VSL Sodba III Cp 696/2020

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da sta toženi stranki nerazdelno v 30 % odgovorni tožeči stranki za škodo.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta ter se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da sta toženi stranki za škodo, ki jo je tožnik utrpel ob škodnem dogodku 9. 5. 2012, nerazdelno odgovorni v 80 %.

2Zoper sodbo se pritožujejo toženi stranki in stranski intervenient na strani prve tožene stranke. Prva tožena stranka in stranski intervenient v skupni pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge in predlagata, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišču prve stopnje očitata neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov z opravo ogleda kraja škodnega dogodka in vpogledom v predloženi gradbeni dnevnik o sanaciji stopnic. S primerjavo fotografij v spisu je moč ugotoviti, da so stopnice v času nezgode predstavljale normalno pohodno površino. 4. stopnica je bila le malenkostno poškodovana, kar je bilo v naravi gotovo bolj vidno kot na fotografijah. Če bi tožnik po stopnicah res hodil počasi in pazljivo, ne bi stopil ravno na tisti del stopnice, ki je bil poškodovan, oziroma mu na poškodovanem delu ne bi zdrsnilo in ne bi padel. Poleg tega je ob stopnišču držalo, za katerega se pričakuje, da ga pešec uporabi. Tožnik je opazil, da je bilo stopnišče na drugih delih sanirano in polno betonskih „flik“, zato bi moral predvidevati določene neravnine, uporabiti držalo za roke in gledati predse. Za nezgodo je odgovoren izključno sam. Stališče sodišča prve stopnje, da zgolj zaradi zatrjevane poškodbe 4. stopnica ne predstavlja normalne pohodne površine, je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do verodostojnosti izpovedb tožnika in njegove priče. Gre za presenetljivo skladne izpovedbe o dogodku, ki se je zgodil pred več kot sedmimi leti. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo le na podlagi fotografij, nepravilno pa je presojalo tudi skrbnost, ki se zahteva od uporabnikov javnih površin. Napačno je ovrednotilo dolžna in pričakovana ravnanja pravdnih strank in ni presojalo ravnanj, ki se v konkretni situaciji pričakujejo od normalno skrbnega pešca.

3Drugo tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane vmesne sodbe, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da zavarovalna polica št. ..., ki jo je sklenila s Komunalnim podjetjem X., d. d., ne krije rizikov, ki izvirajo iz vzdrževanja betonskih stopnic. To je razvidno iz Pogodbe za vzdrževanje z 29. 4. 2011 in prijave škodnega primera. Zavarovalna polica je bila sklenjena izključno zaradi sklenitve Pogodbe za vzdrževanje. Nasprotni zaključki sodišča prve stopnje so neargumentirani in v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Iz sklicevanja sodišča prve stopnje na 2. člen pogodbe ni jasno razvidno, katero pogodbo ima s tem v mislih. Če gre za Pogodbo o podelitvi koncesije, ta za presojo obsega zavarovalnega kritja ni pomembna, saj velja v razmerju med prvo toženo stranko in stranskim intervenientom. Sodišče prve stopnje je zmotno priznalo verodostojnost izpovedbam tožnika in njegovega nečaka. Dejstva, ki mečejo močan dvom na izpovedbe tožnika, je sodišče prve stopnje pavšalno zavrnilo. Neverodostojen je tudi tožnikov nečak, ki naj bi bil edini prisoten pri škodnem dogodku, tožnik pa ga je razkril šele po vložitvi tožbe. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca gradbene stroke in opravo ogleda ter posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno izvedeni dokazni postopek bi pripeljal do zaključka, da je bilo stopnišče varno za uporabo ter bi se lahko tožnik ob povprečni skrbnosti izognil majhni in dobro vidni poškodbi stopnice.

4Tožnik na vročeni pritožbi ni odgovoril.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

6Po sklepu predsednika Vrhovnega sodišča Su 199/2020 s 4. 2. 2020 v zvezi s popravnim sklepom Su 199/2020 s 14. 2. 2020, je bila na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih (ZS) pristojnost za sojenje v 50 - tih pravdnih zadevah Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani. Med prenesenimi zadevami je bila tudi zadeva III Cp 696/2020, zato je podana krajevna pristojnost naslovnega sodišča za odločanje.

7Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel 9. 5. 2012 zaradi padca na poškodovani 4. stopnici (gledano od spodaj navzgor) stopnišča, ki vodi z glavnega mosta A. proti ulici O. Sodišče prve stopnje je presodilo, da odlomljeni del zaključnega roba stopnice, širine 12 cm in globine 6 cm, pomeni oviro, ki povprečnemu pešcu onemogoča normalno in varno uporabo stopnišča ter ne ustreza več standardu normalne pohodne površine. Prva tožena stranka in zavarovanec druge tožene stranke sta opustila dolžno skrb za varnost in redno vzdrževanje stopnišča, zato je temelj tožbenega zahtevka podan. K nastanku škodnega dogodka je prispeval tudi tožnik sam, saj je na vrhu stopnišča zaznal, da je to že sanirano in polno betonskih „flik“, zato bi moral biti pri hoji po stopnicah navzdol bolj pozoren in uporabiti držalo oziroma ograjo, ki je bila nameščena ob desni strani stopnišča. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek ocenilo na 20 %, krivdo toženih strank pa na 80 %.

8Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženih strank o kršitvah določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njune dokazne predloge za opravo ogleda, dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma postavitev novega izvedenca in vpogled v gradbeni dnevnik o sanaciji stopnic. Sodišče prve stopnje je dokaz z ogledom kraja škodnega dogodka pravilno zavrnilo, saj je bilo stanje 4. stopnice do uvedbe tega postopka že spremenjeno (poškodba stopnice je bila sanirana), kakšno je spremenjeno stanje pa med strankami ni bilo sporno. Razpolagalo je tudi s fotografijami starega in novega stanja. Dejstva, ki bi jih sodišče prve stopnje na ogledu lahko zaznalo, je torej ugotovilo na podlagi drugih dokazov. Pravilno je bil zavrnjen tudi dokaz z vpogledom v gradbeni dnevnik, ker ga je prva tožena stranka predložila prepozno. Tožnik je že od začetka pravde zatrjeval, da je vzrok njegovega padca poškodovana in nesanirana 4. stopnica, a je prva tožena stranka šele po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, s pripravljalno vlogo s 24. 1. 2019, predložila gradbeni dnevnik. Pri tem ni pojasnila, zakaj tega dokaza brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno. Sodišče prve stopnje je iz utemeljenih in argumentiranih razlogov¹ zavrnilo tudi dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma postavitev novega izvedenca gradbene stroke. Toženi stranki sta na izvedensko mnenje podali pripombe, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da glede na njihovo vsebino, izvedencu ni treba dopolnjevati mnenja. Toženi stranki sta nasprotovali zlasti ugotovitvam izvedenca o gradbeni neurejenosti stopnišča (neizvedba vmesnega podesta in obojestranskih držal za roke, odstopanja v višini posameznih stopnic), ki za razsojo v tej zadevi ni relevantna, saj tožnik takšne neurejenosti ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo le na ugotovitve izvedenca v delu, ki se nanašajo na opravljene meritve stopnišča in meritve obsega sanacije 4. stopnice, tem izvedenčevim ugotovitvam pa toženi stranki nista ugovarjali. Razlogi, ki bi terjali dopolnitev izvedenskega mnenja ali postavitev novega izvedenca, tako niso podani.

9Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbama tožnika in priče B. L., ki ju je ocenilo za verodostojni. Pojasnilo je, da sta, čeprav je B. L. tožnikov nečak, skladno in prepričljivo izpovedala o kraju in načinu škodnega dogodka ter na fotografijah v prilogi A4 spisa skladno pokazala njuno pot in mesto tožnikovega padca. Nestrinjanje toženih strank s presojo sodišča prve stopnje, zlasti ob odsotnosti nasprotnih dokazov, pri pritožbenem sodišču ne vzbudi nobenega dvoma. Izpodbijana vmesna sodba obravnava (ne)verodostojnost tožnika in priče ter podaja za to ustrezne razloge.

10Druga tožena stranka neutemeljeno vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Iz zavarovalne police št. ... (priloga B4 spisa), ki jo je drugo tožena stranka sklenila s Komunalnim podjetjem X., d. d. (v nadaljevanju: Komunalno podjetje), izhaja, da je poleg slednjega zavarovanec po polici tudi stranski intervenient. Navedena zavarovalna polica je po neprerekanih trditvah druge tožene stranke veljala do 1. 6. 2012. Stranski intervenient je imel s Komunalnim podjetjem sklenjeno Pogodbo za vzdrževanje ulic, pločnikov in trgov v Mestni občini A. (priloga B6 spisa), ki je prenehala veljati 29. 4. 2012, torej pred škodnim dogodkom. Tako je bil v času škodnega dogodka 9. 5. 2012 za vzdrževanje obravnavanega stopnišča (in drugih javnih površin) odgovoren le stranski intervenient, ki je imel s prvo toženo stranko sklenjeno Pogodbo o podelitvi koncesij (priloga B10 spisa). Po 2. členu te pogodbe je bil stranski intervenient dolžan opravljati obvezno gospodarsko javno službo urejanja in čiščenja javnih površin, ki je zajemala tudi sanacijo tlakovanih ulic in betonskih stopnic (tretji odstavek tega člena). Na dan škodnega dogodka je bila sanacija obravnavanega stopnišča v pristojnosti stranskega intervenienta, ki je imel odgovornost za škodo (so)zavarovano po polici št. ..., zato je pasivna legitimacija druge tožene stranke podana.

11Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da odlomljeni zaključni rob stopnice, širine 12 cm in globine 6 cm, ne ustreza standardu normalne pohodne površine. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je bil zaključni rob 4. stopnice, gledano od spodaj navzgor, odkrušen, pod stopnico pa so bili kamenčki in pesek, kot posledica krušenja roba. Nastopna ploskev stopnice je bila v nekoliko večjem obsegu površine kasneje tudi sanirana. Iz fotografij, ki prikazujejo preteklo (priloga A4 spisa) in sedanje stanje stopnišča (list. št. 175 do 181 spisa), je razvidno, da je celotno stopnišče precej poškodovano in delno tudi sanirano. Do odlomljenih in okrušenih robov stopnic, kamor se glede na običajen način hoje po stopnišču navzdol stopi s podplatom, ni prišlo le v spodnjem, ampak tudi v srednjem in zgornjem delu stopnišča. Kljub temu stopnišče ni bilo celostno sanirano, na poškodbe in nevarnost hoje po stopnicah pa tudi ni opozarjalo nobeno opozorilo. Poškodbe so bile zaradi iste podlage in barve stopnic pri hoji navzdol slabše zaznavne. To je tudi optično zakrivalo sporno poškodbo 4. stopnice.

12Spremenjene pohodne površine so zaradi delovanja naravnih sil v mestnem okolju nekaj normalnega in sprejemljivega. Pa vendar iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je obravnavano stopnišče, vključno s sporno 4. stopnico, precej neurejeno. Stopnice so že sicer bolj zahtevne za hojo kot površine v enem nivoju, zato neravnin in naklonin na stopnicah ni mogoče primerjati z neravninami v okolici, saj lahko takšne nepravilnosti na stopnicah hitro postanejo nevarne.² Iz tega razloga je tudi neustrezno sklicevanje prvo tožene stranke in stranskega intervenienta na sodno prakso, saj primeri, ki sta jih navedla v pritožbi, ne obravnavajo padca na stopnicah. V konkretnem primeru je poškodba 4. stopnice, zlasti ob slabem stanju celotnega stopnišča, ob ustrezni skrbnosti pregledov terjala sanacijo oziroma vsaj označbo, ki bi uporabnike stopnišča opozarjala na poškodovani del stopnišča. Vse to po presoji pritožbenega sodišča ustreza ugotovitvi, da poškodovana stopnica ni več ustrezala standardu normalne pohodne poti, nastanek škode na neravnem in delno odlomljenem robu stopnice pa je bil predvidljiv.

13Po oceni sodišča prve stopnje je k nastanku škode v 20 % prispeval tudi tožnik sam. Toženi stranki in stranski intervenient temu utemeljeno nasprotujejo. Tožnik živi kilometer stran od stopnišča in čeprav ga je zelo redko uporabljal³, je po njem že hodil. Na dan škodnega dogodka je pred pričetkom hoje po stopnišču videl, da je to že sanirano in polno betonskih „flik“. Po presoji pritožbenega sodišča so bile posamezne sanacije stopnišča, ki jih je zaznal tožnik, jasen pokazatelj, da je stopnišče očitno dotrajano in poškodovano. Čeprav tožnik konkretnih poškodb stopnišča ni opazil (po oceni pritožbenega sodišča so bile, glede na fotografije v prilogi A4, posamezne poškodbe na stopnišču sicer dobro vidne), bi se ob dejstvu delne sanacije stopnišča moral in mogel zavedati, da je lahko to mestoma (še vedno) poškodovano. Pri uporabi stopnišča bi moral biti tožnik bolj pozoren in hoditi z večjo skrbnostjo od običajne. Ob opaženem stanju stopnišča bi se moral oprijeti ograje, ki je nameščena ob desni strani stopnišča. Tožnik po dotrajanem in delno saniranem stopnišču ni hodil dovolj previdno in skrbno, zato mu gre po oceni pritožbenega sodišča pripisati 70 % soprispevek k nastanku škode.

14Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta pritožbi delno utemeljeni, zato je izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da toženi stranki nerazdelno v 30 % odgovarjata tožniku za škodo (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

15Ker pravdni postopek v predmetni zadevi še ni končan, je odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

¹ Glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Prim. sodba VSL III Cp 704/2020.
³ Tožnik je izpovedal, da je stopnišče nazadnje uporabil kakšno leto pred škodnim dogodkom.