40. člen ZUstS

Spornega zneska v višini 1.627,43 EUR ni mogoče upoštevati kot občasni dohodek po 23. členu ZSVarPre in ga upoštevati v višini 341,39 EUR. Predhodno je namreč potrebno ugotoviti, ali so pri tožnici, nad katero je bil začet osebni stečaj skladno z 28. členom ZSVarPre podani krivdni razlogi iz prvega odstavka 28. člena ZSVarPre.

Tožnik je izpolnil pogoje za hitrejše napredovanje s 4. 7. 2022 in bi s tem dnem lahko napredoval za dva plačna razreda, vendar je razpon plačnih razredov za okrajne sodnike v prilogi 3 ZSPJS oziroma ZSPJS-AA jasen in sega od 47. do 51. plačnega razreda, od 1. 4. 2023 dalje pa od 48. do 52. plačnega razreda. Tožnik lahko kot okrajni sodnik, ki je že uvrščen v 50. plačni razred, s 4. 7. 2022 napreduje največ v 51. plačni razred, ob upoštevanju novele ZSPJS-AA pa s 1. 4. 2023 v 52. plačni razred, pa čeprav izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Zakonska ureditev (oziroma zakonsko določen najvišji plačni razred, ki ga okrajni sodnik lahko doseže) torej ne omogoča Sodnemu svetu niti Vrhovnemu sodišču, da bi tožnika kljub izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje uvrstila za dva plačna razreda višje od že doseženega. Z odločbo Ustavnega sodišča U‑I‑8/24 določen način izvršitve odločbe U‑I-772/21 ne pomeni določanja plač sodnikov v smislu določanja višine plačila, ki naj pripada sodnikom za opravljanje sodniške službe, za urejanje česar je poklican zakonodajalec. Ustavno sodišče ima za izdajo odločbe U‑I‑8/24 z vsebino, kot je bila izdana, podlago v drugem odstav

Z vidika preizkusa izpodbijanega sklepa o prekinitvi postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti je bistveno, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je obstoječa zakonska ureditev pravdnega postopka, ki ne omogoča obnove postopka na podlagi sodbe ESČP, v neskladju s 15. členom URS. Stališče je utemeljeno z razumnimi argumenti in ni arbitrarno. Njegova pravilnost pa ne more biti predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Odločitev o tem namreč spada med pristojnosti Ustavnega sodišča (1. alineja prvega odstavka 160. člena URS). Glede na zavzeto stališče o protiustavnosti obstoječe ureditve obnovitvenih razlogov in okoliščino, da so procesne predpostavke obnove (dovoljenost, pravočasnost in popolnost predloga) po ZPP tesno povezane s posameznimi obnovitvenimi razlogi, kot jih določa navedeni zakon, kakršnikoli dokončni zaključki o neobstoju teh predpostavk (še) niso možni, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso pravno pomembne.

Z odločbo št. U-I-494/18-27 z dne 7. 10.20216 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil 397. člen ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Po zaključkih Ustavnega sodišča izpodbijana ureditev v 379. členu ZPIZ-1 ni bila skladna z načelom enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave, saj niso bili podani ustavno dopustni razlogi za različno obravnavo delovnih invalidov II. in III. kategorije, ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, pa je pri njih v času uporabe ZPIZ-1 prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove, ter delovnimi invalidi II. in III. kategorije, ki so kot prvi pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, vendar pri njih do spremembe že ugotovljene invalidnosti ni prišlo. Ker 397. člen ZPIZ-1 več ne velja, je Ustavno sodišče le ugotovilo protiustavnost določbe, saj zakon ni urejal vprašanja, ki bi ga moral. Na podlagi 2. odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve svoje odločitve. Izreklo je, da je zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije) po predpisih, ki so se uporabljal

