11. člen ZPIZ

Toženec je z odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v rednem postopku posegel v pravnomočno urejeno pravno razmerje, zaradi česar takšna odločba ni zakonita. To pa ne pomeni, da za obdobje, ko tožnik ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje tega nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ne bi zakonito ustavil izplačevanje te dajatve in tudi ne, da za celotno obdobje ne bi mogel od tožnika uveljavljati vračila preveč oziroma neupravičeno izplačane dajatve. Toženec lahko, ne da bi predhodno z odločbo odločil o ustavitvi izplačevanja dajatve, že takoj z odločbo na podlagi 275. člena ZPIZ-1 in na podlagi pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega ter zaradi neizpolnjevanja pogojev za izplačevanje dajatve, uveljavlja vračilo preveč izplačane dajatve. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in odločitev toženca spremenilo tako, da se izplačevanje nadomestila ustavi z dnem izdaje prvostopenjske odločbe, torej za naprej.

Ker je tožnik pretežni del skupnega obveznega pokojninskega zavarovanja dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, na podlagi osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do varstvenega dodatka.

Za odločitev o tožbenem zahtevku je bilo (edino) odločilno dejstvo, ali je tožnica plačala prispevek, na podlagi katerega bi se ji opravljanje kmetijske dejavnosti v spornem obdobju vštelo v pokojninsko dobo kot zavarovalne doba. Procesno in materialno dokazno breme za dokazovanje tega dejstva je bilo na tožnici in ne na toženi stranki. Tudi če bi sodišče na podlagi izjav prič štelo za dokazano, da je tožnica plačala prispevek, bi ostalo nedokazano, ali je bilo plačilo opravljeno v roku in v določeni višini.

Tožnik je bil večino oziroma pretežni del obveznega zavarovanja (v to obdobje se ne upošteva čas zavarovanja po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov) zavarovan za ožji obseg pravic. Glede na takšno ugotovitev sta se sodišči druge in prve stopnje utemeljeno oprli na določbo osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1, po kateri zavarovanec oziroma upokojenec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, nima pravice do delne pokojnine, odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, do odpravnine in oskrbnine, do varstvenega dodatka, do dodatka za pomoč in postrežbo, do invalidnine, do pravic za primer invalidnosti, razen do invalidske pokojnine in do dodatka za rekreacijo. Brez pravne podlage je tožnikovo zavzemanje za to, da bi mu pripadale pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja z upoštevanjem njegovega zadnjega zavarovanja pred priznanjem invalidnosti prve kategorije in pravice do invalidske pokojnine.

Ker je temeljni pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, ki jo je tožnici priznalo sodišče, ni nezakonita odločitev sodišča, da ji hkrati prizna tudi pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kljub temu da za to še niso izpolnjeni vsi pogoji iz 129. člena ZPIZ, saj tožnica še ni pričela delati s skrajšanim delovnim časom. Od kdaj dalje ima tožnica pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom pa je odvisno od tega, kdaj po pričela delati s skrajšanim delovnim časom, oziroma kdaj se bo zavarovala za skrajšani delovni čas.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v invalidskem postopku zavarovancev, zavarovanih na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti, ugotavlja le, ali so zaradi ugotovljenih zdravstvenih omejitev še sposobni opravljati svojo registrirano dejavnost oziroma opravljati svojo dejavnost v polnem časovnem obsegu. Zato so za ugotovitev invalidnosti takšnega zavarovanca bistvene tudi dejanske zahteve za uspešno opravljanje dejavnosti.

Vpis v register je po OZ zakonska posledica izdanega akta in ni vezana na začetek dela. To pa pomeni, da odločitve, da je tožnik zavezan k plačilu prispevkov, predvsem ni mogoče opreti samo na dejstvo, da je bil vpisan v register. Gre le za eno od okoliščin, ki je sicer pomembna, ki pa jo je vendarle treba presoditi še skupaj z vsemi ostalimi, ki jih navaja tožnik v tožbi in tudi v pritožbi ni ugotoviti, ali je tožnik dejavnost tudi dejansko opravljal.

Ker je bila ugotovljena invalidnost pri tožniku v času, ko ni bil več v delovnem razmerju, temveč prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in vključen v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 24. člena ZPIZ-92, je po analogiji z določbo 2. alinee 126. člena ZPIZ upravičen le do nadomestila v višini 50 % od osnove (zavarovanci po 21. in 22. členu ZPIZ-92 - osebe, ki niso zavarovane po drugi podlagi...) , ne pa v višini 80 % od osnove, kot je to določeno za zavarovance po drugih temeljih zavarovanja (8., 9., 10., 11., 12., 13., 16. in 124. člen ZPIZ-92).

1. Za presojo o pravici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bistveno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan ob nastanku invalidnosti. Od tega vprašanja odvisno, ali se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmeri na način, določen v 131. čl. ZPIZ (zavarovanci iz 8., 9. in 10. čl. ZPIZ) ali pa v 132. čl. ZPIZ (vsi ostali zavarovanci iz 11. do 24. čl. ZPIZ). 2. Nadomestilo se odmeri samo enkrat, saj ima značaj rente, ter ga zavarovanci obdržijo, četudi so kasneje prerazporejeni na novo drugo ustrezno delo, na katerem je lahko plača večja ali pa manjša od plače, določene s pogodbo o zaposlitvi ali prvi razporeditvi po nastanku invalidnosti na drugo ustrezno delo.

Za kmete in člane njihovih gospodarstev je bilo obvezno pokojninsko zavarovanje uvedeno šele z ZPIZ (Ur.l. SRS št. 27/83-10/91) šele od 1.1.1984 dalje. V obravnavanem obdobju (od l. 1930 do 1958) pa sploh ni bila dana zakonska podlaga za sklenitev delovnega razmerja kmeta z družinskimi člani, konkretno s sinom. Šele v l. 1973 je bila dana zakonska podlaga za sklenitev delovnega razmerja z družinskim članom, pa še to samo za obrtnike na podlagi obrtnega zakona iz l. 1973. Prav zato je že navedeni ZPIZ s 1.1.1984 v členu 159 za zavarovance po tem zakonu uvedel možnost dokupa let iz naslova prejšnjega opravljanja samostojne dejavnosti pred uvedbo obveznega zavarovanja tako za zakonca, otroka ali drugega družinskega člana, če je ta skupaj z njim opravljal tako dejavnost kot edini ali glavni poklic pred uvedbo obveznega zavarovanja, torej pred 1.1.1984, seveda pod pogojem plačila prispevkov. Zato za zahtevek ni pravne podlage.