UPRS Sodba I U 879/2017-28

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Informacijski pooblaščenec (sedaj tožena stranka) po uradni dolžnosti na podlagi 2. in 6. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju: ZInfPo), 37. in 54. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1) ter 5. odstavka 29. člena in 1. odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN) z izrekom pod točko 1 zavezancu (sedaj tožeča stranka) odredil:

- da mora z naslednjim dnem po vročitvi izpodbijane odločbe prenehati obdelovati osebne podatke lastnikov oziroma uporabnikov motornih vozil, registriranih v Republiki Sloveniji na način, da sklicujoč se na 10. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) od organov za posredovanje osebnih podatkov iz evidence registriranih vozil na podlagi pooblastila gospodarske družbe T. plc, s sedežem U. K.) ter od strani T. plc prejetega seznama registrskih številk preneha pridobivati osebne podatke lastnikov oziroma uporabnikov motornih vozil (imena, priimke, naslove prebivališč in EMŠO posameznikov ter maso motornega vozila) z namenom, da jih posreduje navedeni gospodarski družbi T. plc, da ta sama pošlje opomine na plačilo terjatev, ne da bi bila tožeči stranki s strani posameznega upnika oziroma T. plc že ob pridobivanju osebnih podatkov v posamični zadevi naročena oprava kakršnegakoli dejanja odvetniškega zastopanja (razen pridobivanja osebnih podatkov), za katerega zavezanec potrebuje osebne podatke (1. alineja) ter

- da preneha posredovati osebne podatke, ki jih je pridobil v okoliščinah iz 1. alineje 1. točke tega izreka te odločbe tuji družbi T. plc z namenom, da slednja pošlje opomine na plačilo posameznih terjatev posameznikom, ne da bi imela tožeča stranka v posamični zadevi tudi sama naročilo posameznega upnika oziroma družbe T. plc, da opravi kakršnokoli dejanje odvetniškega zastopanja (razen pridobivanja osebnih podatkov), za katerega so potrebni pridobljeni osebni podatki (2. alineja).

2Z izrekom pod točko 2 je tožeči stranki odredila, da mora v roku 8 dni od vročitve te odločbe iz svojih zbirk nepovratno izbrisati osebne podatke vseh tistih lastnikov oziroma uporabnikov motornih vozil, registriranih v Republiki Sloveniji, ki jih je v času od 19. 4. 2016 do izdaje te odločbe pridobila od slovenskih upravnih enot za družbo T. plc sklicujoč se na 10. člen ZOdv in so bili pridobljeni v zvezi s posamičnimi terjatvami, za katere s strani družbe T. plc do izdaje te odločbe poleg naročila za pridobitev osebnih podatkov ni prejela tudi naročila za opravo kakršnegakoli dejanja zastopanja.

3Z izrekom pod točko 3 je tožeči stranki odredila, da mora o izvršenih ukrepih iz 1. in 2. točke izreka te odločbe pisno obvestiti toženo stranko v danem roku in ji predložiti dokaze o tem.

4V izreku pod točko 4 izpodbijane odločbe je tožena stranka ugotovila, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

5Obrazložitev izpodbijane odločbe je tožena stranka strukturirala v deset oštevilčenih razdelkov tako, da je uvodoma obrazloženo pojasnila namen in vsebino inšpekcijskega nadzora, nato opisala procesna dejanja v postopku inšpekcijskega nadzora ter povzela navedbe zavezanca v njegovih dopisih z dne 11.10. 2016, 10. 11. 2016, 8. 12. 2016, 7. 1. 2017, 21. 2. 2017 in 24. 2. 2017, zatem opisala ugotovljeno dejansko stanje in navedla razloge za zavrnitev nekaterih dokaznih predlogov ter navedla relevantno pravno podlago z vidika 10. in 14. člena ZOdv v povezavi z 8. členom ZVOP-1, skupaj s svojimi preudarki in zaključki glede na relevantno dejansko stanje za pridobivanje podatkov ter glede dejanj zavezanca po pridobitvi osebnih podatkov, dodatno tudi z vidika 27. in 29. člena Zakona o detektivski dejavnosti, četudi slednje dejavnosti tožeča stranka nesporno ne opravlja; zaključno se je v devetem razdelku tožena stranka opredelila tudi glede (ne)zakonitosti posredovanja tako zbranih osebnih podatkov družbi T. plc in v desetem razdelku obrazložila izrečene inšpekcijske ukrepe.

