VSL Sodba II Cp 2101/2017

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 40.000,00 EUR nadomesti z zneskom 50.000,00 EUR, v III. točki izreka (stroškovna odločitev) pa tako, da je dolžna tožena stranka tožeči v 15-ih dneh povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.188,3 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči v 15-ih dneh povrniti stroške tega pritožbenega postopka v znesku 190,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naložilo plačilo 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2016 do dne plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obširni pritožbi graja odmero denarne odškodnine in sodišču prve stopnje očita, da je dejstvo ustavitve kazenskega postopka zaradi zastaranja pregona štelo v njegovo breme. S tem je kršilo ustavno pravico - domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS. Nižjo odškodnino od zahtevane je utemeljilo z ravnanji, ki so se tožniku očitala v kazenskem postopku, ki je bil pravnomočno ustavljen (zaradi česar velja neizpodbojna domneva, da do kakršnihkoli protipravnih ravnanj ni prišlo), kar predstavlja tudi kršitev ustavne prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Opozarja, da bi moralo sodišče z namenom ugotavljanja vzročne zveze med obravnavanim odvzemom prostosti in zatrjevanimi zdravstvenimi težavami tožnika poleg izvedenca s področja psihiatrije imenovati še izvedenca druge ustrezne medicinske stroke. V dokaz poslabšanja svojega zdravstvenega stanja je predložil tudi obsežno zdravstveno dokumentacijo, do katere se prvostopno sodišče ni opredelilo, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavnih pravic do enakega varstva pravic in sodnega varstva. Opozarja, da toženka njegovih navedb o vzročni zvezi ni prerekala, zaradi česar bi moralo sodišče (že brez postavitve izvedenca ali izvajanja drugih dokazov) ugotoviti, da je do zdravstvenih težav prišlo prav zaradi obravnavanega odvzema prostosti in navedeno upoštevati pri odmeri odškodnine. Napačen je sklep v 23. točki obrazložitve. Sodišče namreč ne sledi tožniku, da prejšnje "izkušnje" z odvzemom prostosti nanj niso vplivale v tolikšni meri kot obravnavani odvzem prostosti, pač pa sklene, da gre ne glede na trajanje za takšne izkušnje, ki prav gotovo zapustijo določene posledice, kar je po mnenju pritožnika v logičnem nasprotju. Če sodišče meni, da odvzem prostosti "prav gotovo" zapusti določene posledice, potem bi moralo ugotoviti kvečjemu to, da je obravnavani (1287 dni dolg) odvzem prostosti, brez ugodnosti, brez dvoma pustil hujše posledice kot katerikoli krajši. V nadaljevanju pritožnik poudarja, da je izvedenec (pravilno) ugotovil, da so duševne bolečine, ki jih sam navaja, povezane z neupravičeno obsodbo. Tega dejstva toženka ni prerekala. Vendar je prvostopno sodišče v zvezi s tem nedopustno pripomnilo, da ne more mimo dejstva, da je bil postopek zoper njega ustavljen in o obtožbi ni bilo vsebinsko odločeno. To pomeni, da je navedeno v njegovo breme upoštevalo in mu za duševne bolečine priznalo nižjo odškodnino, kot bi mu sicer. Iz 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da se je prvostopno sodišče postavilo na stališče, da tožnik je izvršil kaznivo dejanje, zaradi katerega mu je bila odvzeta prostost. To dejstvo naj bi bilo po mnenju sodišča celo neprerekano. Tudi glede spremenjenosti tožnika je sodišče preseglo substancirane ugovorne navedbe toženke in se postavilo na stališče, da je moralo k spremembi tožnika pripeljati "še nekaj" drugega, pri čemer tega v svoji obrazložitvi ne navede, niti tak zaključek ne temelji na navedbah toženke niti ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Enako velja za neprerekane navedbe o odtrganosti od družine. Sodišče nadalje dvomi v neprerekane navedbe tožnika glede njegovega trpljenja, ker ni mogel izvrševati vloge starša. Pri tem spregleda, da tožniku prostost ni bila odvzeta zaradi njegove predkaznovanosti, pač pa zaradi ponovitvene nevarnosti v zvezi s kaznivim dejanjem, katerega je bil osumljen in za katerega se je izkazalo, da ga ni storil. Nedopustno je zato razlogovanje, da je tožnik "nedvomno sam veliko prispeval" k odtrganosti od sina s tem, ko naj bi v preteklosti storil druga kazniva dejanja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi iz razloga, ker sodba ne vsebuje obrazložitve o delu zahtevka, ki se nanaša na odškodnino zaradi medijske izpostavljenosti in se je v tem delu ne da preizkusiti. Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da naj bi ostalo neizkazano dejstvo, da je obravnavani odvzem prostosti vzrok za to, da tožnik ni mogel preživljati družine. Nesporno naj bi bilo, da tožnik zaradi odvzema prostosti ni mogel več opravljati svojega dela in posledično tudi ne prejemati plačila za (ne)opravljeno delo. Ker gre za zatrjevanje negativnega dejstva, je na toženki, da dokazuje nasprotno, in sicer da naj bi tožnik kljub odvzemu prostosti še vedno opravljal delo in prejemal plačilo. Tega pa toženka ni niti zatrjevala niti dokazovala. Zaradi kršitve pravila o trditvenem in dokaznem bremenu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Enaki očitki veljajo tudi za sklep sodišča o neizkazanosti navedb, da tožnik v priporu oziroma zaporu ni imel nobenih ugodnosti. Končno pa so bile tudi te navedbe tožnika neprerekane. Nepojasnjeno je ostalo dejstvo, kako je sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo predkaznovanost tožnika, kot tudi zakaj bi bila predkaznovanost (pri odmeri višine odškodnine) sploh materialnopravno relevantna. Dejstvo je, da je bila tožniku prostost neutemeljeno odvzeta in da je neutemeljen odvzem prostosti s strani toženke enako huda kršitev, ne glede na to, ali je bil tožnik predkaznovan ali ne. Meni, da je glede na primerljive zadeve iz sodne prakse (II Cp 3345/2009, II Cp 2578/2016, II Ips 333/2014 in II Ips 412/2011) prisojena odškodnina v znesku 31,08 EUR na dan prenizka. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških in poudarja, da je potrebno upoštevati tako uspeh po temelju kot višini zahtevka.

