56. člen ZSV

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 56. člena ZSV v povezavi s 36. členom ZZ in 209. členom ZUP.

Ne glede na to, da tožnica ne izpolnjuje razpisnih pogojev za delovno mesto direktorja, ima kot vsak prijavljeni kandidat na podlagi prvega odstavka 36. člena ZSV pravico do sodnega varstva zoper sklep o izbiri kandidata, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do aktivne legitimacije tožnice in ločnice med fazo izbire in fazo imenovanja kandidata za direktorja.

Ukrep omejitve starševske skrbi, kot je določen z izdano začasno odredbo, je potreben in so s tem izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih predvideva 171. člen DZ, s katerim se staršema odreka odločanje o nekaterih bistvenih vprašanjih glede hčerke.

Enajsti odstavek 56. člena ZSV ne ureja prenehanja delovnega razmerja direktorja oziroma prenehanja (veljavnosti) njegove pogodbe o zaposlitvi, ampak le (imenovanje in) razrešitev direktorja s strani ministra. Direktor je kot poslovna oseba v dvojem razmerju z zavodom (centrom za socialno delo), in sicer na eni strani v korporacijskem razmerju, ki je prenehalo z razrešitvijo, in na drugi strani delovnopravnem. Slednje razmerje lahko preneha le na enega od načinov, ki jih določa ZDR-1. Glede na to, da ZSV primera (načina) prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne določa, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožnici z razrešitvijo, ki je vplivala na korporacijsko razmerje, prenehalo tudi delovno razmerje.

Po presoji sodišča izpodbijani akt o razrešitvi direktorice javnega zavoda ni akt, ki bi se izvrševal po določbah ZUP, zato odložitev izvršitve ni mogoča in posledično ne izdaja začasne odredbe. Tudi sicer je bil izpodbijani sklep že izvršen, zato odložitev izvršitve ni mogoča tudi iz tega razloga. Tožnica je v predlogu merila tudi na izdajo ureditvene začasne odredbe in je sodišče izvedlo tudi to presojo. Tožnica bi v tem primeru morala izkazati verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki pa je tožnica ni verjetno izkazala.

Socialna zbornica Slovenije je izpodbijano odločitev oprla na določbo 1. alineje prvega odstavka 69. člena ZSV, ki določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati direktorji socialnovarstvenih zavodov (vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, število let delovnih izkušenj ter opravljen strokovni izpit), in ki glede izobrazbenega pogoja (to je glede smeri izobrazbe, ki se šteje za ustrezno) napotuje na podrobnejšo opredelitev iz 69. člena ZSV. Ob tem je spregledala določbo 2. alineje prvega odstavka 69. člena ZSV, ki določa, da imajo direktorji socialnovarstvenih zavodov v domovih za starejše lahko tudi visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo druge družboslovne, zdravstvene ali medicinske smeri.

Tožnici se ne očita kršitve predpisov o javnem naročanju, ampak opustitev dolžnih ravnanj v smislu ZintPK. Zato ni dovolj, da je bil postopek javnega naročila izpeljan pravilno, kar zatrjuje tožnica, ampak mora biti tudi meritorna odločitev o tem, komu bo javno naročilo oddano, sprejeta zakonito, torej skladno z ZIntPK, tako, da uradna oseba svoje funkcije ne uporabi za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen nedovoljen zasebni interes.

Na podlagi podatkov življenjepisa izbrane kandidatke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izbrana kandidatka v letu 1998 z diplomo visoke šole za socialno delo pridobila visoko strokovno izobrazbo, ki je bila za zasedbo prostega delovnega mesta ustrezna glede na 1. alinejo prvega odstavka 56. člena ZSV v zvezi z 69. členom ZSV. S tem je izpolnila pogoje zahtevane strokovne izobrazbe. Izbrana kandidatka je po pridobljeni diplomi opravila pripravništvo (od 30. 6. 1998 do 30. 3. 1999), pri toženi stranki je bila kot diplomirana socialna delavka zaposlena tudi od 13. 3. 2000 do 19. 12. 2004 (ko je hkrati opravljala delo socialne delavke in vodje službe za pomoč na domu), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izbrana kandidatka s temi delovnimi izkušnjami izpolnila zahtevani razpisni pogoj delovnih izkušenj. Tožena stranka je izpolnjevanje pogoja delovnih izkušenj za vse kandidatke ugotavljala iz njihovih življenjepisov, čeprav bi morala od njih dodatno zahtevati predložitev ustreznih dokazil o izpolnjevanju tega razpisnega pogoja. S tem je kršila postopek za izvedbo razpisa, vendar pa ta kršitev ni bistveno vplivala na odločitev o izbiri. Ugotovljeno je

Revidentka je bila z vsemi očitanimi kršitvami seznanjena že pred razgovorom pri ministrici, saj navedene kršitve med drugim izhajajo iz poročil skupne službe za notranjo revizijo ter poročil o izvedenih nadzorih Inšpektorata Republike Slovenije za delo (da je bila revidentka z njimi seznanjena, izhaja tudi iz njenih trditev, da je kršitve odpravljala). Na razgovoru pri ministrici so ji bile te kršitve le ponovno predočene in se je imela možnost o njih izjaviti. Minister prek svoje pristojnosti za razrešitev direktorja izvršuje deloma vlogo delodajalca in deloma vlogo ustanovitelja prek nadzora in ukrepanja za zagotavljanje ustreznega izvajanja javne službe s strani subjekta (javnega zavoda), katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija. Zato v izpodbijanem sklepu tudi ni treba obširno navajati pravne podlage in povzemati dejanskega stanja ter dokazov, na katere je to oprto (v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku) in to ne izhaja niti iz zakona.

Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnici ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj nima vseh potrebnih elementov odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Izpodbijani sklep se v uvodu ne sklicuje na odpovedni razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 niti na kakšno drugo določbo ZDR-1, ampak se sklicuje na ZUJF, ki ne predstavlja podlage za prenehanje delovnega razmerja v konkretnem primeru. Izpodbijani sklep v izreku v nasprotju s pravili glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem dokončnosti sklepa, tj. z njegovo vročitvijo, in ne z iztekom odpovednega roka, ki velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstoji kakšen od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec navesti in obrazložiti odpovedni razlog in tudi okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (d

Tožeča stranka je bila kot direktorica odgovorna za zakonitost dela zavoda. Pri strokovnem nadzoru ugotovljene dejanske nepravilnosti pri delu zavoda brez dvoma predstavljajo kršitve, za katere je odgovorna tožeča stranka in ki v skladu s prvo in peto alinejo sedmega odstavka 56. člena ZSV predstavljajo pravno podlago za to, da minister sam razreši direktorja javnega zavoda.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se za zakonitost sklepa o imenovanju direktorja javnega socialnovarstvenega zavoda na podlagi določbe šestega odstavka 56. člena ZSV zahteva, da je v trenutku sprejema sklepa že podano soglasje ministra, pristojnega za socialno varstvo, in da je v trenutku sprejema že podano mnenje pristojnega organa lokalne samouprave.

Določba šestega odstavka 56. člena ZSV in 31. člena statuta tožene stranke (javnega zavoda) določata, da direktorja tožene stranke imenuje in razreši Svet s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo (m inister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ), po predhodnem mnenju pristojnega organa lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež (župana). Pristojni minister pred sprejetjem sklepa o imenovanju direktorja s strani Sveta soglasja k sklepu ni podal. Zato je izpodbijani sklep o imenovanju nezakonit. Soglasje ministra je del postopka imenovanja direktorja, zato je sklep o imenovanju zakonit le, če je že v trenutku njegovega sprejema podano soglasje pristojnega ministra iz šestega odstavka 56. člena ZSV oz. 31. člena statuta tožene stranke.

Sodišče je na svoje sklepe vezano, razen če se sklepi nanašajo na vodstvo pravde (tako imenovani sklepi procesnega vodstva) ali če je z ZPP drugače določeno (3. odstavek 329. člena ZPP). ZPP sklepe, izdane v zvezi s stransko intervencijo, ne šteje med sklepe procesnega vodstva (3. odst. 200. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tako na svoj sklep, s katerim je dovolilo stransko intervencijo, vezano, zato je z izpodbijanim sklepom nezakonito spremenilo svojo odločitev o stranski intervenciji in jo zavrnilo, saj je bilo o tem vprašanju že odločeno.

Pri razrešitvi direktorja socialnovarstvenega zavoda je treba kot lex specialis uporabiti določbe Zakona o socialnem varstvu – ZSV. Ta v petem odstavku 56. člena pooblašča ministra, pristojnega za socialno varnost, da sam razreši direktorja, če je podan eden od tam navedenih razrešitvenih razlogov.

Ker je po določbi 7. odstavka 56. člena ZSV za imenovanje direktorja CSD pristojen svet zavoda in ne organ ustanovitelja tega javnega zavoda, je za rešitev spora o zakonitosti imenovanja direktorja CSD pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Brežicah. Soglasje ministra, pristojnega za socialno delo, k imenovanju direktorja CSD, ne spremeni pristojnosti za rešitev spora o imenovanju direktorja CSD, saj je to soglasje le del postopka imenovanja direktorja javnega zavoda.

Ker je soglasje ministra sestavni del akta o imenovanju direktorja javnega zavoda, ki ga sprejme svet zavoda in je zoper ta akt zagotovljeno sodno varstvo pri pristojnem sodišču iz 2. odstavka 36. člena Zakona o zavodih, je tudi po presoji pritožbenega sodišča soglasje možno izpodbijati samo s pravnimi sredstvi zoper akt o imenovanju.

Pravna podlaga za stališče, da Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje o tožbi tožeče stranke, je zveza med določilom 2. odstavka 36. člena Zakona o zavodih (ZZ) in 7. odstavkom 56. člena Zakona o socialnem varstvu v povezavi z dosedanjo upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS na tem področju. Dejstvo, da mora minister dati soglasje k imenovanju in da v postopku sodeluje pristojni organ lokalne skupnosti s predhodnim mnenjem, ne pomeni, da direktorja ne imenuje svet zavoda v smislu 2. odstavka 36. člena ZZ.