6V tožbi tožeča stranka, ki se z izpodbijano odločbo ne strinja, primarno očita toženi stranki, da se je pri sprejeti odločitvi oprla na nepravilno tolmačenje 10. člena ZOdv, češ da je v nasprotju z določili 14., 22., 23. in 33. člena Ustave glede na novelirano besedilo 10. člena ZOdv, ki je bilo v prvotno zakonsko besedilo vključeno z novelo ZOdv-B. V prid ponujeni razlagi določil 10 člena ZOdv se tožeča stranka sklicuje tudi na Odvetniško tarifo, zlasti tarifno številko 39, ter 44. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike. Ob sklicevanju na stališča Vrhovnega sodišča v domnevno primerljivi zadevi št. X Ips 244/2014 z dne 11. 2. 2016 očita toženi stranki tudi nepravilno uporabo ZVOP-1, temu posledično pa naj bi bil ničnostni razlog iz 1. alineje 1. odstavka 279. člena ZUP v povezavi s 4. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1, ker meni, da pridobivanje osebnih podatkov s strani odvetnika pri upravljavcih za svojo stranko naj ne bi predstavljalo niti obdelave osebnih podatkov niti zbirke osebnih podatkov, zato naj tudi tožeče stranke ne bi bilo mogoče šteti za upravljavca osebnih podatkov po 6. členu ZVOP-1 oziroma jo šteti kot osebo, ki določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov.

7Nadalje v tožbi očita toženi stranki bistveno kršitev določb postopka, ker naj ne bi bila stvarno pristojna za izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki. Razen tega meni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Poleg tega tožeča stranka še očita, da ji ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo izpodbijane odločbe. Toženi stranki očita še nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje o (ne)obstoju pooblastilnih razmerij posameznih upnikov, češ da so le-ti podelili pooblastila družbi T. plc, s čimer naj bi bil izkazan obstoj verige pooblastil od posameznih upnikov do tožeče stranke v zvezi z opravljenimi posamičnimi poizvedbami, zato kot zmotno označuje ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je tožeča stranka pridobivala navedene osebne podatke zgolj kot pooblaščenka T. plc., češ da je bila kot pooblaščenka T. plc tudi pooblaščenka posameznih upnikov, četudi tega ni izrecno navedla v posamičnih poizvedbah.

8Toženi stranki v zvezi z ugotovitvami o pošiljanju opominov oziroma opominskih pisem posameznim dolžnikom s strani tožeče stranke v svojstvu pooblaščenke gospodarske družbe A. (v nadaljevanju: A., s sedežem U.K.), ne pa v svojstvu pooblaščenke T. plc, za katero je pridobivala zahtevane osebne podatke na upravnih enotah, tožeča stranka očita, da je prezrla predloženo generalno pooblastilo družbe T. plc dano družbi A. z dne 15. 12. 2009 za izvršitev vseh potrebnih pravnih in drugih koristnih dejanj za izterjavo terjatev, vključno s tem, da za opravo le-teh pooblasti tudi odvetnika, četudi tega v navedenih opominskih pismih ni izrecno omenjala. To po njenem mnenju ni vplivalo na obstoj pooblastilnih razmerij, češ da je imela za pošiljanje navedenih opominskih pisem tudi mandat T. plc. To pa zato, ker ji je pošiljanje opominskih pisem naročil B.B. On je namreč tudi zakoniti zastopnik družbe T. plc. Poleg tega ima družba T. plc na svoji spletni strani javno objavljena pooblastila posameznih upravljavcev javnih površin. Zato tožeča stranka meni, da je v izpodbijani odločbi (pod tč. 8.2.) napačno ugotovljeno dejansko stanje glede (ne)obstoja mandata tožeči stranki za pošiljanje navedenih opominskih pisem, češ da je tožeča stranka za pošiljanje navedenih opominskih pisem imela mandat družbe A. tudi mandat posameznih upravljavcev prometnih površin.

9Glede ugotovitve v izpodbijani odločbi, da je tožeča stranka pridobila osebne podatke približno 15.000 posameznikov, kot je to število v svoji izpovedbi sicer res navedel C.C. na ustni obravnavi 9. 3. 2017 v zvezi s skupnim številom posamičnih zadev, tožeča stranka pojasnjuje, da se to število nanaša na pravne in fizične osebe, vendar je bilo v zapisniku ustne obravnave število 15.000 pomotoma zabeleženo kot število posameznikov, ne pa pravilno kot število posameznih zadev. Zato v tožbi pojasnjuje, da je šlo za 13.614 posamičnih zadev, pri čemer je pridobila osebne podatke 8.665 fizičnih oseb.

