VSL sklep II Cp 2157/2013

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljev za vrnitev v izreku sklepa navedenega zaplenjenega premoženja.

2Predlagatelji se pritožujejo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagajo, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. F. Š. je bilo z odločbama Zp 59/46 z dne 26.4.1946 in 14.1.1949 de facto prisilno odvzeto vse njegovo premoženje. Teta M. S. ni spadala v ožjo družino, z njim ni imela ekonomskih in čustvenih vezi, v nadaljevanju je premoženje prenesla v last popolnoma tretjim osebam. Tudi drugi pogoji za izvzem iz zaplembe po 6. členu Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konsfikacije (v nadaljevanju ZKIIK) niso bili izpolnjeni. Značilno za pojem zaplembe je, da je premoženje odvzeto brez odškodnine, ni nujno, da je vzeto v korist države. F. Š. pa je bilo odvzeto premoženje brez odškodnine. Če mu ne bi bilo odvzeto, premoženja ne bi mogli prenesti na M. S. Formalni izvzem iz konfiskacije se zato ne pokaže kot izvzem iz zaplembe, temveč kot naslednja stopnja po zaplembi premoženja. Temu pritrjuje dejstvo, da izvzem ni bil opravljen skladno z drugim odstavkom 6. člena ZKIIK. Obsojeni je bil z zaplembo oškodovan, kot bi bil, če bi zaplenjeno premoženje prešlo v državno, splošno, ljudsko ali zadružno lastnino. Nesprejemljivo je, da ob istih posledicah za obsojenca, zgolj na podlagi malenkost drugačnega dejanskega stanja, na katerega obsojenec itak ni imel vpliva, prihaja do različnih odločitev. Izvzem iz zaplembe po vsebini, torej dejansko, ni pomenil izvzema iz zaplembe. F. Š. bi ostal, če ne bi bil obsojen, lastnik vsega, tudi stvari, katerih vrnitev zahtevajo predlagatelji v tem postopku.

3Predlagatelji so po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 83517/2010 z dne 23.5.2013 pritožbo dopolnili. Vendar pa pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe v tem pritožbenem postopku ne more upoštevati, ker je bila vložena po preteku pritožbenega roka.

4Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso upravnih sodišč, po kateri je predmet denacionalizacije lahko samo premoženje, ki je na način, določen v Zakonu o denacionalizaciji (Zden), prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino (8. člen ZDen) (1). Vendar pa se po 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), ki je pravna podlaga za presojo v tej zadevi, ne vrača podržavljeno premoženje (8. člen ZDen), pač pa se vrača s kaznijo zaplembe premoženja, ki je bila kasneje razveljavljena, zaplenjeno premoženje. Prav ima pritožba, da za vračilo premoženja po 145. členu ZIKS ni pogoj, da je bilo premoženje podržavljeno.

7Pravilno je tudi stališče pritožbe, da je potrebno pri presoji obsega vračila zaplenjenega premoženja upoštevati, kaj je bilo dejansko zaplenjeno obsojenemu. Če se v postopku izkaže, da je bilo obsojencu z odločbo odvzeto vse premoženje, dejansko pa je del premoženja ostal obsojencu ali njegovi ožji družini, sodišče ne ugodi zahtevku za vračilo takega premoženja. Enako mora veljati v obratni situaciji: če se ugotovi, da je bilo obsojencu odvzeto tudi premoženje, ki je bilo formalno izvzeto iz zaplembe, pa ni ostalo pri ožjih družinskih članih, ga je potrebno skladno s prvim odstavkom 145. člena ZIKS, če je kazen zaplembe razveljavljena, vrniti. Cilj vračanja premoženja, zaplenjenega neupravičeno obsojenemu, je namreč poprava krivic (enako kot cilj vračanja premoženja po ZDen). Cilj bo dosežen le, če bo neupravičeno obsojenemu oziroma njegovim dedičem vrnjeno dejansko zaplenjeno premoženje (seveda v zakonsko določeni obliki in s predpisanimi omejitvami).

8Sodišče prve stopnje se z vprašanjem, katero premoženje je bilo dejansko zaplenjeno F. Š. st., ni ukvarjalo. Zadovoljilo se je z ugotovitvijo, da je v zaplembeni odločbi navedeno, da je bilo premoženje, katerega vračilo se zahteva v tem postopku, izvzeto iz zaplembe. Ali je bilo temu res tako, pa zaradi zmotne uporabe določbe prvega odstavka 145. člena ZIKS, kljub ustrezni trditveni in dokazni podlagi, ni ugotavljalo. In ker je pritrdilo enemu od ugovorov nasprotne udeleženke, se do ostalih njenih ugovorov ni opredelilo. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi ter zadevo vrniti v nov postopek (355. in 354. člen ZPP). Višje sodišče ne more samo prvič na pritožbeni stopnji ugotavljati celih sklopov pravnorelevantnih dejstev, saj bi s tem strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe.

9V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odgovoriti na vprašanje ali je bilo premoženje, za katerega je v odločbi Zp 59/46-8 z dne 26.4.1946 v zvezi z odločbo Zp 59/46-13 z dne 14.1.1949 navedeno, da je bilo izvzeto iz zaplembe, dejansko izvzeto. Pri tem višje sodišče opozarja na zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A10, iz katerega je razvidna pravna podlaga za vknjižbo lastninske pravice M. S.. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da premoženje ali del premoženja, za katerega je v zaplembeni odločbi navedeno, da je bilo izvzeto iz zaplembe, dejansko ni bilo izvzeto, bo moralo odgovoriti tudi na druge ugovore tožene stranke.

10Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 1148/2002, X Ips 505/2008, X Ips 387/2007, odločba Upravnega sodišča RS U 1232/2003