44. člen ZSV

V konkretnem primeru po presoji sodišča ni šlo za nepopolno vlogo, saj je bila vloga popolna v smislu javnega razpisa (vsebovala je vse sestavine, ki so navedene v javnem razpisu, med drugim tudi, da je priložena PZI dokumentacija idejne zasnove), temveč za popolno vlogo, iz katere ni izhajalo, da bi vlagatelj izpolnjeval minimalne tehnične pogoje glede prostorov, določene v Pravilniku o koncesijah na področju socialnega varstva. Sklicevanje tožnika na dolžnost toženke ravnati po 67. členu ZUP je zato neutemeljeno.

Ključno vprašanje v obravnavanem primeru je razmejitev pristojnosti glede socialno varstvene službe pomoči na domu med državo in občino. Samo občina kot koncedent je lahko tista, ki odvzame koncesijo za opravljanje javne službe pomoč družini na domu in ne socialna inšpekcija. Pristojnost socialne inšpekcije je omejena zgolj na predlog pristojnemu občinskemu organu, da začne postopek za prekinitev koncesijske pogodbe. Držijo sicer pritožbene navedbe, da zakon ni predvideval, da socialna inšpekcija naloži odvzem koncesije z odločbo. Zakon omenja le predlog. Vendar takšno postopanje inšpektorja, tudi če mu je mogoče očitati protipravnost, ne more biti v nobeni vzročni zvezi s plačili, ki jih je izvedla tožeča stranka. Plačila so temeljila na pravno formalno veljavnem pogodbenem koncesijskem razmerju in ne na postopkih ali odločbah socialne inšpekcije. Tožeča stranka si napačno razlaga materialno pravo v smislu, da je lahko začela postopek za odvzem koncesije šele, ko je postala odločba socialne inšpekcije z dne 9. 11. 2015 (s katero je bilo tožeči stranko naloženo, da začne postopek odvzema koncesije) dokončna. Postopek odvzema koncesije bi tožeča stranka lahko začela takoj,

Zaradi predhodno obrazloženega je ob odločilni dejanski ugotovitvi, da tožniki v pravno relevantnem obdobju zaradi čakalnih vrst in sočasni nujni oskrbi niso imeli možnosti izbire med javnimi institucionalnimi zavodi ali domovi za starejše s koncesijo, so kljub temu, da so v kritičnem obdobju izbrali institucionalno varstvo v zasebnem sektorju brez koncesije ob pravilni in ustavno skladni razlagi in uporabi 13. alineje 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, upravičeni do povračila stroškov nege I. iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Merilo, po katerem posamezni ponudnik zgolj zato, ker nima sedeža matičnega podjetja oziroma izpostave na območju občine, dobi nižje število točk v primerjavi s ponudniki z območja občine, ne ustreza zahtevi po enaki obravnavi kandidatov v postopku podeljevanja koncesije. Ta zahteva je vsebovana v 12. členu Zakona o javno-zasebnem partnerstvu, ki izrecno prepoveduje t.i. krajevno diskriminacijo ponudnikov, kamor nedvomno sodi tudi diskriminacija glede na sedež oziroma izpostavo ponudnika.

ZSV predpisuje šest razlogov za odvzem koncesije, ki jih tudi natančno opredeljuje po vsebini. Tak način uzakonitve razlogov za odvzem koncesije, torej naštevanje omejenega števila razlogov, ki niso opredeljeni zgolj splošno, temveč podrobno in v več primerih tudi z določitvijo dodatnih pogojev, ob upoštevanju pomena stalnega zagotavljanja predmetne javne službe za uporabnike, omogoča zanesljivo sklepanje, da so razlogi za odvzem koncesije v zakonu določeni izčrpno, da torej koncesije ni mogoče odvzeti iz razloga, ki ni izrecno naveden v 47.l členu ZSV.

Po stališču Ustavnega sodišča RS z javnim razpisom ni mogoče določati pogojev za opravljanje dejavnosti, ki niso določeni s koncesijskim aktom, niti ni mogoče pogojev, ki so s tem aktom določeni, natančneje opredeljevati. Javni razpis namreč ni predpis in z njim ni mogoče določati splošnih in abstraktnih pravnih norm.

Zahteva iz javnega razpisa, da bo moral koncesionar zagotoviti opravljanje koncesije najmanj v obsegu 50 % standardne storitve, se nanaša na obe vrsti koncesije (pod A - za opravljanje storitve institucionalnega varstva v domovih za starejše za 103 mesta in pod B - za opravljanje storitve dnevnega varstva starejših - za 10 mest), zato je pravilna ugotovitev, da ponudba tožnika ni skladna z določbami javnega razpisa. Sodišče pritrjuje tudi navedbi tožene stranke, da bi bila pri namestitvi v nadstandarden zavod odločilna finančna sposobnost posameznika, ne glede na njegove potrebe in zdravstveno stanje, kar ni skladno z izvajanjem javne službe, katere mrežo zagotavlja država, in s tem z določbami ZSV (2. člen).

Predmetna koncesija je bila sklenjena za dobo 10 let in to med strankama ni sporno. Za koliko časa je možno v konkretnem primeru podaljšati koncesijsko pogodbo, koncesijska pogodba ne ureja, Pravilnik/2004 pa določa možnost podaljšanja enako kot 2. stavek 4. odstavka 44. člena ZSV, ki pravi, da se trajanje koncesije lahko podaljša največ še za čas, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba, in sicer pod pogoji, določenimi v predpisu iz 48. člena tega zakona in v koncesijski pogodbi.