4Toženka se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da dosojeno odškodnino zniža, podredno pa razveljavitev I. točke izreka izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Povzema odločitev sodišča prve stopnje in opozarja, da je prisojena odškodnina glede na predkaznovanost tožnika previsoka. Sklicuje se na ugotovitve izvedenca in poudarja, da dosojena odškodnina presega povprečno mesečno plačo več kot polovice zaposlenih ljudi v Republiki Sloveniji.

5Pravdni stranki odgovorov na pritožbo nasprotne stranke nista podali.

6Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožnika

7Tožnik uveljavlja povračilo škode zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljeno odvzete prostosti na podlagi določb 538. in 542. člena ZKP.¹ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil kazenski postopek zoper tožnika pravnomočno ustavljen, zaradi česar naj bi bil temelj njegovega tožbenega zahtevka podan.

8V skladu z omenjenima zakonskima določbama je pomemben le končni izid kazenskega postopka, saj so poleg ustavitve le-tega zajeti tudi primeri, ko ta sploh ni bil uveden ali je bil priprti/zaprti s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali pa je bila ta zavrnjena. Pravno pomembno je torej samo dejstvo, da se je za priprtega/zaprtega končal postopek na enega izmed naštetih načinov. Če je temu tako, govorimo o neutemeljeno odvzeti prostosti. V obravnavanem primeru je bila tožniku izrečena kazenska sankcija, v zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v postopku z izrednim pravnim sredstvom pa je bil zaradi zastaranja kazenskega pregona nato kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen. Kot je pravilno (na 4. - 6. strani izpodbijane sodbe) pojasnilo sodišče prve stopnje, gre zato tožniku (ki je bil v priporu in na prestajanju zaporne kazni v času od 5. 2. 2009 do 16. 8. 2012) pravica do odškodnine.