Dne 23. 4. 2020 je Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-512/18-10 ugotovilo, da je druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, v kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona, v neskladju z Ustavo. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, na katero so redna sodišča vezana, je Ustavno sodišče pritrdilo razlogom Višjega sodišča v Ljubljani glede neustavnosti ureditve, saj je s sprejeto zakonsko ureditvijo kršena človekova pravica do enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Na navedene razloge Ustavnega sodišča so, kot že rečeno, redna sodišča vezana, saj v primeru ustavnosodne presoje predpisa pomenita izrek ustavne odločbe in njena obrazložitev celoto, zato ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi, vsebovani v obrazložitvi. Sodišča morajo zato, dokler zakonodajalec ne odpravi ugotovljene protiustavnosti, odločiti v skladu z razlogi ugotovitvene odločbe. Glede na navedeno je višje sodišče moralo odločati v skladu s trenutno veljavno zakonodajo.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost obvestila iz šestega odstavka 47. člena ZUTD tako, da presoja skladnost obvestila z vsebinskimi merili in procesnimi pravili, ki so določeni v ZUTD, v smernicah in načrtu za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja, v katalogu ukrepov aktivne politike zaposlovanja in v javnem povabilu. Sodišče prve stopnje je sicer presojalo zakonitost navedenega pogoja na podlagi določb ZUTD, ki niti po mnenju Vrhovnega sodišča niti Ustavnega sodišča ne dajejo potrebnih vsebinskih meril za odločanje. Vendar pa odločitev o načinu izvršitve odločbe Ustavnega sodišča zaradi svoje pravne narave onemogoča nadaljnjo presojo skladnosti navedene določbe Javnega povabila z ZUTD in tako daje pravno podlago za odločitev v tej zadevi ob pravni fikciji (presuptio iuris in de iure), da je na navedeni pravni podlagi mogoča presoja zakonitosti izpodbijanega obvestila v tem upravnem sporu. Zato Vrhovno sodišče ob spoštovanju odločitve Ustavnega sodišča izhaja iz zakonitosti določitve navedenega pogoja, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje brez dvoma onemogoča drugačno odločitev v zadevi od tiste, ki jo je sprej

Do odprave ugotovljenega neskladja se lahko v postopku izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije, ki se vodi iz razloga po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, kot ugovor, da izbrisni razlog ne obstaja, uveljavi tudi, da pravna oseba ni prenehala poslovati, da ima premoženje ali da ni izpolnila vseh svojih obveznosti. Navedeno pomeni, da je mogoče v izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP uveljaviti vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.

Četrta točka odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 na podlagi 40. člena ZUstS predstavlja zakonsko podlago, na podlagi katere se postopki po prvem odstavku 350.a člena ZBan-1 prekinejo do sprejema ureditve, ki bo imetnikom izbrisanih in konvertiranih kvalificiranih pravic zagotovila učinkovito sodno varstvo.

Ustavno sodišče je prekinilo postopke po prvem odstavku 350.a člena ZBan-1 zaradi zagotovitve, da se bodo že vložene in v prihodnosti (a pred uveljavitvijo nove ustavnoskladne ureditve) vložene odškodninske tožbe že od začetka za vse imetnike kvalificiranih pravic obravnavale pod novimi, ustavnoskladnimi pogoji, ki jih mora zakonodajalec šele doreči. Ustavno sodišče sicer državnemu zboru ni naložilo, da mora nova ureditev vsebovati tudi specialna pravila o plačilu sodnih taks, vendar to zakonodajalcu ne preprečuje, da posebej in mimo določb ZST-1 uredi tudi ta vidik procesnega položaja imetnikov kvalificiranih pravic. To pa pomeni, da je kršitev drugega odstavka 207. člena ZPP, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov, zato so ti obremenjeni z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Ustavno sodišče, ki je z odločbo U-I 295/13 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo, da je bil 350.a člen ZBan-1 v neskladju z Ustavo, je hkrati odločilo, da se do odprave protiustavnosti postopki na podlagi navedenega člena prekinejo (4. točka izreka). V predmetni zadevi je bila tožba vložena po sprejemu in objavi ustavne odločbe, zato je postopek prekinjen z dnem vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje je izpodbijane sklepe izdalo med prekinitvijo postopka, kar predstavlja kršitev drugega odstavka 207. člena ZPP, ki je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov.

Ustavno sodišče lahko poleg odločitve, s katero presodi ustavnost zakona (oziroma ustavnost in zakonitost drugega predpisa), na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določi način izvršitve svoje odločbe. Po ustaljeni ustavnosodni presoji lahko na tej podlagi sprejme tudi začasno pravno ureditev, po kateri morajo njeni naslovniki (posamezniki ali državni organi) ravnati, vse dokler zakonodajalec z zakonom ne uredi tega vprašanja na enak ali drug ustavno skladen način. Del izreka, s katerim se določi način izvršitve njegove odločbe, ima moč zakonske norme. Četrta točka odločbe US U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 predstavlja zakonsko podlago, na podlagi katere se postopki po 350.a členu ZBan-1 prekinejo do sprejema ureditve, ki bo imetnikom izbrisanih in konvertiranih kvalificiranih pravic zagotovila učinkovito sodno varstvo.

Rok za zahtevo za objavo popravka obvestila oziroma odgovora ne more začeti teči, dokler se zainteresirana oseba ne seznani z vsemi informacijami, ki so odločilne glede vprašanja, ali bo pravno varstvo zahtevala ali ne, tudi na način, da ji medij izroči kopijo zapisa. Navedeno stališče nedvomno velja za subjektivni rok za uveljavljanje navedene pravice. Bistveno je, da pravni interes za tožbo obstoji v času sprejemanja odločitve o utemeljenosti zahtevka za nudenje pravne zaščite.

