UPRS Sodba II U 480/2019-22

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Uvodno o upravnem postopku

1Upravna enota (v nadaljevanju UE) Maribor je z odločbo z dne 17. 4. 2019 zavrnila zahtevo odvetnika A. A. za posredovanje podatkov iz evidence registriranih motornih vozil - o lastništvu vozila in o zavarovanju vozila z reg. štev. MB ... Navaja, da je navedeni odvetnik 13. 3. 2019 vložil zahtevo za posredovanje podatkov prej navedenega vozila, pri čemer se je skliceval na določbo 10. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Ker pa za vložitev odškodninske tožbe zoper povzročiteljico prometne nesreče na podlagi Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) potrebuje le osebno ime in naslov posameznika, s čimer pa, kot sam navaja v vlogi, že razpolaga, podatki o lastništvu in zavarovanju navedenega vozila za vložitev tožbe niso potrebni. Tako je v skladu z načelom sorazmernosti in 3. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) njegovo zahtevo po pozivu za dopolnitev vloge in neizkazanem drugačnem dejanskem stanju zavrnila.

2Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo z izpodbijano odločbo¹ zavrgel, saj pritožbe ni vložila upravičena oseba. Navedene podatke o osebnem vozilu je namreč od prvostopnega organa zahteval odvetnik tožnika, pritožbo zoper prvostopno odločbo pa je vložil tožnik. Določba 10. člena ZOdv pa se nanaša izrecno na odvetnike in njihove postopke in tožnik teh podatkov ne bi mogel pridobiti.