9Pravica do odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti spada med človekove pravice in temeljne svoboščine (30. člen URS). Kot je to v sklepu II Ips 12/2000 z dne 1. 3. 2001 poudarilo Vrhovno sodišče RS, v zvezi z uresničevanjem te pravice sprejetih zakonskih določb zato ne gre razlagati v škodo prizadetega. Tega ni mogoče storiti niti tako, da bi pravdno sodišče samo presojalo, ali bi bilo moč priprtemu/zaprtemu, zoper katerega je bil kazenski postopek ustavljen, dokazati, da je storil kaznivo dejanje, v zvezi s katerim mu je bila odvzeta prostost. Vse dotlej, dokler za osumljenega oziroma obtoženega ni ugotovljena krivda s pravnomočno sodbo pristojnega kazenskega sodišča, velja domneva nedolžnosti (27. člen URS). Sicer pa glede na prej omenjeno bistveno okoliščino, to je izid kazenskega postopka, takšno ugotavljanje obstoja znakov kaznivega dejanja sploh ne more biti pravno relevantno. Zaradi samega rezultata kazenskega postopka namreč (sicer) zakonito uveden pripor oziroma izrečena kazenska sankcija (v konkretnem primeru zaporna kazen) postaneta neutemeljena.² Iz tega razloga je ugotavljanje sodišča prve stopnje (v okviru 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), da naj bi tožnik kaznivo dejanje, zaradi katerega mu je bila odvzeta prostost, izvršil v času trajanja pogojnega odpusta zaradi druge kazenske zadeve, v očitnem nasprotju s prej omenjenimi izhodišči.

10Iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe je moč sicer razbrati, da sodišče prve stopnje pri presoji obstoja temelja tožbenega zahtevka, tj. odgovornosti države zaradi neupravičenega odvzema prostosti, razloga, zaradi katerega je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen, upravičeno ni upoštevalo. Zavrnilo je namreč vse ugovore toženke, s katerimi je ta utemeljevala, da je potrebno pri ugotavljanju njene odgovornosti upoštevati, da se kazenski postopek ni zaključil z vsebinsko odločitvijo o obtožbi zoper tožnika. Nasprotno pa je bilo dolžno (skladno z načelom individualizacije) pri odmeri višine odškodnine (ob uporabi določbe 179. člena OZ³) upoštevati vse tiste okoliščine, ki so v konkretnem primeru vplivale na obseg škode (to je intenzivnost in trajanje duševnih bolečin). V skladu s sodno prakso duševne in telesne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti predstavljajo enotno obliko škode in zajemajo vse posledice nepremoženjske škode, ki je oškodovancu nastala. Zanjo se prisodi enotna odškodnina, pri odmeri katere se upoštevajo vse okoliščine primera. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, ki je pri ugotavljanju obsega utrpljene nepremoženjske škode (oziroma pri odmeri višine odškodnine), upoštevalo trajanje tožnikovega bivanja v priporu in zaporu, obseg oziroma intenzivnost njegovih duševnih bolečin, kot jih je ugotovil izvedenec, okoliščino, da je bil (v mladosti) že večkrat v priporu/zaporu,⁴ ter dejstvo, da je k utrpljeni škodi prispevala tudi njegova osebnostna motnja.

11Pritožnikov očitek, da toženka njegovih navedb o vzročni zvezi med (z njegove strani) zatrjevanimi zdravstvenimi težavami in odvzemom prostosti ni prerekala, ne drži. Iz odgovora na tožbo in zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 10. 2016 jasno izhaja, da je toženka navedbe o zdravstvenih težavah tožnika izrecno prerekala oziroma nasprotovala trditvam, da bi bile slednje zgolj posledica v kazenskem postopku odvzete prostosti. Prav tako neutemeljen je tožnikov očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg izvedenca s področja psihiatrije imenovati izvedenca druge medicinske stroke, ki bi lahko podal mnenje, ali je zatrjevano poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja v vzročni zvezi z obravnavanim odvzemom prostosti. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 26. 8. 2016 izrecno predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke s področja psihiatrije, ki naj bi se opredelil do osebnostnih in zdravstvenih sprememb na njegovi osebnosti v času trajanja neupravičenega pripora in zapora ter trajne osebnostne in druge spremembe na njegovem duševnem zdravju (ki sta jih povzročila neutemeljen pripor in zapor) kot tudi do intenzitete utrpljenih duševnih bolečin. Prav tako je nato na naroku za glavno obravnavo dne 13. 10. 2016 na poziv sodnice vztrajal pri postavitvi izvedenca psihiatrične stroke (češ da bo mnenje slednjega zadostovalo za ugotovitev vzročne zveze med zatrjevanimi zdravstvenimi posledicami, ki jih ima zaradi neupravičenega pripora in zapora). Z ozirom na to, je sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da zatrjevanih zdravstvenih težav tožnika (tumor na jetrih, srčna aritmija...) pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, saj le-te iz mnenja (izvedenca psihiatra) ne izhajajo.⁵

