UPRS Sodba I U 1270/2018-15

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 490-31/2012/44 z dne 21. 5. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

1Toženka je z izpodbijano odločbo zavezala tožnika, da za nepremičnini parceli 572/19 izmere 276 m2 in 572/20 izmere 253 m2, obe k.o. ..., pravnomočno vrnjeni z delno odločbo št. 490/31/212/202 z dne 11. 9. 2017, izroči upravičenki A., iz naslova manjvrednosti vrnjenih nepremičnin, razliko v vrednosti v obveznicah v skupni višini 84.447,94 DEM, s pripadajočimi obrestmi, v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi navaja, da sta bili parceli z odločbo z dne 11. 9. 2017 vrnjeni v naravi, v 3. točki izreka pa odločeno, da se zahteva za doplačilo odškodnine do polne vrednosti zavrne. Odločitev je Upravno sodišče s sodbo I U 2311/2017 z dne 15. 3. 2018, odpravilo. V ponovnem postopku ugotavlja, da je upravičenka odškodninski zahtevek podala že s samo vložitvijo zahteve za denacionalizacijo, z dopisom z dne 27. 3. 2012, z dne 2. 8. 2012 ali z dne 13. 6. 2017. Upoštevajoč sodbo ugotavlja, da so bili vsebinski pogoji po določbi 26. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) izpolnjeni pred letom 1991 in uveljavitvijo ZDen, formalno pa šele po odstopu dela zahteve toženki, najhitreje po prejetem izvedenskem delu v letu 2009, ko je bila znana vsaj približna vrednost nepremičnine oziroma šele po datumu 5. 1. 1999. Zavrača ugovore B., da upravičenka ni podala pravočasnega zahtevka za manjvrednost. V zvezi z ugovorom B., ki se nanaša na obstoj objektov na parcelah 572/19 in 572/20 k.o. ..., pa navaja, da je bil obstoj ves čas nesporen za vse zavezane stranke, za Občino ... kot domačo poznavalko, za Ministrstvo za pravosodje, upravnika C. Obstoj objektov in njihovo podržavljenje je izkazano z vsemi dokumenti, z izjemo dejstva, da vsi podržavljeni objekti res niso bili vpisani v katastrske mape. Na podlagi izvedeniškega mnenja Č.Č. ugotavlja vrednost objektov v času podržavljenja in vrednost objektov danes ter ugotavlja, da znaša razlika v vrednosti 84.467,94 DEM, kar po izračunu pomeni 67,94 % vrednosti glede na čas podržavljenja, in je torej za 32,06 % manjša v primerjavi s časom podržavljenja. Glede zahteve sodbe Upravnega sodišča ugotavlja, da upravičenka ni imela obveznosti vložiti zahtevka zaradi manjvrednosti do 5. 1. 1999, saj zanj do takrat še niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji po določbi 26. člena ZDen, saj upravičenka in upravni organ nista poznala dejstev, ki bi bili lahko podlaga za vložitev takega zahtevka.

2Tožnik v tožbi navaja, da ne soglaša s stališčem toženke, da je bil odškodninski zahtevek podan že s samo vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Navedena vloga je bila podana delno na obrazcu, delno pa s pisno vlogo vlagateljice, v nobenem delu pa ne vsebuje zahtevka za odškodnino za manjvrednost premoženja. Vloga z dne 27. 3. 2012 navaja odškodnino za manjvrednost, brez izrecne navedbe parcelnih številk. Vloga z dne 2. 8. 2012 se v ničemer ne nanaša na parcelo 572 k.o. ... Vloga z dne 30. 12. 1998 predstavlja zahtevek za odškodnino za zmanjšano vrednost, vendar se ne nanaša na parcelo 572 k.o. ... Vse vloge, ki jih toženka navaja kot vloge, ki naj bi izkazovale pravočasnost vloženega zahtevka, navedenega ne predstavljajo. Prav tako čas nastanka manjvrednosti ni jasen, ni pa razvidno, da bi kakšna manjvrednost nastala v času po izteku roka iz 26. člena ZDen-B. Ugovarja tudi izkazanosti objektov za katere se je določala manjvrednost. V kopiji, ki ima označbo "spremembe so vrisane do 1. 12. 1988", objektov na parceli ni vrisanih. Iz popisa posestva ... z dne 19. 5. 1945 tudi ni mogoče ugotoviti, za katere objekte od popisanih naj bi šlo, saj parcelne številke niso navedene. Po navedbah cenilca naj bi šlo za objekt "bivša vrtnarija s stanovanji". Odstopanje med listinami, ki so v spisu na voljo, ni razumljivo, saj naj bi po navedbah cenilca Č.Č. šlo za objekt, ki naj bi bil zgrajen že leta 1936. Sporen pa je tudi način pristopa k zadevi, saj je pri sedanjih parcelah, za katere se navaja, da so nastale iz podržavljene parcele 572 k.o. ..., navedena veliko večja izmera kot jo je parcela imela ob podržavljenju. Parcela 572 k.o. ... je imela ob podržavljenju 68.430 m2, po identifikaciji nove parcele skupaj pa 80.814 m2, kar je za 12.384 m2 več. V zvezi s tem je tožnik že vložil tožbo. Ne strinja se z višino odškodnine, saj toženka pripomb tožnika ni upoštevala. V odločbi z dne 11. 9. 2017 se tožnik do zneska ni opredeljeval, saj po tej odločbi ni bil zavezanec. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3Stranka z interesom v tem postopku, denacionalizacijska upravičenka A., v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe v nasprotju z dejanskimi okoliščinami postopka. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva stroške postopka.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Tožba je utemeljena.