O bistvenih navedbah strank v upravnem sporu

3Tožnik je v tožbi ugovarjal nepravilni uporabi materialnega prava drugostopnega organa. Podrobno se opredeljuje do odločitve prvostopnega organa. Meni, da je prvostopni organ njemu in ne odvetniku A. A. zavrnil posredovanje zahtevanih podatkov o navedenem vozilu, ki je povzročil poškodbo tožnikovega vozila 27. 9. 2018. Da bi pridobil te podatke, je tožnik pooblastil odvetnika, ki je na UE Maribor podal zaprosilo v zvezi s tem, pri čemer se je pri pravni podlagi za dostop do teh podatkov skliceval na prvi odstavek 10. člena ZOdv. Organ pa je njegov zahtevek zavrnil. Glede odločitve drugostopnega organa graja čas reševanja pritožbe. Ta organ je tudi menil, da je bil stranka postopka pred upravnim organom odvetnik A. A. Temu tožnik nasprotuje kot materialnopravno zmotnemu zaključku. Odvetnik je bil ves čas le pooblaščenec tožnika, kar je razvidno že iz zahteve za posredovanje podatkov UE Maribor ("prevzeli smo nadaljnje zastopanje B. B."), ki ji je tudi bilo predloženo pooblastilo tožnika, nadalje je v dopisu odvetnika z dne 22. 3. 2019, naslovljenem na UE Maribor, navedeno, da odvetnik zastopa mandanta B. B. in da torej ni odvetnik stranka postopka. Tudi iz pritožbe je razvidno, da jo je vložil tožnik. Meni, da je drugostopni organ kršil materialno pravo, saj ni obrazložil svojih zaključkov, da je bil odvetnik stranka pred upravnim organom. Napačno je tudi posledično zaključil, da pritožbe ni vložila upravičena oseba in jo posledično zavrgel. Meni, da to, da odvetnik ni stranka, izhaja že iz 10. člena ZOdv². Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari po 65. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), podredno pa predlaga, da sodišče po odpravi zadevo vrne v ponovni postopek organu, ki je akt izdal. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v zadevi bistveno, da je stranka upravnega postopka odvetnik A. A. in ne B. B., česar pa odvetnik ne pripozna niti v tožbenih navedbah niti v pritožbenem postopku zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. V tožbi tožnik zatrjuje, da A. A., odvetnik, nikdar ni bil stranka upravnega postopka, čeprav se že navedena odločba UE Maribor z dne 17. 4. 2019 glasi na A. A. UE ni začela postopka odločanja o pravici do dostopa do osebnih podatkov po uradni dolžnosti, ampak na pisno zahtevo (vlogo) odvetnika A. A. Odvetnik je od organa zahteval osebne podatke o nasprotni udeleženki prometne nesreče. Domnevni oškodovanec v prometni nesreči, tožnik, je odvetnika A. A. pooblastil za zastopanje v postopkih zoper domnevno povzročiteljico prometne nesreče. Poleg tega pa ga je pooblastil za pridobivanje podatkov o tej udeleženki. Osebne podatke o lastnici vozila, udeleženega v prometni nesreči, je od UE Maribor, zahteval odvetnik, in sicer na podlagi 10. člena ZOdv. To je zakonska določba, ki odvetnikom daje specialno zakonsko podlago, da dostopajo do osebnih podatkov brez predhodne privolitve fizične osebe, na katere se osebni podatki nanašajo. Seveda morajo ob tem izpolniti tudi druge pogoje, predvsem pa izkazati, v katerem postopku bodo te podatke uporabili. Pravica iz prvega odstavka 10. člena ZOdv ni samostojna ter od drugih določb ZOdv ločena pravica, ki bi omogočala odvetniku pridobivanje osebnih podatkov, ki jih potrebuje pooblastitelj. ZOdv jasno veže pravico odvetnika pridobivati osebne podatke, ki jih odvetnik (in ne njegova stranka), potrebuje v posamični zadevi.³ Pritožbo zoper to odločbo je vložil B. B., ki ga je zastopal odvetnik A. A. Ministrstvo za infrastrukturo je to pritožbo zavrnilo, saj je bilo ugotovljeno, da jo je vložila neupravičena oseba, ki sploh ni bila stranka postopka pred organom prve stopnje. Tožena stranka meni, da je pravilna odločitev v pritožbenem postopku ta, da je bila pritožba zoper odločbo UE zavrnjena, saj je pritožbo podala oseba, ki ni bila stranka predhodnega upravnega postopka. Pravni interes, da se podatki pridobijo, ima gotovo tudi B. B., ki pa osebnih podatkov o drugi fizični osebi ne more in ne sme pridobiti brez predhodnega privoljenja fizične osebe, na katero se osebni podatki nanašajo. Podatke lahko, ob prehodno izpolnjenih pogojih,⁴ pridobijo le odvetniki, ki imajo za to zakonsko podlago v 10. členu ZOdv. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5V pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2019 tožnik še navaja, da je med strankama nesporno, da tožnik kot fizična oseba in oškodovanec iz prometne nezgode nima pravice pridobiti osebnih in drugih podatkov o povzročiteljici nezgode. Meni še, da četudi bi veljala zmotna teza tožene stranke, da je odvetnik stranka v postopku, se tožnik sprašuje, zakaj tožena stranka potem odvetniku ni posredovala zahtevanih podatkov, ampak je odvetnikovo pritožbo z odločbo z dne 6. 9. 2019 zavrgla, z navedbo, da pritožbo ni vložila upravičena oseba. Meni, da tožena stranka prihaja z lastnimi navedbami sama s seboj v nasprotje: odvetnik A. A. ni upravičena oseba za vložitev pritožbe, stranka postopka pred upravnim organom pa je bil odvetnik A. A., pri tem, da tožena stranka v izdani odločbi z dne 6. 9. 2019 ni pojasnila, zakaj odvetnik A. A. kot stranka v postopku ne bi bil upravičen za vložitev pritožbe. Stranka v postopku je namreč vedno upravičena vložiti redno pravno sredstvo. Tako v tem delu napadane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti. Navaja še, da tožena stranka ne v odločbi in ne v odgovoru na tožbo ni pojasnila, zakaj je odvetniku A. A. podelila status stranke v postopku. V drugem odstavku na 2. strani tožbenega odgovora pa tožena stranka zapiše: "Domnevni oškodovanec v prometni nesreči, B. B., je odvetnika A. A. pooblastil za zastopaje v postopkih zoper domnevno povzročiteljico prometne nesreče. Poleg tega ga je pooblastil za pridobivanje podatkov o tej udeleženki." Navedbi sta kontradiktorni, točna je lahko samo ena, in sicer, da je tožnik odvetnika pooblastil za zastopanje in pridobivanje podatkov o udeleženki prometne nezgode. V nadaljevanju odločbe tožena stranka ponovno jasno zapiše, da je pritožbo zoper odločbo po pooblaščencu vložil B. B., ki ga je zastopal odvetnik A. A. Tako je jasno zapisano, da je stranka v postopku B. B. in ne odvetnik A. A. Ni pa jasno, zakaj tožena stranka navede, da je stranka postopka odvetnik A. A. Gre očitno za napačna pravna izvajanja tožene stranke, ki nimajo materialnopravne podlage, vendar takšne odločitve delajo neupravičeno škodo tožniku. Ni pravne podlage ne v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ne v ZPP, da se s pooblastilom izkazani pooblaščenec opredeli kot stranka v postopku. Zakonsko varovane podatke, kot jih je zahteval pooblaščenec B. B., ne morejo z direktno lastnoročno vlogo pridobiti sami oškodovanci, če v to ni privolila oseba, katerih podatke zahteva oškodovanec. Te podatke lahko pridobi le odvetnik, na podlagi 10. člena ZOdv. Odvetnik ima namreč izkazan le lasten poslovni interes (to je interes za opravljanje odvetniške dejavnosti) in ta poslovni interes ni enačiti s pravnim interesom odvetnikove stranke (strankin pravni interes je pridobitev konkretnega podatka za potrebe varovanje njenih - strankinih pravnih interesov, to je pridobitev podatkov za vložitev odškodninske tožbe). Poslovni odvetnikov interes ne zadošča za pridobitev varovanih podatkov, zato odvetnik brez pooblastila stranke, ki izkazuje pravni interes, ne more dobiti zahtevanih varovanih podatkov. Tako tudi odvetnik ne more biti stranka v navedenem upravnem postopku pridobitve zakonsko varovanih podatkov, saj nima izkazanega pravnega interesa. Tak odvetnikov zahtevek, brez izkazanega pravnega interesa, bi prvostopni upravni organ zavrgel. Odvetnik lahko izkaže organu I. stopnje (in vsem drugim organom) le pravni interes svoje stranke - tega pa izkaže s prevzetim pooblastilom in z natančnim opisom strankinega (ne svojega) dejanskega stanja dogodka, v posledici katerega stranki manjkajo nujno potrebni podatki za nadaljevanje drugega postopka (vložitev odškodninske tožbe), v posledici takšnega dejanskega stanja pa odvetnik uveljavlja pravico iz 10. člena ZOdv. Tako je originarna pravica odvetnika, da pridobi podatke, kar pa ne pomeni, da je odvetnik stranka v upravnem postopku pridobitve takšnih podatkov. V prvotnem odvetnikovem zahtevku z dne 12. 3. 2019 je jasno zapisano, da so ti podatki potrebni pooblaščencu - odvetniku zaradi vložitve tožbe in ne zaradi posredovanja podatkov pooblastitelju ali drugemu. Odvetnik je z navedeno zadevo seznanil tudi Odvetniško zbornico Slovenije in slednjo zaprosil za mnenje glede razumevanja določb 10. člena ZOdv. Zbornica je 14. 10. 2019 podala pojasnilo, da je odvetnik na podlagi 10. člena ZOdv upravičen do pridobitve osebnih podatkov lastnika vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči, tudi že v fazi, ko podatke iz uradnih evidenc potrebuje za posredovanje poziva k povračilu škode ali za opravo kakršnegakoli drugega dejanja, ki spada v odvetniško dejavnost in je usmerjeno v povračilo škode, ne pa šele za izvedbo posameznih procesnih dejanj v postopku na sodišču, tako tudi informacijski pooblaščenec v mnenju št. 0712-1/2019/1516 z dne 21. 6. 2019.

