VSL Sklep IV Cp 1735/2025

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Center za socialno delo (CSD) je 6. 6. 2025 ocenil, da je ml. A. A., rojen 2025, hudo ogrožen s strani staršev, zato je izvedel nujni odvzem otroka po 167. členu Družinskega zakonika (DZ) in A. A. namestil v krizni center. Skladno s 168. členom DZ je sodišču predlagal izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 7. 6. 2025 predlogu ugodilo, A. A. je namestilo v krizni center in staršema (dolžnika) prepovedalo stike z njim. Nato je v postopku III N 000/2025, ki teče na predlog CSD zaradi odvzema A. A. in namestitve v rejništvo, spremenilo sklep z dne 7. 6. 2025 tako, da je A. A. namestilo v rejništvo in določilo stike med njim in staršema pod nadzorom CSD. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo ugovor staršev zoper začasno odredbo, ki jo je izdalo 7. 6. 2025.

2Zoper sklep o zavrnitvi njunega ugovora se pritožujeta dolžnika, uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata višjemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka zavrne ter odloči, da se ml. A. A. takoj vrne staršema.

Navajata, da so številne ugotovitve CSD, na katere je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijani sklep, neutemeljene. Tendenciozno in pristransko prikazujejo številne okoliščine. Gre le za nekakšne domneve, ki pa ne morejo utemeljevati tako radikalnega ukrepa, kot je odvzem otroka. Sodišče bi moralo preveriti trditve CSD, ne pa zato, ker je strokovni organ, njegove trditve šteti za resnico. Kršena je pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (URS) in pravica do poštenega postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Zaradi poporodne depresije mame A. A. ni bil ogrožen. Vseskozi je bil negovan, v čistih oblačilih, pridobival je na teži, starša sta pozdravila sor in izpuščaje - poskrbljeno je bilo za vse otrokove potrebe. Hospitalizacijo dolžnice zahteva le CSD. Iz izvida z dne 11. 6. 2025 ne izhaja več diagnoza poporodne depresije. Sodišče niti ne pojasni, v čem je otrok ogrožen s strani mame. To, da otroka občasno ni zmogla takoj pomiriti, ko je jokal, ne more biti razlog za odvzem otroka. Tudi samopoškodovanje mame ni ogrožujoč dejavnik, saj je otrok v času samopoškodovanja spal. Oče se je zavedal situacije in vzel očetovski ter kasneje starševski dopust. Do mame ni nasilen. Pri skrbi za A. A. je pomagala tudi babica po mamini strani. Ker oče ni takoj prišel iz Bosne, A. A. ni bil ogrožen. Kršitev cestnoprometnih predpisov nima nobene vzročne zveze z zatrjevano ogroženostjo A. A. Ob zdravniških pregledih sta A. A. spremljala oba starša, mamo je na preglede vozil oče. Z laboratorijskimi izvidi je oče dokazal, da ni odvisnež od alkohola ali prepovedanih substanc. A. A. je bil v gugalniku nepripet samo enkrat, televizorja pa sploh videti ni mogel. Položaj glavice pri hranjenju otroka je bil pravilen, bil je skladen z navodilom pediatra. Podatek, da je v teku ukrep nadzora organa socialnega varstva nad mamo, ne pove ničesar o ogroženosti otroka. Starša do otroka nista nasilna ali mu drugače nevarna. Zaradi zatrjevanih konfliktov med staršema otrok ni brez ustrezne oskrbe ali kakorkoli drugače ogrožen. A. A. je po odvzemu dobil virusno okužbo dihal, dermatitis in zaležanost uhlja. Starša sta vedela, da je otrok zdrav, saj je enako dihal že od rojstva. Ker zatrjevani ogrožujoči dejavniki ne obstoje, tudi ne drži, da naj bi vsi dejavniki skupaj predstavljali neposredno ogroženost A. A., predvsem pa ne izkazujejo hude ogroženosti. V izpodbijanem sklepu ni razlogov, zakaj naj ne bi bilo mogoče izreči milejšega ukrepa za zavarovanje koristi A. A.

