55. člen ZOdv

Položaj, ko je obdolžencu dodeljena brezplačna pravna pomoč po ZBPP, je izenačen s položaji, ko si obdolženec zagovornika vzame sam - v teh primerih pa zakon nadomeščanje zagovornika, ki je odvetnik, po odvetniškem kandidatu izrecno dopušča (četrti odstavek 67. člena ZKP, enako tudi 16. člen v povezavi s 55. členom ZOdv).

To pa pomeni, da če odvetniško storitev (pa četudi je predhodno dal navodila odvetnik) opravi zaposlena oseba v odvetniški pisarni, ki nima statusa odvetnika, odvetniškega kandidata ali odvetniškega pripravnika, odvetniška družba te storitve stranki (razen, če stranka s tem izrecno soglaša) ni upravičena zaračunati po odvetniški tarifi.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga. Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.

Iz ZPP in ZOdv izhaja, da odvetniški kandidat navzven v nobenem primeru ne more nastopati samostojno, ampak vedno v imenu odvetnika pri katerem je zaposlen. Zakon o odvetništvu v 54. členu izrecno določa, da odvetniški kandidat ne sme samostojno in v svojem imenu opravljati odvetniškega poklica. Tudi iz določila 3. odstavka 95. člena ZPP izhaja, da s svojimi ravnanji le nadomešča odvetnika in ne zastopa stranke samostojno. Za svoja dejanja ima soglasje odvetnika, pri katerem je zaposlen in ga lahko nadomešča v vseh sporih, razen v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (3. odstavek 87. člena ZPP).

Po določbi 3. odst. 87. člena ZPP je lahko v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Delovno sodišče ima po Zakonu o sodiščih položaj okrožnega sodišča po 98. členu ZS. V skladu s prehodno določbo 1. odst. 499. člena ZPP se določbe 87. člena ZPP ne uporabljajo za zadeve, v katerih je bila tožba vložena pred uveljavitvijo novega ZPP, kot je to v tem primeru. Vendar za nadomeščanje odvetnikov, ki je urejeno v 95. členu ZPP, ta prehodna določba ne velja. Tako lahko odvetnika, ki je v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo, po uveljavitvi ZPP pred delovnim sodiščem nadomešča le odvetniški kandidat in ne odvetniški pripravnik, kot je to določeno v 3. odst. 95. člena ZPP. Tudi po določbi 55. člena Zakona o odvetništvu lahko odvetnika nadomešča odvetniški kandidat, za katerega je pogoj, da ima opravljen pravniški državni izpit. Tožečo stranko pa je na glavnih obravnavah pred sodiščem prve stopnje zastopala odvetniška pripravnica, kar je v nasprotju z zgoraj navedenimi določbami in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.