6Toženka je z izpodbijano delno odločbo določila odškodnino zaradi ugotovljene manjvrednosti v naravi vrnjenih nepremičnin, parcel 572/19 in 572/20 k.o. ... O zadevi je odločila v ponovnem postopku, na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 2311/2017 z dne 15. 3. 2018, s katero je bila odpravljena njena odločitev o zavrnitvi zahteve za odškodnino zaradi ugotovljene manjvrednosti.

7O manjvrednosti v naravi vrnjene nepremičnine odloči organ na podlagi zahtevka stranke, po 26. členu ZDen. Zahtevka zaradi zmanjšanja vrednosti premoženja po podržavljenju ni bilo treba podati hkrati z vrnitvenim zahtevkom (zahtevo za denacionalizacijo po prvem odstavku 61. člena ZDen), gre pa v obeh primerih za predlagalni postopek, ki se začne in vodi po volji stranke, in na njen materialni zahtevek je organ vezan.

8Vprašanje, ali je denacionalizacijska upravičenka zahtevek po 26. členu ZDen vložila, je bilo v postopku upravnega spora I U 2311/2017 sporno. V ponovnem postopku reševanja zadeve pa se je toženka postavila na stališče, da je upravičenka odškodninski zahtevek podala že s samo vložitvijo zahteve za denacionalizacijo, ki se nanaša na podržavljeno premoženje, ker je bilo to podržavljeno v sebi lastni takratni vrednosti, kot sledi iz določbe 2. člena ZDen (v nasprotju z odpravljeno 3. točko odločbe z dne 11. 9. 2017, ko je njena odločitev temeljila na ugotovitvi, da upravičenka ni podala pravočasnega zahtevka za odškodnino zaradi manjvrednosti vrnjenih nepremičnin v naravi). Presoji toženke, da je že zahteva za denacionalizacijo vsebovala zahtevek za odškodnino zaradi manjvrednosti, iz v prejšnjem odstavku navedenem razlogu, sodišče ne sledi. Namreč razlogovanje, da že zahteva za denacionalizacijo glede na 2. člen ZDen predpostavlja, da je bil zahtevek postavljen, je v nasprotju z določbo 26. člena ZDen, na podlagi katere mora stranka podati jasen in izrecen materialni zahtevek za določitev odškodnine zaradi manjvrednosti. V zahtevi za denacionalizacijo, na podlagi katere je toženka vrnila parceli 572/19 in 572/20 k.o. ... v naravi, pa tak zahtevek ni bil postavljen.

9Vloga z dne 30. 12. 1998 vsebuje sicer zahtevek za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti, vendar se ne nanaša na parcelo 572 k.o. ..., iz katere sta nastali parceli, ki sta obravnavani, zato materialni zahtevek za določitev odškodnine iz te vloge ne more predstavljati materialnega zahtevka za odločitev v obravnavani zadevi (nanaša se na specificirano naštete druge parcele).

10Ostale vloge, ki jih toženka navaja kot vloge, v katerih je upravičenka postavila zahtevek za manjvrednost, so vložene po 5. 1. 1999. Glede na navedeno stališče o materialnem zahtevku po 26. členu ZDen toženka o odškodnini zaradi manjvrednosti objekta, ki je nastala od podržavljenja do izteka roka iz 26. člena ZDen, torej do vključno 5. 1. 1999, ni mogla odločiti, saj o tem ni obstajal zahtevek stranke (vsaj ne v zahtevi za denacionalizacijo in vlogi z dne 30. 12. 1998). Iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016 ne izhaja, da Vrhovno sodišče v zvezi z roki za uveljavljanje škode, nastale do 5. 1. 1999, spreminja uveljavljeno sodno prakso, ki šteje rok iz 26. člena ZDen-B za materialni prekluzivni rok za vlaganje zahtevkov iz naslova zmanjšanja vrednosti vrnjenih nepremičnin.

