126. člen ZPIZ

Tožnik je invalid III. kategorije s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu od 1. 9. 2002 na podlagi prej veljavnega ZPIZ, ni pa uživalec pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo po prej veljavnem ZPIZ. Zato na podlagi zahteve za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, te pravice ne more uveljaviti. Ob ustrezni zahtevi in izpolnjenih pogojih bi lahko uveljavil le eno od pravic po ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo ne pozna več.

Ker je pri tožnici, invalidu III. kategorije po prej veljavnem ZPIZ s pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu, prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti (potrebne so dodatne razbremenitve pri delu in delo v skrajšanem delovnem času) in je s tem pridobila pravico do dela v skrajšanem delovnem času po ZPIZ-1, ji je toženec utemeljeno ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu in ji priznal pravico do delne invalidske pokojnine.

Tožniku delovno razmerje ni prenehalo na drugem ustreznem delu, temveč mu je prenehalo že pred nastankom invalidnosti III. kategorije in pred priznanjem pravice do zaposlitve na drugo ustrezno delo, v času nastanka invalidnosti pa je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba brez pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zato je tožnik upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu višini 50 % osnove in ne v višini 80 % osnove, kot uveljavlja.

Ker je bila tožena stranka dolžna tožnika - invalida II. kategorije zadržati na delu, ga je na podlagi ugotovitve, da zanj nima ustreznega dela, pravilno razporedila na čakanje ter mu izplačevala nadomestilo plače v višini, ugotovljeni s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike do višine plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal, ni utemeljen.

Pri posebnih primerih zavarovanja iz 21., 22. in 23. člena ZPIZ92 gre za ožji obseg zavarovanja določenih kategorij zavarovancev. Višino nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev določa 126. člen ZPIZ92, ki pa izrecno ne vključuje zavarovancev iz 23. člena ZPIZ92, torej zavarovancev, kot je bil tožnik. Nižji sodišči sta zato pravilno upoštevali določbe ZPIZ92, ki urejajo podobne primere.

ZPIZ določa pravice invalidov v primerih, ko jim je neka pravica že priznana z dokončno odločbo ZPIZ, kar ne velja za konkretni primer, ko je bila tožnica že zakonito razporejena na delovno mesto glede na njeno preostalo delovno zmožnost, vendar zanjo na tem ustreznem delovnem mestu ni bilo več dela. Tožena stranka je začela postopek za pridobitev mnenja invalidske komisije zaradi razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto, čeprav tožničina zmožnost za delo ni bila spremenjena. V času pridobivanja mnenja je tožnici odredila čakanje na delo doma, vendar postopka ugotavljanja začasno presežnih delavcev ni izvedla v skladu z določbami 30. in 31. čl. ZDR. Zato tožnici pripada celotna razlika med nadomestilom v višini 70% in 100% plačo, ki bi jo dobila, kot če bi dejansko delala in ne le 80% nadomestilo, ki pripada invalidu za čas čakanja na ustrezno zaposlitev.

Če delodajalec ne izpolni obveznosti, ki jih ima po zakonu in kolektivni pogodbi in o pravici delavca - invalida ne odloči s pisno odločbo, se ne more sklicevati na njeno izpolnitev.

Ker je bila ugotovljena invalidnost pri tožniku v času, ko ni bil več v delovnem razmerju, temveč prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in vključen v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 24. člena ZPIZ-92, je po analogiji z določbo 2. alinee 126. člena ZPIZ upravičen le do nadomestila v višini 50 % od osnove (zavarovanci po 21. in 22. členu ZPIZ-92 - osebe, ki niso zavarovane po drugi podlagi...) , ne pa v višini 80 % od osnove, kot je to določeno za zavarovance po drugih temeljih zavarovanja (8., 9., 10., 11., 12., 13., 16. in 124. člen ZPIZ-92).

Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da je bil tožnik ob nastanku invalidnosti zavarovanec iz 23. člena zakona; torej zavarovan za invalidnost in telesno okvaro kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela še po prenehanju delovnega razmerja, da je bil v času prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, zavarovanec iz 17. člena ZPIZ ter da je po prenehanju prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, torej po 25.1.1993, pri tožencu spet pridobil lastnost osebe, zavarovane po 23. členu zakona. Pravno praznino, nastalo s tem, ko zavarovanci iz 23. člena zakona niso navedeni ne v 1. ne v 2. alinei 126. člena zakona, je pravilno zapolnilo s sistemsko razlago določb zakona. Zavarovanci iz 23. člena so zajeti med posebne primere zavarovanja, tako kot zavarovanci iz 21. in 22. člena zakona ter se jim enako kot zavarovancem iz 21., 22. in 24. člena zakona odmeri po izrecni določbi 111. člena zakona nadomestilo plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo v višini 50 % od osnove. Zato je razlage pravilno zaključilo, da je potrebno zavarovance iz 23. člena zakona tudi glede odmere nadome