12Pritožnikovemu navajanju, da toženka ostalih njegovih navedb v zvezi z njegovim trpljenjem in posledicami ter nevšečnostmi zaradi neupravičeno odvzete prostosti, ki jih v pritožbi izpostavlja, ni prerekala, ni moč slediti. Toženka je smiselno prerekala tudi trditve, da je bila predmetna izkušnja z odvzemom prostosti za tožnika bistveno hujša kot ostale; da spremenjenost tožnika v smislu večje impulzivnosti in neprilagodljivosti ni samo posledica bivanja v zaporu/priporu; da je tožnik zaradi odtrganosti od družine in nezmožnosti izvrševanja vloge starša svojemu sinu zelo trpel. Vse to je razvidno iz celotnega obsega (in konteksta) toženkinih trditev, podanih v odgovoru na tožbo z dne 16. 5. 2016 in na naroku za glavno obravnavo z dne 13. 10. 2016. Očitek o kršitvi določb 214. člena ZPP je zato neutemeljen.

13Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja (ki ga tudi to sodišče sprejema kot strokovno prepričljivega⁶) poudarilo, da so pri tožniku ugotovljene duševne bolečine povezane z odvzemom prostosti kot tudi s njegovo disocialno osebnostno motnjo. Upoštevaje navedeno motnjo kot dejstvo, da je bil tožnik pred obravnavanim odvzemom prostosti že večkrat priprt oziroma zaprt, je sodišče prve stopnje povsem pravilno štelo, da njegovo trpljenje zaradi odtrganosti od družine in sina ni moglo biti zelo intenzivno in ne zanj ne za družino ni predstavljalo nove situacije, okolje, v katerem se je znašel, pa mu prav tako ni bilo tuje. V tem kontekstu je treba razumeti tudi obrazložitev o neupoštevanju medijske izpostavljenosti tožnika, ki je po prepričanju pritožbenega sodišča povsem zadostna. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ne obstoji. V zvezi s podanim izvedenskim mnenjem je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v 23. točki izpodbijane sodbe, v kateri se je postavilo na stališče, da se "kratek" in "dolg" odvzem prostosti resda ne moreta primerjati, a da gre kljub temu za takšne izkušnje, ki prav gotovo zapustijo določene posledice. S to ugotovitvijo (v katerem ni nobenega protislovja) je sodišče prve stopnje "zgolj" pritrdilo ugotovitvi izvedenca o tožnikovi manipulativnosti in prikazovanju preteklih dogodkov (v primerjavi z obravnavanim odvzemom prostosti) v zanj čim bolj ugodni luči.

14Sodišče prve stopnje je nadalje v 25. točki obrazložitve med drugim zapisalo, da naj bi pravno formalno sicer držalo, da so tožnikove duševne bolečine povezane z neupravičeno obsodbo, da pa vendarle ni moč iti mimo dejstva, da je bil kazenski postopek zoper njega ustavljen zaradi zastaranja in o obtožbi ni bilo vsebinsko odločeno. Pritožba tej pripombi sodišča prve stopnje upravičeno ugovarja. Tako kot okoliščina ustavitve kazenskega postopka ni relevantna za obstoj odškodninske obveznosti (odgovornosti) države zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, tudi ne more biti razlog za prisojo nižje odškodnine za škodo, ki je zaradi takega odvzema priprtemu (zaprtemu) nastala.