11S sodbo I U 2311/2017 z dne 15. 3. 2018 je sodišče toženko podučilo, glede na stališče sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, da v primeru, ko je do manjvrednosti prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen-B in do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero je bila upravičencu vrnjena nepremičnina v naravi, je upravičenec, ki je zahtevo vložil do izdaje odločbe o denacionalizaciji, le to vložil pravočasno. V zvezi z navedenim stališčem toženka navaja več dokumentov, iz katerih naj bi zahtevek upravičenke za določitev odškodnine zaradi manjvrednosti izhajal. Tožnik ugovarja, da vlogi z dne 27. 3. 2012 in 2. 8. 2012 ne pomenita postavitve materialnega zahtevka za manjvrednost, v zvezi z vrnjenimi parcelami, ugovorov v tej zvezi glede vloge z dne 13. 6. 2017 pa nima. Sodišče v zvezi s to vlogo sledi toženki, da ta vloga pomeni postavitev materialnega zahtevka za manjvrednost, ki je glede na izdajo odločbe z dne 11. 9. 2017 tudi pravočasen, vendar lahko, glede na čas vložitve, pomeni materialni zahtevek le za škodo, ki je na objektih na parcelah 572/19 in 572/20 k.o. ... nastala po 5. 1. 1999 in do izdaje odločbe z dne 11. 9. 2017.

12Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 266/2014 poudarilo, da v okoliščinah konkretnega primera, ko je do bistvenega zmanjšanja odškodnine prišlo po izteku roka iz 26. člena ZDen-B, zadostuje, da je bil zahtevek vložen do izdaje odločbe o denacionalizaciji. Toženka v konkretni zadevi ni ugotavljala škode v okviru teh dveh relevantnih časovnih točk kot izhaja iz izpodbijane odločbe in izvedeniškega mnenja, ki je bilo podlaga za določitev odškodnine, saj je ugotavljala škodo na objektih od podržavljenja, ker je štela, da je bil zahtevek za odškodnino vložen z zahtevo za denacionalizacijo (oziroma vlogo z dne 30. 12. 1998), njena presoja o postavljenem zahtevku do izteka roka dne 5. 1. 1999, pa je, kot je sodišče pojasnilo v tej sodbi, napačna.

13V ponovljenem postopku reševanja zadeve bo toženka morala upoštevati stališče sodišča, da je upravičenka postavila zahtevek za manjvrednost šele z vlogo z dne 13. 6. 2017, zato bo na podlagi tega zahtevka lahko določila odškodnino le za škodo, nastalo po 5. 1. 1999 in do vrnitve v naravi, pod pogoji iz 26. člena ZDen. Razlogovanje Vrhovnega sodišča (v 17. točki obrazložitve), da upravičencu ni mogoče naložiti, da zahtevek zaradi manjvrednosti vloži v trenutku, ko zanj še niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji po 26. členu ZDen, se nanaša na škodo, ki do 5. 1. 1999 še ni nastala, nastala pa je kasneje do izdaje odločbe o vrnitvi nepremičnin v naravi (zato zanjo še niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji). "Vsebinski pogoji" iz sodbe torej niso razne druge okoliščine, ki jih toženka navaja v tretjem odstavku na 4. strani odločbe, in jih je denacionalizacijska upravičenka navajala v tožbi v postopku I U 2311/2017.

14Kolikor pa bo tožnik kot zavezanec v ponovnem postopku vztrajal pri dvomu o obstoju objektov na parcelah, za katere se določa odškodnino, pa bo toženka morala obstoj objektov pojasniti obširneje kot z navedbo v tretjem odstavku na strani 6 odločbe, da obstoj objektov za do sedaj zavezane stranke ni bil sporen. Namreč tožnik je s svojim ugovorom, da objekti na dokumentu "spremembe so vrisane do 1. 12. 1988" niso vrisani, ter opisani v popisu posestva ... - ob podržavljenju, zelo konkreten.

15Na ugovor, da je pri sedanjih parcelah, za katere se navaja, da so nastale iz podržavljene parcele 572 k.o. ..., navedena veliko večja izmera, kot jo je parcela imela ob podržavljenju, ob podržavljenju naj bi bila velika 68.430 m2, po identifikaciji pa nove parcele skupaj 80.814 m2, kar je za 12.384 m2 več, sodišče ne odgovarja, saj tožnik sam navaja, da je v zvezi s tem pri naslovnem sodišču vložil tožbo, ugovor pa se konkretno na obravnavano zadevo, ko se odloča le o odškodnini za manjvrednost na dveh parcelah, ki sta nastali iz podržavljene, ne nanaša.

16Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče je v skladu z določbo 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti.

17Odločitev o stroških postopka stranke z interesom temelji na določbi 154. člena ZPP. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Ugotoviti je, da je stranka z interesom predlagala zavrnitev tožbe, torej je bil njen interes na strani toženke, in ker v obravnavanem postopku ni bilo takoj odločeno, do stroškov postopka ni upravičena.