VSRS Sodba I Ips 50356/2023

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 50356/2023 z dne 6. 5. 2024 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 50356/2023 z dne 24. 9. 2025 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolženca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, da je obsojenca obravnavalo neenakopravno in izhajalo iz načela krivde, namesto načela nedolžnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe, ali pa v celoti ali delno razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču v novo sojenje, ki naj dopolni dokazni postopek z izvedbo predlaganih dokazov.

3Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagala, da se zahteva zavrne kot očitno neutemeljena. Navedla je, da je nekonkretizirana trditev zahteve, da sodišče obsojencu ni omogočilo postavljanja vprašanj oziroma da je izhajalo iz načela krivde. Sodišče je v obravnavani zadevi napravilo obširno dokazno oceno ter utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za poslušanje zvočnih posnetkov. Odgovor sklene z navedbo, da v preostalem delu zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5V obravnavanem primeru je bistvo kazensko pravnega očitka obsojencu, da je v družinski skupnosti s svojo zunajzakonsko partnerko grdo in ponižujoče ravnal ter jo zasledoval, s čimer jo je z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v podrejen položaj tako, da jo je zmerjal z različnimi žaljivkami, da je morala takoj po službi priti domov, da je preko aplikacije, nameščene na njen mobilni telefon, preverjal kje se nahaja, da jo je ob različnih priložnostih prijel za vrat in potisnil ob zid ter močno stresel, jo udaril v predel trebuha in brcnil, jo prijel za vrat ter davil.

6Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev obsojenčevih ustavnih jamstev, zlasti kršitev pravice do obrambe oziroma iz nje izhajajoče pravice do predlaganja dokazov v svojo korist. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe za izvedbo zvočnih in video posnetkov, ki jih je predložil sodišču. Z njimi je skušal dokazati, da je bil obsojenec tisti, ki je bil v času zunajzakonske skupnosti z oškodovanko v podrejenem položaju. Prav tako je obsojenec soglašal z izvedbo dokazov - zvočnih posnetkov, ki jih je predložila oškodovanka, na podlagi katerih bi se sodišče lahko prepričalo, da v obravnavanem primeru obsojenec oškodovanke ni spravljal v podrejen položaj.

7Po ustaljeni (ustavno) sodni praksi lahko sodišče zavrne dokazni predlog tudi, če bi bil dokaz očitno neuspešen. Dokaz očitno ne more biti uspešen tedaj, ko je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan, ali je izključen z drugimi izvedenimi dokazi, ki so za sodišče prepričljivi do te mere, da tudi izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti njegovih dokaznih zaključkov. Sodišče mora zavrnitev dokaznega predloga umestiti v celovito dokazno oceno drugih do tedaj izvedenih dokazov in izčrpno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ne bi mogel vplivati na odločitev niti v primeru, da bi potrdil tezo predlagatelja. Če je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti vodil do izreka oprostilne sodbe, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma razjasnjen.¹

8Upoštevaje navedena izhodišča sodišče v obravnavanem primeru z zavrnitvijo dokaznega predloga za izvedbo posnetkov pogovorov med obsojencem in oškodovanko ni kršilo obsojenčevih pravic iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 22. in 27. člena Ustave. Sklep o očitni neuspešnosti s strani obrambe predlaganih dokazov je namreč argumentirano umestilo v celovito dokazno oceno.

9Sodišče prve stopnje se o spravljanju oškodovanke v podrejen položaj v zunajzakonski skupnosti namreč ni prepričalo le na podlagi njene izpovedbe, temveč tudi na podlagi izpovedb številnih prič, ki so pri njej zaznale stisko, nemoč ter občutek prestrašenosti in ogroženosti. Poleg tega je o obstoju tega zakonskega znaka sklepalo tudi na podlagi materialnih dokazov - fotografij oškodovankinih poškodb in izpisov SMS sporočil, ki sta si jih pošiljala obsojenec in oškodovanka. Slednji po presoji sodišča ne omajajo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe oziroma obsojenca ne razbremenjujejo.

10Sodišče je torej v obravnavanem primeru dokazni predlog obrambe za izvedbo posnetkov pogovorov med obdolžencem in oškodovanko zavrnilo s podrobno obrazložitvijo.² Zaključek o nepotrebnosti njegove izvedbe za razjasnitev dejanskega stanja je umestilo v celovito dokazno oceno, ki ne dopušča dvoma, da je obsojenec s svojim ravnanjem oškodovanko spravljal v zunajzakonski skupnosti v podrejen položaj. Zato z zavrnitvijo dokaznega predloga sodišče ni kršilo obsojenčevih ustavnih jamstev poštenega postopka.

11Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in v številnih kasnejših v zvezi z razlago določbe prvega odstavka 424. člena ZKP obrazložilo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora konkretizirati. Vložnik mora kršitve zakona, ki jih uveljavlja, torej razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujni pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje sklicuje in jih utemeljuje, pri čemer ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi substanciral razloge, iz katerih je bilo to izredno pravno sredstvo vloženo. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti morajo biti v tolikšni meri razumljive, da je mogoče ugotoviti njihov (pravi) pomen.

12Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer trdi, da obramba v postopku pred sodiščem ni imela možnosti postavljanja vprašanj, da je bila pri tem večkrat prekinjena, da je morala skoraj vsako vprašanje obrazložiti in da je sodišče ves čas postopka izhajalo iz "načela krivde" namesto iz obsojenčeve domneve nedolžnosti.

13Uveljavljane kršitve vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ustrezno ne substancira oziroma konkretizira, saj iz zahteve (razen posplošenih navedb) ni razvidno v zvezi s katerimi vprašanji naj bi bila obsojenec oziroma njegov zagovornik s strani sodišča prikrajšana za izvajanje učinkovite pravice do obrambe oziroma, zakaj naj bi sodišče kršilo obsojenčevo domnevo nedolžnosti.

14Obsojenčev zagovornik s ponavljanjem pritožbenih trditev v zahtevi, s katerimi skuša Vrhovno sodišče prepričati, da obsojenec oškodovanke ni spravljal v podrejen položaj oziroma da ni storil očitanega mu kaznivega dejanja (da so se v obravnavanem primeru izvajali le dokazi, ki so obsojenca obremenjevali, da je bil dejansko on v podrejenem položaju, da je oškodovanka v postopku večkrat jokala, s čimer je skušala manipulirati, da je oškodovanka obsojenca tepla, nanj vpila in ga žalila, vse dokler ni dosegla svojih namenov) po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki v izpodbijani pravnomočni sodbi, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

15V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

16Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez premoženja ter prejemnik minimalne mesečne plače, hkrati pa je dolžan plačevati mesečno 220,00 EUR preživnine za otroka, obsojenca na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

17Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002, Up-849/05 z dne 18. 10. 2007 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 ter odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 14/2010 z dne 1. 4. 2010, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 45037/2021 z dne 16. 3. 2023.
² 6. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča, 8. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje.