča. To ustreza ugotovitvi, da poškodovana stopnica ni več ustrezala standardu normalne pohodne poti, nastanek škode na neravnem in delno odlomljenem robu stopnice pa je bil predvidljiv. Pri uporabi dotrajanega in delno saniranega stopnišča bi moral biti tožnik bolj pozoren in hoditi z večjo skrbnostjo od običajne, oprijeti bi se moral ograje ob stopnišču. Zato mu gre pripisati 70 % soprispevek k nastanku škode.

Zgolj dejstvo, da imajo stranke, njihovi pooblaščenci ali priče prebivališče oziroma sedež v drugem kraju, kot je sodišče, ni razlog, ki bi utemeljeval ponovni prenos pristojnosti po 67. členu ZPP oziroma preprečeval prenos pristojnosti po 105.a členu ZS.

Toženec ni določno prerekal višine terjatve, zato so neutemeljeni pritožbeni razlogi, s katerimi pavšalno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine dolga.

Predlagatelj se sklicuje na nezakonit prenos pristojnosti po 105. a členu ZS ter na subjektivno zaznane nepravilnosti pri delu sodišča kot celote in sodeče sodnice, kar naj bi ustvarilo videz nezaupanja in pristranskosti. Nekateri očitki so sicer novi, a po vsebini pomenijo dvom v pravilnost procesnega postopanja sodnikov, kar je, kot je bilo tožniku pojasnjeno že v sklepu I R 2/2019 z dne 14. 3. 2019, lahko kvečjemu predmet obravnave v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper sodniške odločitve.

Prenos pristojnosti na podlagi 105.a člena ZS je namenjen razbremenitvi stvarno pristojnega sodišča, ki ima sodne zaostanke, hkrati pa tudi pospešitvi postopkov, saj se bodo zadeve pred manj obremenjenimi sodišči hitreje obravnavale, kar pomeni tudi učinkovitejše zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki pa ni le v interesu celotnega sodstva, ampak tudi v interesu pravdnih strank. Med okoliščine, ki utemeljujejo prenos pristojnosti, ne spadajo morebitne kršitve procesnega ali materialnega prava, ki jih pri svojem delu stori sodišče. Za odpravo morebitnih takih nepravilnosti imajo stranke na razpolago redna (in izredna) pravna sredstva.

Po določbi prvega odstavka 26. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je praviloma krajevno pristojno sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušano. V konkretnem primeru bi to torej bilo Okrajno sodišče v Celju. Že iz same zakonske dikcije pa je razvidno, da to procesno pravilo ni absolutno in pozna nekatere izjeme. Ena od njih je predvidena v določbah 105.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). V skladu z določbo četrtega odstavka 105.a. člena ZS, pa lahko predsednik okrožnega sodišča ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena prenese pristojnost za sojenje v določenem številu zadev ali vrsti zadev med okrajnimi sodišči, ki so organizacijske enote tega okrožnega sodišča. Prenos pristojnosti se objavi v letnem razporedu sodišča, s katerega in na katerega se prenese pristojnost v določeni vrsti zadev.

V zadevah sodne uprave, ki ne pomenijo odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, se določbe ZUP ne uporabljajo, zato tudi v primeru prenosa pristojnosti po 105.a členu ZS ne gre za postopek po določbah ZUP. Glede na to pritožba zoper sklep o prenosu pristojnosti ni mogoča, zato je bila ta pravilno zavržena.

Neutemeljena je tožničina utemeljitev delegacije iz razloga smotrnosti po 67. členu ZPP zaradi zatrjevane "seznanjenosti s spisom senata" predlaganega sodišča, saj je pristojnost sodišča po ZS določena s pritožbenim sodiščem kot takim (1. točka 104. člena ZS) in ne s senatom, ki o zadevi dejansko odloča.

Če predlagatelj meni, da določen postopek teče nedopustno dolgo in da mu je bila zaradi tega kršena pravica do sojenja v razumnem roku, ima na voljo pravna sredstva v skladu z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ni pa temu namenjen institut delegacije pristojnosti celotnega sodišča na drugo stvarno pristojno sodišče.

Namen določila 105.a člena ZS je na eni strani razbremenitev sodišč, ki imajo sodne zaostanke, na drugi strani pa pospešitev postopkov; slednje je nedvomno tudi v interesu strank in zagotavljanju njihove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tudi zakonodajalec je ob sprejemu novele ZS predvidel, da se bodo zaradi prenosa pristojnosti na drugo sodišče za stranko stroški sicer nekoliko povečali, vendar pa bo zaradi spremembe pristojnosti zadeva bistveno hitreje rešena, kar je brez dvoma velika prednost v primerjavi z nekoliko višjimi stroški. Zgolj dejstvo, da imajo stranke in pooblaščenci prebivališče oziroma sedež v drugem kraju, kot je sodišče, zato ni razlog, ki bi narekoval prenos pristojnosti po 67. členu ZPP ali pa preprečeval prenos pristojnosti po 105.a členu ZS.

Sklep predsednika VS RS Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015 je določil pravila izbire tako, da je izbiro omejil s časom in številom zadev. Pravila, po katerem bi se zadeve po prenehanju veljavnosti sklepa o prenosu pristojnosti prenesle na Višje sodišče v Ljubljani tudi v primeru, ko je to že enkrat odločilo v zadevi in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, sklep ne določa. Prav tako ni mogoče uporabiti pravila iz 163. člena Sodnega reda. Ta se namreč nanaša na odločanje sodišča druge stopnje v okviru njegove zakonsko urejene krajevne pristojnosti. To pomeni, da se pristojnost v konkretni (pritožbeni) zadevi določa po 104. členu ZS in je za odločanje o vloženi pritožbi pristojno Višje sodišče v Mariboru.

Na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZFPPIPP po začetku stečajnega postopka tožeča stranka ni več aktivno legitimirana za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1, saj z začetkom stečajnega postopka pravico za uveljavljanje takšnih zahtevkov pridobi upravitelj. Ker je spregled pravne osebnosti sam po sebi izjema in ne pravilo, to nujno vodi k sklepanju, da je s spregledom pravne osebnosti mogoče uveljavljati le terjatev proti (neposrednim) družbenikom, nikakor pa ne nasproti tretjim osebam, ki bi bile morda povezane z družbeniki.