Odločanje po sodnici posameznici in brez oprave glavne obravnave

6Sodni senat je na seji 20. 12. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sprejel sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica. Ker sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279. a členom ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1, je sodnica v sporu odločila na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279 a. člena ZPP).

K I. točki izreka

7Tožba ni utemeljena.

8Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt⁵ pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v njem in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). K navedbam v upravnem sporu pa še dodaja:

9Po določbi prvega odstavka 10. člena ZOdv je odvetnik upravičen od državnih organov, organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil brezplačno zahtevati podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi, in sicer tudi brez privolitve posameznika, na katerega se nanašajo.

10Nesporno med strankama je, da je tožnik B. B. odvetnika A. A. pooblastil za zastopanje in pridobivanje podatkov o udeleženki prometne nezgode z dne 27. 9. 2018 ter tudi, da je pritožbo zoper odločbo z dne 17. 4. 2019 vložil tožnik B. B., ki ga je zastopal odvetnik A. A. Nadalje je med njima nesporno tudi, da lahko zakonsko varovane podatke, kot jih je zahteval pooblaščenec (od UE Maribor), brez privolitve osebe, katerih podatke se zahteva, pridobi le odvetnik, in sicer na podlagi 10. člena ZOdv, ne pa z direktno lastnoročno vlogo sami oškodovanci, če v to ni privolila oseba, katerih podatke zahteva oškodovanec.