15S pritožbo se je moč strinjati tudi v delu, kjer tožnik izpodbija zaključke prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti dejstva, da je obravnavani odvzem prostosti vzrok za to, da ni mogel preživljati družine, kot tudi da v priporu/zaporu ni imel nobenih ugodnosti. Vse to so namreč trditve o negativnih dejstvih, ki jih po sami naravi stvari ni mogoče dokazovati, medtem ko bi jih toženka (če bi bile neresnične) lahko ovrgla. Poleg tega je življenjsko logično, da tožnik zaradi pripora in prestajanja zaporne kazni ni mogel opravljati dela in zanj v tem obdobju prejemati plačila, kar je tudi izrecno navedel.

16Z ozirom na navedeno kot tudi ob primerjavi odškodnin prisojenih v podobnih primerih je potrebno po oceni pritožbenega sodišča dosojeno odškodnino (za neutemeljen odvzem prostosti, ki je skupaj trajal 1287 dni) zvišati na 50.000,00 EUR, kar predstavlja ustrezno satisfakcijo za pretrpljene duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti. Drži pritožnikova trditev, da je na prvi stopnji prisojena (enako velja tudi za sedaj zvišano odškodnino) nižja v primerjavi z odškodninami, ki so bile prisojene v drugih podobnih primerih.⁷ Vendar pa v obravnavanem primeru ni moč iti mimo tistih okoliščin na tožnikovi strani, ki jih je upravičeno omenilo že sodišče prve stopnje in ki vplivajo na oceno (zaradi neutemeljeno odvzete prostosti) utrpljene škode (duševnih bolečin) oziroma prisojo odškodnine zanjo. V prvi vrsti je v tem oziru mišljena tožnikova (disocialna) osebnostna motnja, ki jo je jasno izpostavil sam izvedenec.

17V skladu z navedenim je to sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki spremenilo (358. člen ZPP⁸) tako, da se znesek 40.000,00 EUR nadomesti z zneskom 50.000,00 EUR, prav tako pa tudi (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) v stroškovni odločitvi (III. točka izreka). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem tožnikovo pritožbo zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

Glede pritožbe toženke

18S predhodno omenjenimi razlogi je bilo odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe toženke, ki se zavzema za znižanje odškodnine. Slednja namreč konkretnih prepričljivih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno tožniku prisoditi nižjo odškodnino, ne predstavi.⁹ Zato ni moč slediti niti njenim presplošnim očitkom o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter napačni uporabi materialnega prava. Prisojena odškodnina je po prepričanju tega sodišča skladna s kriteriji, ki jih določa 179. člen OZ, ob upoštevanju posebnosti obravnavanega primera pa tudi umeščena v okvir odškodnin, prisojenih v primerljivih zadevah. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno toženkino pritožbo v celoti zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

Glede stroškov

19Poleg tega, da je sama spremenjena višine dosojene odškodnine narekovala spremembo stroškovne odločitve, so v zvezi z njo utemeljeni tudi pritožbeni očitki. Ker je v obravnavani zadevi toženka ugovarjala tako temelju kot višini zahtevka in so se glede obeh izvajali dokazi (oziroma nastajali pravdni stroški), je potrebno pri presoji uspeha strank upoštevati oba vidika. Uspeh tožnika po spremembi je približno 86 % (po temelju 100 % in nekaj več kot 71 % po višini). Stroške tožnika je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika (na list. št. 76 sodnega spisa) v skladu s 151. in drugim odstavkom 154. člena ZPP ter ob upoštevanju določb ZST-1¹⁰ ter Odvetniške tarife (OT).¹¹ Tožniku pripada nagrada za sestavo tožbe po tar. št. 18/1 OT v višini 1100 točk, nagrada za sestavo prve pripravljalne vloge po tar. št. 19/1 OT v višini 1100 točk, nagrada za predložitev listin po tar. št. 19/4 OT v višini 50 točk, nagrada za zastopanje na prvem naroku po tar. št. 20/1 OT v višini 1100 točk, nagrada za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo po tar. št. 20/2 OT v višini 550 točk in povračilo materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT (2 % od 1000 točk in 1 % od 2900 točk) v višini 49 točk. Ob vrednosti točke 0,459 EUR skupna nagrada v višini 3949 točk znaša 1.812,59 EUR, povečano za 22 % DDV v znesku 398,77 EUR. Tožniku je priznalo tudi povračilo stroškov za izvedenca v skupnem znesku 541,44 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo urnine za zastopanje na naroku dne 13. 10. 2016, saj je obravnava trajala le 12 minut, in dne 30. 3. 2017, ko je trajala le 24 minut (prvi odstavek 6. člena OT). Ker je bil tožnik tega plačila oproščen, pri odmeri stroškov tudi ni upoštevalo zneska sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Njegovi skupni pravdni stroški tako znašajo 2.752,8 EUR.