10V zvezi z ugotovitvami v izpodbijani odločbi glede obstoja dogovora o pošiljanju opominskih pisem tožeča stranka meni, da gre za protislovje v obrazložitvi izpodbijane odločbe (na str. 7, 8 in 12) med ugotovitvami tožene stranke in njenim zaključkom, da predmetni dogovor ne vključuje izrecne zaveze družbe T. plc, da bo v vseh primerih neuspelega opominjanja predala tožeči stranki posle izvensodnega opominjanja, češ da gre za nelogičen zaključek, glede na obrazložitev o tem, zakaj ni izvedla zaslišanja predlaganih prič (B.B., C.C., D.D.), češ da je na podlagi do tedaj izvedenih dokazov štela za dokazan obstoj dogovora o pošiljanju opominskih pisem v primerih, ko terjatve ne bodo poplačane, a se je za tem (pod tč. 8.3.2.) postavila na nasprotno stališče, da takšnega dogovora tožeča stranka ni uspela izkazati z zadostno stopnjo prepričanja, kar tožeča stranka smatra za tako veliko nejasnost glede relevantnega dejanskega stanja, da terja sodni poseg v izpodbijano odločbo. Kolikor bi sodišče tozadevno dejansko stanje sploh štelo za bistveno za odločitev v konkretnem primeru v dokazne namene predlaga ustno zaslišanje obeh zakonitih zastopnikov tožeče stranke (C.C., E.E.), vpogled v navedene listine, vključno z overjenimi prevodi več elektronskih sporočil, ter vpogled v pisni izjavi prič (B.B., Č.Č.), ki naj se jih tudi ustno zasliši, poleg še dveh predlaganih prič (odvetniški kandidat F.F. in D.D., odvetniški pripravnik).

11Na podlagi navedenega v tožbenem zahtevku sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo razglasi za nično, oziroma podredno, naj jo odpravi in odloči, da je bilo ravnanje tožeče stranke skladno z zakonom, oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter ji naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

12Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem odgovarja na tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

13Obe stranki sta v postopku vložili več pripravljalnih vlog, v katerih dodatno pojasnjujeta vsaka svoja stališča in vztrajata tožeča stranka pri tožbi, tožena stranka pa pri izpodbijani odločbi.

14Tožba ni utemeljena.

15Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

16Predmet izpodbijane odločbe oziroma inšpekcijskega nadzora v konkretnem primeru je pridobivanje osebnih podatkov na opisani način, ki ga kot nespornega navaja sama tožeča stranka skupaj z navedbo ostalih nespornih pravno-relevantnih dejstev¹ in opiše v tožbi (na str. 3 in 4). Navedeno med strankama ni sporno. Sporno pa med strankama ostaja (pravno) vprašanje, ali je za to podana pravna podlaga v 10. členu ZOdv, kar je za odločitev v tem primeru ključnega pomena in to izrecno izpostavlja tudi tožeča stranka. Po določbi 1. odstavka 10. člena ZOdv je odvetnik upravičen od državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil brezplačno zahtevati podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi, ne glede na določbe drugih zakonov, ki določajo posredovanje osebnih podatkov upravljavcem osebnih podatkov in uporabnikom osebnih podatkov, izjeme pa določa 2. odstavek 10. člena ZOdv.

17Razen tega ostaja za tožečo stranko sporno tudi (pravno) vprašanje, ali je kot odvetniška družba oziroma odvetnik sploh lahko inšpekcijski zavezanec v inšpekcijskem postopku nadzora varstva osebnih podatkov.

18V odgovor na obe navedeni vprašanji, ki ostajata za tožečo stranko sporni, je po mnenju sodišča poudariti, da se je o tem že izrekla in ustalila upravno-sodna praksa. To izhaja, med drugim, iz sodbe št. III U 64/2014 z dne 11. 4. 2014, v kateri je sodišče izrazilo stališče, da je na podlagi 6. točke 6. člena ZVOP-1 ob upoštevanju določil 7. člena ZVOP-1 tožeča stranka kot odvetnik brez dvoma upravljavec osebnih podatkov ter kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor, da odvetnika (v navedeni zadevi tožeče stranke) ni mogoče šteti za upravljavca osebnih podatkov. Po določbi 6. točke 6. člena ZVOP-1 je upravljavec osebnih podatkov fizična ali pravna ali druga oseba javnega ali zasebnega prava, ki sama ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov oziroma oseba, določena z zakonom, ki določa tudi namene in sredstva obdelave. Zakon o odvetništvu (ZOdv) v prvem odstavku 1. člena opredeljuje odvetništvo kot del pravosodja in samostojno in neodvisno službo. Odvetništvo opravljajo odvetniki oziroma odvetnice kot svoboden poklic. ZOdv sicer ne ureja izrecno vprašanja in vsebine zbirk osebnih podatkov, ki jih vodijo odvetniki. Po mnenju sodišča pa pri opravljanju odvetniškega poklica nastajajo zbirke osebnih podatkov, torej gre v primeru odvetnikov za upravljavce podatkov v smislu 6. točke 6. člena ZVOP-1. Da so odvetniki upravljavci osebnih podatkov izhaja tudi iz določb 7. člena ZVOP-1, ki določa izjeme od uporabe tega zakona in v petem odstavku 7. člena izrecno določa, da se izjeme iz tega člena ne uporabljajo za zbirke osebnih podatkov, ki jih vodijo med ostalimi naštetimi tudi odvetniki. Zato je po mnenju sodišča v skladu z določbami ZVOP-1, potrebno šteti kot upravljavca osebnih podatkov tudi tožečo stranko.