11Tako je v konkretni zadevi ravnal tudi odvetnik A. A. po tem, ko ga je za pridobitev podatkov o povzročiteljici nezgode pooblastil tožnik. Na UE Maribor je na podlagi 10. člena ZOdv navedeni odvetnik vložil zahtevo za posredovanje podatkov o vozilu navedene udeleženke (priloga A5). Drži, da je sicer napisal na navedeni vlogi, da so prevzeli zastopanje tožnika in je tej vlogi priložil tudi pooblastilo tožnika, vendar pa je organ štel kot vložnika navedene zahteve odvetnika (in ne tožnika), in sicer pravilno na podlagi 10. člena ZOdv. Da je štel odvetnika za vložnika navedene zahteve, izhaja tako iz samega uvoda odločbe z dne 17. 4. 2019 (priloga A4; da UE Maribor na vlogo odvetnika izdaja naslednjo odločbo) kot tudi iz samega izreka te odločbe A4 (da se vloga odvetnika A. A. z dne 13. 3. 2019 zavrne).

12Navedena vloga odvetnika A. A. je tudi podpisana s strani odvetnika (odtisnjen je žig odvetnika) in ne tožnika, ne tožnik in ne odvetnik A. A. pa navedenemu dejstvu, tj. da je štel prvostopni organ odvetnika A. A. za stranko v postopku pridobivanja podatkov o povzročiteljici nesreče na podlagi 10. člena ZOdv, ni oporekal, temu ugovarja navedenemu šele v tožbi, brez navedbe razlogov, zakaj temu ni mogel brez svoje krivde oporekati v upravnem postopku, in torej prepozno. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta. Zato tožbenih navedb o tem, da naj bi zahteva za posredovanje podatkov bila dejansko vložena s strani tožnika, sodišče v tem upravnem sporu ni moglo upoštevati zaradi navedene prekluzije.

13Po mnenju sodišča sicer tudi iz 10. člena ZOdv jasno izhaja, da gre za pravico odvetnika za pridobitev varovanih podatkov (in ne njegove stranke, ki jo sicer zastopa), saj so upravljavci osebnih podatkov dolžni brez privolitve posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, brezplačno dati odvetniku podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi, in to v roku 15 dni od dneva, ko prejmejo pisno zahtevo odvetnika. To nenazadnje izhaja tudi iz mnenja Odvetniške zbornice, ki ga je v zvezi z zadevo pridobil odvetnik A. A. (priloga A10), in sicer, da daje določba 10. člena ZOdv odvetnikom posebno (specialno) pooblastilo za pridobivanje osebnih podatkov, pri čemer pa ne gre za pravico zastopane stranke, ki bi jo ta prenašala na odvetnika, temveč za izvorno pravico odvetnika, ki mu jo zaradi specifike odvetništva kot dela pravosodja daje zakon. Določba 10. člena ZOdv po mnenju Odvetniške zbornice Slovenije torej podeljuje odvetniku položaj pooblaščenega uporabnika zbirke osebnih podatkov, kadar je tak položaj potreben, da lahko odvetnik doseže pravno varstvo svoje stranke (dodatno je še podala mnenje, da je v konkretni zadevi odvetnik (in torej ne njegova stranka) upravičena do pridobitve osebnih podatkov lastnika vozila, in to ne šele v fazi izvedbe posameznih procesnih dejanj v postopku na sodišču; pri tem se sklicuje tudi na mnenje Informacijskega pooblaščenca št. 0712-1/2019/1516 z dne 21. 6. 2019). Sodišče mnenju Odvetniške zbornice Slovenije, skladne zgoraj mnenju Informacijskega pooblaščenca⁶, sledi in ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno štel, da je v konkretni zadevi zahtevo za posredovanje podatkov o vozilu na podlagi 10. člena ZOdv vložil odvetnik A. A.

14Prvostopni organ je sicer zahtevo odvetnika A. A. zavrnil z odločbo z dne 17. 4. 2019, zoper katero pa je vložil pritožbo tožnik (po svojem pooblaščencu, odvetniku A. A.), ne pa sam odvetnik A. A.

15V zvezi s tem sodišče pripominja, da ne drži, da bi drugostopni organ smatral, da je s tem, ko je pritožbo zoper navedeno odločbo vložil tožnik, jasno zapisano, da je stranka v (prvostopnem) postopku B. B. in ne odvetnik A. A. Kot že pojasnjeno, je prvostopni organ štel, da je zahtevo vložil odvetnik A. A., navedenemu stališču pa je kot pravilnemu in neprerekanemu v pritožbi sledil tudi drugostopni organ, ki je pritožbo tožnika zavrgel ravno zato, ker jo je vložil tožnik (in ne odvetnik A. A.) - štel je namreč, da je s tem, ko je pritožbo vložil tožnik, da jo je vložila neupravičena oseba.