20Toženki je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za odgovor na tožbo po tar. št. 19/1 OT v višini 1100 točk. Ni pa ji priznalo nagrade priglašene za pripravljalno vlogo po tar. št. 19/1 OT v višini 1100 točk, saj razen odgovora na tožbo nobene druge vloge v postopku na prvi stopnji ni vložila. Nadalje ji je priznalo nagrado za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo po tar. št. 20/1 OT v višini 1100 točk, nagrado za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo po tar. št. 20/2 OT v višini 550 točk, povračilo materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 37,5 točke. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT se lahko povračilo izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1000 točk, pa še 1 % od presežka nad 1000 točk. Toženka je priglasila povračilo materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, kar pa ni izkazano, zaradi česar ji je bilo možno te stroške priznati v pavšalnem znesku. Iz razlogov, ki so bili navedeni že pri obravnavi s strani tožnika priglašenih stroškov, tudi toženki urnine ni bilo moč priznati. Upoštevaje vrednost točke 0,459 nagrada toženke (v višini 2787,5 točke) znaša 1.279,5 EUR.

21Upoštevaje tožnikov 86 % uspeh v pravdi mu gre povračilo stroškov v višini 2.367,4 EUR, toženki pa (upoštevaje njen 14% uspeh) 179,1 EUR. Po njihovem pobotanju je dolžna toženka tožniku povrniti 2.188,3 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

22Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi določila drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. V pritožbenem postopku je tožnik izpodbijal odločitev glede zahtevka v višini 30.000,00 EUR, uspel pa je glede zneska 10.000,00 EUR oziroma 33,3 %. V tem obsegu mu je dolžna toženka povrniti nastale potrebne stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 1000 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT (in ne 1375 točk, kot je to zahteval) in 20 točk za materialne stroške (po tretjem odstavku 11. člena OT), kar skupaj z 22 % DDV znaša 571,2 EUR. Upoštevajoč tožnikov pritožbeni uspeh mu je dolžna toženka povrniti 190,00 EUR pritožbenih stroškov. Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške

¹ Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/1994, s kasnejšimi spremembami.
² Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 12/2000 z dne 1. 3. 2001.
³ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Predkaznovanost sama za sebe pa (kot pravilno poudarja pritožnik) v tem oziru ni relevantna.
⁵ Tožnik na izvedensko mnenje tudi sicer ni imel pripomb, prav tako ni predlagal postavitve izvedenca druge medicinske stroke.
⁶ Ker je le-to upošteval že izvedenec pri izdelavi svojega mnenja, je brezpredmeten tudi pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do predložene zdravstvene dokumentacije.
⁷ V zadevi II Ips 333/2014 je bila prisojena odškodnina v višini 84,03 EUR na dan, v zadevi II Cp 2578/2016 odškodnina v višini 65,00 EUR na dan, v zadevi II Ips 412/2011odškodnina v višini 59,00 EUR na dan, v zadevi II Ips 455/2010 odškodnina 56,00 EUR na dan. Tožniku, ki je bil čustveno neuravnovešen in že večkrat kaznovan, pripor pa je potekal brez posebnosti, je bil v zadevi II Ips 196/2016 prisojen znesek v višini 50,00 EUR na dan. Da na drugi strani situacija (posledice), ki je bila obravnavana v okviru odločbe tukajšnjega sodišča II Cp 3345/2009 z dne 2. 12. 2009, ni primerljiva s predmetno, pa je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje.
⁸ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁹ Zgolj sklicevanje na okoliščino, da dosojena odškodnina presega povprečno mesečno plačo več kot polovice ljudi v Republiki Sloveniji, takšnih pomislekov ne vzbudi.
¹⁰ Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami.
¹¹ Uradni list RS, št. 2/2015.