10. člen ZPIZ

Po ZPIZ/92 se je čas, prebit v delovnem razmerju, upošteval v zavarovalno dobo, ne glede na to, ali so bili zanjo plačani prispevki ali ne. Šele od 1. 1. 2000 dalje je po izrecni določbi 191. člena ZPIZ-1 plačilo prispevkov predpisano kot pogoj za vštevanje določenega obdobja v zavarovalno dobo.

Za odločitev o tožbenem zahtevku je bilo (edino) odločilno dejstvo, ali je tožnica plačala prispevek, na podlagi katerega bi se ji opravljanje kmetijske dejavnosti v spornem obdobju vštelo v pokojninsko dobo kot zavarovalne doba. Procesno in materialno dokazno breme za dokazovanje tega dejstva je bilo na tožnici in ne na toženi stranki. Tudi če bi sodišče na podlagi izjav prič štelo za dokazano, da je tožnica plačala prispevek, bi ostalo nedokazano, ali je bilo plačilo opravljeno v roku in v določeni višini.

Tožnik je bil večino oziroma pretežni del obveznega zavarovanja (v to obdobje se ne upošteva čas zavarovanja po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov) zavarovan za ožji obseg pravic. Glede na takšno ugotovitev sta se sodišči druge in prve stopnje utemeljeno oprli na določbo osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1, po kateri zavarovanec oziroma upokojenec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, nima pravice do delne pokojnine, odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, do odpravnine in oskrbnine, do varstvenega dodatka, do dodatka za pomoč in postrežbo, do invalidnine, do pravic za primer invalidnosti, razen do invalidske pokojnine in do dodatka za rekreacijo. Brez pravne podlage je tožnikovo zavzemanje za to, da bi mu pripadale pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja z upoštevanjem njegovega zadnjega zavarovanja pred priznanjem invalidnosti prve kategorije in pravice do invalidske pokojnine.

Ker je bila ugotovljena invalidnost pri tožniku v času, ko ni bil več v delovnem razmerju, temveč prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in vključen v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 24. člena ZPIZ-92, je po analogiji z določbo 2. alinee 126. člena ZPIZ upravičen le do nadomestila v višini 50 % od osnove (zavarovanci po 21. in 22. členu ZPIZ-92 - osebe, ki niso zavarovane po drugi podlagi...) , ne pa v višini 80 % od osnove, kot je to določeno za zavarovance po drugih temeljih zavarovanja (8., 9., 10., 11., 12., 13., 16. in 124. člen ZPIZ-92).

1. Za presojo o pravici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bistveno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan ob nastanku invalidnosti. Od tega vprašanja odvisno, ali se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri na način, določen v 131. čl. ZPIZ (zavarovanci iz 8., 9. in 10. čl. ZPIZ) ali pa v 132. čl. ZPIZ (vsi ostali zavarovanci iz 11. do 24. čl. ZPIZ). 2. Nadomestilo se odmeri samo enkrat, saj ima značaj rente, ter ga zavarovanci obdržijo, četudi so kasneje prerazporejeni na novo drugo ustrezno delo, na katerem je lahko plača večja ali pa manjša od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi ali prvi razporeditvi po nastanku invalidnosti na drugo ustrezno delo.

Za kmete in člane njihovih gospodarstev je bilo obvezno pokojninsko zavarovanje uvedeno šele z ZPIZ (Ur.l. SRS št. 27/83-10/91) šele od 1.1.1984 dalje. V obravnavanem obdobju (od l. 1930 do 1958) pa sploh ni bila dana zakonska podlaga za sklenitev delovnega razmerja kmeta z družinskimi člani, konkretno s sinom. Šele v l. 1973 je bila dana zakonska podlaga za sklenitev delovnega razmerja z družinskim članom, pa še to samo za obrtnike na podlagi obrtnega zakona iz l. 1973. Prav zato je že navedeni ZPIZ s 1.1.1984 v členu 159 za zavarovance po tem zakonu uvedel možnost dokupa let iz naslova prejšnjega opravljanja samostojne dejavnosti pred uvedbo obveznega zavarovanja tako za zakonca, otroka ali drugega družinskega člana, če je ta skupaj z njim opravljal tako dejavnost kot edini ali glavni poklic pred uvedbo obveznega zavarovanja, torej pred 1.1.1984, seveda pod pogojem plačila prispevkov. Zato za zahtevek ni pravne podlage.