16Sodišče ugotavlja, da je navedeno stališče drugostopnega organa pravilno. Odvetnik A. A. je namreč vložil zahtevo za pridobitev navedenih podatkov o vozilu na podlagi 10. člena ZOdv. Na podlagi tega člena lahko varovane podatke brez privolitve osebe, na katero se nanašajo, pridobiva od upravljalcev zbirk podatkov le odvetnik (pod tam navedenimi pogoji). Takšno stališče je podprto tudi z že navedenim mnenjem Odvetniške zbornice Slovenije (A10) in mnenjem Informacijskega pooblaščenca. Zato ne drži stališče tožnika, da ima odvetnik le poslovni interes za vložitev takšne zahteve za pridobitev varovanih podatkov, pravnega pa stranka. Stranka ima seveda dejanski interes, da bo izvedela za podatke v zvezi s povzročiteljem nesreče (kar pa ne zadošča za vložitev pritožbe zoper prvostopni akt), pravnega pa na podlagi 10. člena ZOdv le njen odvetnik.

17Kot že navedeno, tožnik ni pravočasno niti zatrjeval, da bi bil stranka v upravnem postopku na prvi stopnji. Oseba ima sicer možnost vstopiti v postopek tudi po izdaji prvostopne odločbe, vendar le, če odločba posega v njene pravice in ali pravne koristi (prvi odstavek 229. člena ZUP). Po tej določbi ima pravico pritožbe zoper prvostopno odločbo stranka (v konkretni zadevi torej nedvomno odvetnik A. A., ki je vložil zahtevo za posredovanje podatkov, ki je bila s prvostopno odločbo zavrnjena; vendar pa v konkretni zadevi ta odvetnik pritožbe zoper prvostopni akt ni vložil). Poleg nje lahko pritožbo vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko.

18Kot že navedeno, 10. člen ZOdv daje izvorno pravico odvetniku, da varovane podatke določene osebe pridobiva od upravljalcev teh podatkov brez privolitve takšne osebe, če jih potrebuje za pravno varstvo svoje stranke (pravno varstvo je pred prvostopnim organom odvetnik A. A. dokazoval s predložitvijo pooblastila in zatrjevanjem, da želi vložiti zoper povzročiteljico nesreče v imenu svoje stranke odškodninsko tožbo). Sodišče ugotavlja, da je pravilno stališče drugostopnega organa, da v predmetni zadevi navedena odločba z dne 17. 4. 2019 ne posega neposredno v pravice ali pravne koristi tožnika, saj lahko le odvetnik, torej njegov pooblaščenec, in ne tožnik sam na podlagi 10. člena ZOdv pridobi zahtevane podatke vozila povzročiteljice nezgode.

19Sodišče posledično ugotavlja, da je odločitev iz izpodbijanega akta, s katero je zavržena tožnikova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi zahteve odvetnika A. A. za posredovanje podatkov o lastništvu in registraciji vozila udeleženke prometne nesreče, pravilna. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

20Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je sprejelo odločitev o stroških skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Tožnik je sicer kot izpodbijano odločbo navajal odločbo z dne 17. 4. 2019, vendar pa se v tožbi opredeljuje tudi do drugostopne odločbe z dne 6. 9. 2019, s katero je bila pritožba zoper odločbo z dne 17. 4. 2019 zavržena. Zato sodišče šteje, da dejansko tožnik izpodbija drugostopno odločitev. Sodišče namreč v tej fazi lahko presoja le navedeno odločitev - šele če bi bila ta drugostopna odločitev ugotovljena za nezakonito, bi drugostopni organ (ne pa sodišče) moral (vsebinsko) odločiti o pritožbi zoper prvostopno odločbo. Upravni spor zoper prvostopno odločbo bi sodišče glede na navedene okoliščine namreč moralo zavreči kot preuranjen.
² In sicer dati odvetniku podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi, v roku 15 dni od prejema pisne zahteve odvetnika.
³ Mnenje Informacijskega pooblaščenca št. 0712-1/2016/2674 z dne 6. 1.2017.
⁴ Podrobneje v članku v reviji Odvetnik št. 88 (ZIMA 2018): Posredovanje osebnih podatkov odvetnikom, str. 55 ter v mnenju Informacijskega pooblaščenca št. 0712-1/2016/2674 z dne 6. 1.2017.
⁵ Dejansko bi drugostopni organ moral izdati sklep, s katerim bi zavrgel tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 17. 4. 2019, in ne odločbe, vendar pa navedeno ne vpliva na (vsebinsko) pravilnost in zakonitost izdanega akta z dne 6. 9. 2019.
⁶ Glej opombo 3.