3CSD na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Začasna odredba o odvzemu otroka staršem in njegovi namestitvi v zavod ali k drugi osebi pomeni najhujši ukrep, s katerim sodišče začasno poseže v pravico staršev do družinskega življenja iz prvega odstavka 54. člena URS. To sodišču nalaga še posebno skrbnost pri raziskovanju dejanskega stanja in obrazložitvi odločitve o začasnem odvzemu otrok. Da mora postopek potekati hitro in se v njem odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ga te dolžnosti ne razbremeni.

6Predpostavka za nujni odvzem otroka po 167. členu DZ je z verjetnostjo izkazana tako huda ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom staršem. Huda ogroženost je pravni standard in predstavlja osrednje vprašanje tovrstnih postopkov¹. Sodišče mora ugotoviti vrsto in obseg ogroženosti otrok. Odvzem lahko upraviči le tako neustrezno ravnanje starša, ki že povzroča resno škodo telesnemu in duševnemu zdravju otroka oziroma ravnanje starša, na podlagi katerega je mogoče s stopnjo precejšnje verjetnosti sklepati, da bo otroku povzročilo občutno škodo (ker bosta otrokovo telesno ali duševno zdravje in razvoj zaradi ravnanja starša očitno in trajno oziroma nepovratno prizadeta ali ker je mogoče predvideti, da ne bo mogoče uresničiti osnovnih ciljev socializacije, kot je razvoj otroka v samostojno in hkrati družbeno bitje).² Ob odločanju o utemeljenosti predloga CSD za izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka (prvi odstavek 168. člena ZPP) mora sodišče presoditi vse v tistem trenutku znane okoliščine konkretnega primera in oceniti, ali napolnjujejo pravni standard hude ogroženosti otroka. Po vložitvi ugovora staršev, ko se vzpostavi kontradiktornost, pa mora skrbno preveriti upravičenost ukrepa tudi z vidika ugovornih navedb staršev. Ne sme presojati le svojega odločanja ob izdaji začasne odredbe (za nazaj) s podatki, ki so bili na voljo takrat.³ Starša namreč lahko navajata dejstva in predlagata dokaze vse do odločitve sodišča o ugovoru zoper izdano začasno odredbo⁴. Oceniti mora tudi, če morda pridejo v poštev manj invazivni ukrepi, ki jih zagotavlja družini CSD. Izpodbijani sklep tem standardom ne zadosti.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bila pri dolžnici kmalu po prihodu iz porodnišnice diagnosticirana poporodna depresija, da je bolnišnično zdravljenje odklonila, se je pa njeno stanje ob jemanju medikamentozne terapije stabiliziralo, iz izvidov bolnišničnega zdravljenja po odvzemu otroka izhaja, da nima več poporodne depresije, ima pa težave, povezane s socialnim okoljem in težave v odnosu s partnerjem, zato je še vedno predlagana obravnava pri psihiatru; - da je odnos med staršema konflikten, oče je bil psihično in fizično nasilen do mame, ona je v podrejenem položaju; - da se dolžnik ni povsem vključeval v pomoč pri skrbi za otroka, da je pomagala babica (mamina mama), kateri dolžnik ne pusti več prihajati; - da je bila pri dolžniku v preteklosti ugotovljena škodljiva raba alkohola in drog, po odvzemu otroka je začel z rednimi kontrolami in so bili testi, razen enega, negativni; - da se je dolžnica samopoškodovala, dolžnik pa ob tem ni prepoznal čustvenih potreb in stisk partnerice, stanje je minimaliziral in ji ni bil v oporo; - da se dolžnica, kadar A. A. joka, umakne in ga pusti jokati ter se vrne šele, ko umiri svoje čustveno stanje, za otroka težko poskrbi tudi takrat, ko se prepirata z dolžnikom; - da dolžnik ni bil pripravljen sodelovati s CSD, spremeniti svojih navad in za nastalo situacijo ni prevzemal odgovornosti; - da je bil A. A. redno pri pediatru, 20. 5. 2025 je bil na urgentnem pediatričnem pregledu v bolnišnici zaradi slišanega stridorja, ponovno je bil na pregledu v bolnišnici 6. 6. 2025 (na zahtevo CSD), da je takrat dolžnica hospitalizacijo otroka odklonila, kasneje pa je bilo ugotovljeno, da pri otroku ni podanega resnega zdravstvenega stanja, a je ogrožujoč dejavnik neprimerno ravnanje staršev, ko sta dvomesečnega otroka postavila pred TV ekran, da gleda risanke, da starša zaradi medsebojnega prepiranja nista bila pozorna na otrokov položaj med hranjenjem in da oče nespretno ravna z otrokom. Zaključilo je, da je obstajala verjetnost, da bo otrok utrpel škodo, če bo še naprej ostal pri starših, in sicer zaradi nestabilnega psihičnega stanja mame in nesodelovanja očeta.