Do uveljavitve drugačne zakonske ureditve mora (razpravljajoči) sodnik posameznik ali predsednik senata sodišča, ki odloča o zadevi, s sklepom odločiti o tem, kako bo varoval tajne podatke. Določiti mora način in pogoje za seznanitev s tajnimi podatki. Sodišče prve stopnje je tajne podatke, označene z oznako „INTERNO“, obravnavalo v delih sodbe, ki ima 26 strani, pri čemer je 7 strani le oštevilčilo, zato stranke niso mogle vedeti, kakšne razloge vsebuje sodba, celotno sodbo in sklep pa je kuvertiralo z označbo „INTERNO“, čeprav celotna sodba, vključno z navedbo tožnika in tožene stranke, ne more biti označena kot „INTERNO“. S to označbo so lahko označeni le posamezni deli odločitve, kar v konkretnem postopku ni bilo upoštevano.

Dejstvo, da ni bilo izrecno odločeno o tožnikovi pravici do premestitve, ne vpliva na materialnopravno presojo o tem, da mu pripada pravica do nadomestila za invalidnost. Neposredna učinkovitost ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča je odvisna od razloga, zaradi katerega je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo. Načelo je sicer jasno, da predpis, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost, velja še naprej, vprašanje pa je, ali se tudi uporablja (časovna razsežnost). V takšnem primeru lahko pridejo v poštev različne rešitve, saj se norme lahko uporabljajo naprej, dokler zakonodajalec ne izpolni svoje obveznosti ali dokler ne poteče uskladitveni rok (torej smiselno enako kot pri razveljavitvenih odločbah z odloženim rokom); se uporabljajo v skladu z razlogi in kriteriji, ki jih v odločbi navede Ustavno sodišče; lahko pa pride tudi do tega, da se norme ne smejo več uporabljati. V zvezi s tem je glede učinkovanja ugotovitvenih odločb najmanj problematična ugotovitvena odločba iz nomotehničnih razlogov, saj gre dejansko za situacijo, ko bi Ustavno sodišče določbo lahko razveljavilo, če bi bila oblikovana na nomotehnično bolj ustrezen način. Zato v takšnih prim

Tožnica predlog za oprostitev plačila sodne takse vložila po prejemu plačilnega naloga za sodno takso, zato je pravočasen in mora sodišče o njem vsebinsko odločiti.

Tožeča stranka je utemeljeno zahtevala, naj ji tožena stranka plača zamudne obresti na neupravičeno izterjane zneske od dne, ko je z objavo odločbe Ustavnega sodišča odpadla pravna podlaga za pridobitev teh zneskov in je tožena stranka lahko vedela, da je zneske pridobila brez podlage.

Tožeča stranka je utemeljeno zahtevala, naj ji tožena stranka plača zamudne obresti na neupravičeno izterjane zneske od dne, ko je z objavo odločbe Ustavnega sodišča odpadla pravna podlaga za pridobitev teh zneskov in je tožena stranka lahko vedela, da je zneske pridobila brez podlage. Stališče, da je pravna podlaga za plačilo zamudnih obresti na davčni dolg za čas pred izvršljivostjo odmerne odločbe odpadla šele z dnem, ko je bila odmerna odločba odpravljena, je pravno zmotno. Ravno tako materialnopravno ni pravilno stališče, da lahko v primerih, ko je bil pridobitelj v času pridobitve pošten, prikrajšana stranka zahteva plodove in obresti šele od dne vložitve zahtevka, četudi je pridobitelj že pred tem postal nepošten.

Pri določanju obsega pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravice do sojenja v razumnem roku je treba upoštevati, da je „razumen rok“ relativna doba: odločitev o (ne)kršitvi pravice ni odvisna le od ugotovljenega (objektivnega) trajanja postopka, pač pa od okoliščin vsakega konkretnega primera.

Pristojnost nepravdnega sodišča za odmero odškodnine je določena le kot nadaljevanje razlastitvenega postopka in pogoj za njegovo zakonito dokončanje s prenosom lastninske pravice in posesti. Ravnanje tožene stranke, ki onemogoča izpolnitev procesnih predpostavk, da bi tožeča stranka sploh prišla do sodnega varstva – čeprav v nepravdnem postopku – predstavlja takšno nedopustno ravnanje, ki utemeljuje odgovornost tožene stranke po določbah o splošni odškodninski odgovornosti po ZOR oziroma OZ. Protiustavna določitev spornih parcel za javno dobro in opustitev tožene stranke, da bi uporabila zakonsko možnost za odpravo te protiustavnosti, ima vse elemente civilnega delikta.

Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-164/09 z dne 4.2.2010 ugotovilo protiustavnost 2. odstavka 282. člena ZPP, zaradi česar je to zakonsko določilo razveljavilo. Zato ni več podlage za izdajo zamudne sodbe zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka oziroma prvega naroka za glavno obravnavo po 2. odstavku 282. člena ZPP.