VSK Sklep I Cp 613/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se za potrebe nepremičnin 2053/4, 2053/5 in 784/3, vse k.o. 0000 G., last predlagateljice, dovoli nujna pot, ki poteka po v naravi obstoječi poti po nepremičnini 2053/10, k.o. G., v solasti prvih dveh nasprotnih udeležencev. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa opisalo potek poti in njene dimenzije, dovolilo njeno uporabo za hojo, vožnjo z osebnimi avtomobili, traktorji s priključki in drugimi motornimi vozili, vključno do srednje težkih motornih vozil z osno obremenitvijo do 6 ton na os in skupno maksimalno težo 18 ton, potrebnih za dokončanje stanovanjske hiše predlagateljice in njeno oskrbovanje. Izreklo je, da je skica izvedenca H. H. z dne 28.1.2020 v delu, ki se nanaša na potek trase A nujne poti, sestavni del sklepa, ter predlagateljici naložilo, naj nasprotnima udeležencema plača denarno nadomestilo, in sicer vsakemu v višini po 887,69 EUR. Odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje pridržalo za poseben sklep.

2Zoper sklep se pritožujeta prva dva nasprotna udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne primarni in podrejeno predlog za določitev nujne poti po varianti A in po varianti B in dovoli nujno pot bodisi po varianti D, E ali F. Posledično naj spremeni še preostali del izpodbijanega sklepa, v vsakem primeru pa odločitev o denarnem nadomestilu. Podrejeno predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Prva dva nasprotna udeleženca v pritožbi navajata, da je določitev nujne poti res potrebna, vendar ni nepomembno sosledje dogodkov, zaradi katerih predlagateljica nima dostopa do javne poti. S tem v zvezi bi sodišče moralo tehtati tudi načelo ekonomičnosti in določiti pot, ki v najmanjši možni meri obremenjuje tuje nepremičnine, tako da ne bi prišlo do izigravanja temeljnih institutov stvarnega prava. Predlagateljica je praktično z zlorabo zaupanja dosegla vzpostavitev poti, ki sta ji jo prva dva nasprotna udeleženca dovolila začasno uporabljati. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa presojalo vsako varianto poti posebej, ni pa naredilo ustrezne primerjave med njimi in ni opravilo tehtanja med posega v lastninsko pravico prvih dveh nasprotnih udeležencev in stroškovno obremenitvijo predlagateljice.

4Prva dva nasprotna udeleženca opozarjata, da del poti po varianti A poteka preko dvorišča njune hiše. Sodišče prve stopnje je pri tem nekonsistentno, ko navaja, da gre za dvorišče, nato pa pojasnjuje, da ne gre za ograjeno površino, ampak za vzpostavljeno komunikacijsko površino. Zgolj dejstvo, da gre za neposredno bližino stanovanjske hiše in da se garažna vrata odpirajo na način, da se že poseže na pot, kaže, da ne gre za neizrazit poseg v lastninsko pravico. Iz mnenja izvedenca I. I. medtem izhaja, da zlasti varianti D in F minimalno obremenjujeta nepremičnine nasprotnih udeležencev. Res je le, da ti varianti terjata nekaj več stroškov. Maksimalni strošek za izgradnjo poti po varianti F bi znašal 19.500,00 EUR, kar ni nesorazmerno s stroškom izgradnje hiše, sploh upoštevaje, da sta na nepremičnini predlagateljice dve hiši, tako da obstaja realna možnost, da bosta tam živeli dve družini. Izgradnja te nove poti bi tudi ustavila konflikte med udeleženci postopka, ki so sicer vezani na medsebojno odvisnost in dnevno srečevanje.

5Prva dva nasprotna udeleženca nadalje grajata mnenje izvedenca I. I., ki pri presoji vpliva stopnje obremenjenosti njune nepremičnine ni upošteval prilagoditev, ki jih bo nujna pot terjala od lastnikov. Ocena, da gre za ruralno okolje, kjer se izvaja kmetijska dejavnost in se morajo vsi prilagoditi, je povsem subjektivna. Pri varianti F takšne potrebe po prilagajanju praktično ni. Že potek poti v neposredni bližini stanovanjske hiše pomeni, da je moteč zvok vozil, dviganje prahu in smrad ter je ogrožena varnost. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ugotovilo dejansko stanje poti po varianti A. Ta ni utrjena in je močno načeta že ob vsakem nekoliko močnejšem deževju. Sodišče prve stopnje je nadalje v škodo prvima nasprotnima udeležencema štelo, da sta se predlagateljici prilagajala, da sta sledila začasni odredbi, s katero je bila določena začasna uporaba variante A in sta bila zato omejena, da bi po svoje uredila logistiko dvorišča. Ni razloga za to, da čez pot ne bi naredila strehe in jo oprla na vinsko klet, da bi pridobila dodaten prostor. Sodišče prve stopnje je le na podlagi ogleda brez strokovnega znanja ocenilo, da to ni mogoče. Ob drugačnem poteku poti bi nasprotna udeleženca drugače izrabila celoten prostor pred hišo, tako da bi šlo za zaprto in varno dvorišče. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da ni več potrebno umikati traktorja, nasprotnima udeležencema nalaga, kako naj opravljata spravilo bal.