19Skladno s prvim odstavkom 8. člena ZVOP-1 se osebni podatki lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov v zasebnem sektorju posebej določa 10. člen ZVOP-1, ki v prvem odstavku določa, da se osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Ne glede na prejšnji odstavek se lahko v zasebnem sektorju obdelujejo osebni podatki posameznikov, ki so z zasebnim sektorjem sklenili pogodbo ali pa so na podlagi pobude posameznika z njim v fazi pogajanj za sklenitev pogodbe, če je obdelava osebnih podatkov potrebna in primerna za izvedbo pogajanj za sklenitev pogodbe ali za izpolnjevanje pogodbe (drugi odstavek te določbe). Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko v zasebnem sektorju obdelujejo osebni podatki, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki (tretji odstavek te določbe). V 14. točki 6. člena ZVOP-1 je določeno, da je osebna privolitev posameznika prostovoljna izjava volje posameznika, da se lahko njegovi osebni podatki obdelujejo za določen namen, in je dana na podlagi informacij, ki mu jih mora zagotoviti upravljavec po tem zakonu; osebna privolitev posameznika je lahko pisna, ustna ali druga ustrezna privolitev posameznika.

20Obdelava osebnih podatkov v zasebnem sektorju je glede na citirane določbe ZVOP-1 dopustna le, če je zanjo podana osebna privolitev posameznika ali če je določena z zakonom ali če je potrebna in primerna za izvedbo pogajanj za sklenitev pogodbe ali za izpolnjevanje pogodbe ali če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zaključila, da ni podana nobena od navedenih pravnih podlag za v tem postopku obravnavano obdelavo osebnih podatkov posameznikov.

21V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke v tožbi in naknadnih pripravljalnih vlogah na domnevno nezakonito postopanje drugih inšpekcijskih zavezancev (upravne enote), do katerih naj bi bilo postopanje tožene stranke drugačno, kot v konkretnem primeru, sodišče poudarja, da je v vsakem posameznem primeru potrebno individualno upoštevati vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, ki v obravnavani sporni zadevi niti niso bile predmet presoje. Razen tega sodišče sodi, da navedene zadeve, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, glede na dejansko in pravno stanje niso primerljive z obravnavano sporno zadevo.

22Ker na odločitev o zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1, saj pravno-relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, pač pa je bila sporna materialno-pravna razlaga oziroma uporaba določil 10. člena ZOdv v povezavi s 6. točko 6. člena ZVOP-1, to pa je torej (predvsem) pravno vprašanje. Ker odločitev v zadevi temelji (predvsem) na ugotovitvi o pravilnosti uporabe materialnega prava v konkretnem primeru, predlagani dokazi (zaslišanje strank in prič), na katere se je sklicevala tožeča stranka, niso pomembni za odločitev. Inšpekcijski postopek pred izdajo izpodbijane odločbe je bil po povedanem torej pravilen in zakonit, prav tako pravilna in na zakonu utemeljena je tudi izpodbijana odločba, v upravnem sporu pa ni sodeloval niti stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave in izvedbe predlaganih dokazov, na nejavni seji, skladno z določbo 1. alineje 1. odstavka 59. člena ZUS-1.

23Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je torej sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

24Odločitev o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Tako kot nesporna dejstva v tožbi (1. - 6. alineja 1. odstavka na str. 4) tožeča stranka sama , med drugim, navaja: - da je tožeča stranka po pooblastilu družbe T. na posamezne slovenske upravne enote pošiljala zaprosila za posredovanje osebnih podatkov o imenu, priimku, stalnem prebivališču ter EMŠO lastnikov oz. uporabnikov prevoznih sredstev ter podatke o masi prevoznega sredstva (v nadaljevanju: poizvedbe); - da je tožeča stranka v posameznih poizvedbah kot pravno podlago navedla 10. člen ZOdv, pojasnila namen pridobivanja podatkov in poleg pooblastila družbe T. k posameznim poizvedbam priložila sezname registrskih številk (v nadaljevanju: seznami); - da je tožeča stranka po pridobitvi osebnih podatkov te posredovala naročniku družbi T. ; - da je družba T. na podlagi pridobljenih podatkov posameznikom pošiljala dopise in zahtevala plačila terjatev; - da je tožeča stranka v letu 2016 približno 240 posameznikom, katerih podatke je pridobila, posredovala opomine za plačilo terjatev po pooblastilu družbe A.; - da je tožeča stranka s strani družbe A. prejela naročilo za pošiljanje opominov za 2391 terjatev, ki do izdaje izpodbijane odločbe še niso bili poslani.