8Kakšno škodo naj bi A. A. utrpel zaradi nestabilnega psihičnega stanja mame in nesodelovanja očeta, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Tudi glede možnosti uporabe milejših ukrepov prvo sodišče ni opravilo ustrezne presoje. Obrazložilo je, da je CSD sprva izvajal milejše ukrepe, in sicer z obiski na domu v okviru izvajanja storitve socialnovarstvena pomoč družini na domu. To ni presoja ugovornih navedb o možnosti uporabe milejših ukrepov. Presoditi bi moralo, ali je za zavarovanje koristi A. A. nujen ukrep odvzema staršema, ali pa bi se lahko njegove koristi zavarovale z izrekom kakšnega milejšega ukrepa (npr. omejitev starševske skrbi, razne vrste pomoči staršema in otroku - svetovanje, družinska terapija, zdravljenje, ipd.). Razen tega mora sodišče, ko odloča o ugovoru staršev, presoditi tudi, ali bodo škodljive posledice za otroka hujše, če ostane nameščen pri starših, kot če pride do njegovega odvzema in začasne namestitve v drugo varno okolje.⁵

9Pritrditi je treba pritožbi glede navedb in poročil CSD. Navedbe CSD se po 108. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) štejejo kot izpovedba osebe, ki ima o dejstvih posebno strokovno znanje, kar pa ne pomeni, da sodišče ne preverja utemeljenosti in pravilnosti navedb CSD. Tako kot druge odločilne dokaze, je treba tudi izpovedbe izvedenih prič dokazno oceniti oziroma preveriti. To je še posebej pomembno v primeru, ko je CSD predlagatelj postopka; sodišče mora utemeljenost njegovih mnenj in poročil kritično presoditi⁶. V primerih, ko akutna huda ogroženost otroka iz vlog CSD oziroma njegovih poročili ter obvestil drugih pristojnih služb oziroma iz drugih specifičnih okoliščin konkretnega primera ne izhaja očitno, obstaja večja raziskovalna dolžnost sodišča⁷.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče ni dovolj raziskalo za presojo utemeljenosti ugovora dolžnikov zoper sklep o nujnem odvzemu njunega otroka relevantno dejansko stanje in ni se opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev. Vzporedno s tem postopkom prvostopenjsko sodišče vodi tudi postopek III N 000/2025, v katerem obravnava vsebinsko enaka vprašanja, kot bi jih moralo v tem ugovornem postopku. Zato je treba zadevi obravnavati skupaj in ne, kot izhaja iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, nekatere dokaze v tem, druge dokaze pa v vzporednem postopku III N 000/2025. Višje sodišče zato ne more odločiti o ugovoru in je pritožbi ugodilo ter razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

11V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti in jasno obrazložiti, ali A. A. zaradi ravnanj staršev grozi škoda, ki dosega standard hude ogroženosti otroka in terja njegov (nadaljnji) odvzem, ker ogroženosti ni mogoče odpraviti ali vsaj omiliti z nobenim drugim ukrepom za varstvo koristi otrok.

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Gl. točko 20 odločbe URS Up-1630/22.
² ibidem
³ Točki 23 in 36 odločbe USRS Up-1630/22.
⁴ Prim. N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 304.
⁵ Gl. točko 20 odločbe URS Up-1630/22.
⁶ Prim. sklep VSL IV Cp 872/2024 z dne 31. 5. 2024.
⁷ Gl. točko 23 odločbe US RS Up-1630/22.