6Nasprotna udeleženca nadalje glede neizbire variante F grajata sodišče prve stopnje, da ni pojasnilo, v čem je nesorazmernost stroška, ki je potreben za njeno vzpostavitev, in ni konkretiziralo nevarnosti nastanka poškodb zaradi pikiranja monolitne skale na območju na stari hiši družine J. in hiši družine K. Medtem je sodišče prve stopnje spregledalo nevarnost, ki preti ob poteku poti po varianti A za varnost majhnih vnukov, ki nasprotna udeleženca redno obiskujeta. V tehtanju med razpoko na hiši na eni in zdravjem in življenjem posameznika na drugi strani, je povsem jasno treba dati prednost slednjemu.

7Glede neizbire variante E navajata, da bi šlo za manjši poseg v nepremičnino L. L. kot je poseg v njuno nepremičnino po varianti A. Izvedenec je le pri poti po varianti E natančno meril naklon po vsej trasi. Nakloni cest so glede na lego na celotnem območju na določenih odsekih nad dovoljeno oziroma vsaj priporočeno mejo. Ȍe pot po varianti E ne bi bila vozna, tudi L. L. ne bi imela dostopa do svoje nepremičnine. Ob primernem vzdrževanju pot ni nevarna. Sploh pa je na navedenem območju praksa, da se vozila ob hujšem sneženju puščajo na nižje ležečih parkiriščih. Prav tako predlagateljica ni izkazala ne potrebe po dokončanju nedokončane stanovanjske hiše ne da tega ne more izvesti na način, kot to izvaja družina L. L. Nadalje obrazložitev sodišča, da ima družina slednje že utečen način parkiranja, hrambe drv in ostalega, postavlja prva nasprotna udeleženca v neenakopraven položaj, samo zato ker predlagatelja že vozita po njeni nepremičnini in jima je s tem onemogočeno, da bi vzpostavila svoj režim parkiranja in uporabe nepremičnine.

8Prva nasprotna udeleženca se ne strinjata še z višino denarnega nadomestila. Sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene. Nekritično se je oprlo na mnenje izvedenca, čeprav ga je vseskozi dopolnjeval, kar že samo po sebi vzbuja dvom v njegovo popolnost. Izvedenec je izpostavil, da ni upošteval izpovedb strank in prič. Zakon ne določa višine nadomestila, kar pomeni, da gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodna praksa glede na okoliščine primera. Izvedenec se je skliceval na dve metodologiji. Prva naj bi bila povzeta po seminarjih s strani SICGRAS (metoda dr. M. M.), drugo pa naj bi izoblikovala sodna praksa s stališčem, da predstavlja obremenitev služeče nepremičnine za približno 30 % vrednosti obremenjenega zemljišča. Prva metoda je nepreverljiva, saj izvedenec ni navedel vira, na spletni strani SICGRAS pa ni javno dostopnih podatkov o načinu izračuna nadomestila za določitev nujne poti. Ni jasno, na podlagi katerega kriterija je izvedenec nepremičnino opredelil kot nepremičnino z manjšim številom lastnikov in uporabnikov, in kako je upošteval predlagateljičino kmetijsko dejavnost in okoliščino, da ne gre za klasično stanovanjsko stavbo. Napačna je uporaba količnika 0,2, ki se uporablja za primere, ko je pot že obremenjena in se ustanavlja samo dodatna služnost na že obstoječi poti. Pot je vzpostavljena le zato, ker sta nasprotna udeleženca upoštevala začasno odredbo sodišča, prej pa sta zaupala predlagateljici, da si bo uredila svojo pot. V delu, kjer pot poteka po dvorišču je podan količnik 0,8, a ostaja nepojasnjeno, zakaj ni uporabljen najvišji količnik 0,9 kot za primer ko gre pot mimo vhoda v hišo. Da ne gre za zaprto dvorišče v smislu zelenice, je zgolj posledica dejstva, da pot uporablja predlagateljica, saj nasprotna udeleženca sicer ne bi rabila posebnega ali tako obsežnega prostora za parkiranje in bi vso zemljišče lahko uporabila za druge namene. Uporabo višjega količnika (1,5 namesto 1) je izvedenec pojasnil s primerom, če bi pot potekala po sredini in ne po robu zemljišča. Opozarjata, da ni mogoče šteti, da pot poteka po robu, ko poteka po njunem dvorišču. Izvedenec meni, da funkcionalnost nepremičnine ni okrnjena, vrednost pa le neznatno zmanjšana, a pri tem ni upošteval izpovedb udeležencev in prič, sodišče pa se do njih ni izreklo. Obremenitve nedvomno vplivajo tudi na tržno vrednost nepremičnine, saj je vožnje mogoče slišati v spalne prostore, ni mogoče odpreti garažnih vrat. Vztrajata pri postavitvi novega izvedenca, ker mnenja brez navedbe virov ni bilo mogoče preizkusiti in ker izvedenec ni odgovoril na njune pripombe.

9Predlagateljica je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da predlagateljica traso poti uporablja za vožnjo in hojo že 43 let, medtem ko sta se pritožnika tu naselila šele leta 1991. Določena nujna pot predstavlja za nepremičnino pritožnikov le neznatno obremenitev, saj vožnje za potrebe predlagateljičine nepremičnine niso pogoste. Predlagateljica ni lastnica sosednjih nepremičnin, preko katerih bi bilo mogoče izdelati povezavo na javno cesto, vse možne druge variante so ob tem izrazito prestrme. V vasi vse poti praviloma potekajo v bližini hiš. Obrazložitev sodišča prve stopnje je podrobna in logična, pravo pa pravilno uporabljeno. Strošek izdelave nove poti bi bil izrazito nesorazmeren, zaradi odstranjevanja skal bi bila ogrožena predlagateljičina hiša, pot pa prestrma in nevarna. Izvedenec je odgovoril na vse pripombe pritožnikov. Ocena nadomestila je ustrezna. Ponudbi N. d.o.o. in O. d.o.o. nista realni. Pot po varianti A res potrebuje pogosto vzdrževanje, a je razlog zanj predvsem v obremenitvi s strani pritožnikov, vzdržuje pa jo le predlagateljičin mož. Varianta A tudi ne izvotli lastninske pravice pritožnikov, saj sama po tej trasi vozita neprimerljivo več. Voženj sedaj po več desetletjih rabe nočeta dopustiti le zaradi spora in zamere, ki jo gojita do predlagateljičinega moža.

10Pritožba je utemeljena.

11Pravno podlago za določitev nujne poti predstavljajo predvsem določbe 88. in 89. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Te določajo, da sodišče določi nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Nujno pot določi tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina. Za dovoljeno nujno pot je dolžan upravičenec plačati zavezancu primerno nadomestilo. Izhodišče predstavljene zakonske ureditve je v ustavni pravici do zasebne lastnine (33. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS), njeni gospodarski, ekološki in socialni funkciji (67. člen URS), pa tudi v določbah 15. člena URS o uresničevanju in omejevanju pravic, zlasti za primer trka človekovih pravic v razmerjih prirejenosti, ter 69. člena USR, ki sicer govori o odvzemu ali omejitvi lastninske pravice v javno korist.

12Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je sicer izčrpno ugotovilo dejansko stanje tako glede prednosti izbrane variante nujne poti za lastnika gospodujoče nepremičnine kot obremenitev, ki jo ta predstavlja za lastnika služečega zemljišča glede na njegovo aktualno rabo. Prav tako je ugotovilo slabosti drugih, neizbranih variant nujne poti, ki pa bi glede na razloge izpodbijanega sklepa predstavljala manjše breme za lastnike služečih zemljišč. Vendar je pri svoji odločitvi (oblikovanju konkretne pravne norme) preveliko težo pripisalo okoliščini, da bi z vzpostavitvijo katere druge od variant nujne poti nastali stroški,¹ pri čemer jih je predstavilo le v absolutnem znesku, ne pa še v razmerju do vrednosti gospodujoče nepremičnine na eni in zmanjšanju vrednosti služeče nepremičnine na drugi strani, pri čemer pa spet ni mogoče iskati ravnotežja v aritmetični sredini obeh vrednosti. Potrebno je izhajati iz varstva ustavne pravice do zasebne lastnine in poseg, ki jo pomeni dovoljena vzpostavitev nujne poti, razlagati strogo glede na njeno izjemnost, tako da se vzpostavi nujna pot, ki kar najmanj in le v nujnem obsegu za redno uporabo gospodujočega zemljišča poseže v lastninsko pravico lastnika služečega zemljišča, in sicer tako v smislu njene rabe kot njenega tržnega razvrednotenja. Pri vprašanju rabe sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz okoliščine, da si pri rabi dela nepremičnine, po kateri naj poteka nujna pot, v času odločanja predlagateljica in nasprotna udeleženca konkurirajo z njenimi istovrstnimi načini (predvsem z vožnjami, premiki vozil, šlo naj bi za vzpostavljeno komunikacijsko površino, kot tako potrebno tudi samim nasprotnim udeležencem), temveč bi moralo upoštevati omejitev celotnega potenciala varovane lastninske pravice glede na vrsto nepremičnine. Pritožba utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju dalo premajhno težo pomenu varstva lastninske pravice in teži posega vanjo, ki ga predstavlja izbrana pot po dvorišču neposredno mimo stanovanjske hiše ter med hišo in gospodarskimi poslopji nasprotnih udeležencev.² Zmotno je izhajalo iz stanja rabe služeče nepremičnine s strani njenega lastnika, ki ni posledica pravic materialnega prava tretjih oseb (z zahtevo za varstvo služnosti predlagateljica ni uspela), temveč sprva prekarija in kasneje začasne odredbe sodišča. Sodišče prve stopnje v izreku tudi ni ustrezno časovno oziroma obdobno omejilo rabe nujne poti s traktorji s priključki in s tovornjakom, čeprav bi to terjala zakonska zahteva, da se pot dovoli le, kolikor je nujna, prav tako pa je dejanska potreba po vožnji s temi vozili z razlogi izpodbijanega sklepa sicer vezana bodisi na posamezen letni čas (npr. spravilo drv) bodisi na čas dokončanja gradnje hiše nasprotnih udeležencev.

13Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker je potrebno obravnavati in dopolniti dokazni postopek predvsem z izvedencem ter glede na naravo nepravdnega postopka, v katerem je z razveljavljeno odločbo presojeno le o varstvu pravice dela udeležencev, omogočiti pravico do pritožbe še drugim udeležencem postopka, ki so lastniki zemljišč, po katerih potekajo druge variante poti, do katerih se bo sodišče prve stopnje moralo ponovno opredeliti v luči razlogov sodišča druge stopnje ter izmed vseh variant izbrati najustreznejšo, zanjo pa odmeriti tudi denarno nadomestilo.

14V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izhajati predvsem iz varstva lastninske pravice lastnikov služečih zemljišč in šele nato iz potrebe lastnika zemljišča, ki nima dostopa do javne poti, in sicer v smislu, da mora predvsem sam nositi glavno breme vzpostavitve poti in se mora lastninska pravica lastnika zemljišča, ki naj se obremeni z nujno potjo, umakniti le v najmanjšem nujnem obsegu, da se ta sploh lahko zagotovi. Sodišče prve stopnje bo moralo zato ponovno pretehtati stroške in tveganja povezana z izvedbo drugih variant poti, tako da bo upoštevalo vse že navedene razloge sodišča druge stopnje ter oceniti višino nadomestila bodisi glede na primerljive na trgu nastale odplačne služnosti bodisi glede na zmanjšanje vrednosti obremenjenih nepremičnin predvsem s primerjavo tržnih cen obremenjenih in bremen prostih nepremičnin, šele če takšna primerjava ne bo mogoča, pa lahko višino prispevka določi s pomočjo metodologije, ki jo mora, vključno s preverljivim virom, predstaviti izvedenec. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi pri določitvi vsebine nujne poti upoštevati, da jo je potrebno čim natančneje zamejiti (kar glede na stanovanjsko rabo gospodujoče nepremičnine vsaj pri hoji in vožnjah osebnih avtomobilov verjetno ne bo mogoče, pač pa glede voženj z drugimi vozili - eventualno se bo lastnik gospodujoče nepremičnine moral prilagoditi tudi z vrsto in težo, ne pa le s časom rabe, gospodarskih vozil).

15Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

16Sodišče druge stopnje je določbe ZPP uporabilo na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku.

¹ Pri eni od variant poti, ki naj bi potekala po gozdu, se je sklicevalo tudi na možne pravne ovire, ni pa ugotovilo, da niso premostljive. Prav tako je ugotavljalo prevelik naklon na nekaterih delih poti, a ni upoštevalo možnosti prilagoditev. Tveganja za nastanek razpok v zvezi z razbijanjem skale ni kvantificiralo ne raziskalo možnosti njihovega preprečevanja.
² Ta ne po vrsti vozil ne po v razlogih izpodbijanega sklepa predvideni frekvenci voženj ni majhna.