115. člen SZ

Pravila o zastaranju je treba razlagati glede na okoliščine posameznega primera, tako da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo onemogočeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. V konkretnem primeru tožeča stranka ni bila stranka denacionalizacijskega postopka in z njegovim zaključkom (vse do leta 2013) ni bila seznanjena, kar pomeni da ni vedela kdaj naj bi terjatev tožeče stranke zapadla (torej kdaj se je iztekel rok, v katerem bi ta morala odločiti). Na drugi strani je pomembna tudi ugotovitev, da je imela tožena stranka, po samem zakonu dolžnost (na njeno zahtevo) stanovanje prodati osebi, ki je na dan uveljavitve SZ na stanovanju imela stanovanjsko pravico. Takšna obveznost je v primeru začetka denacionalizacijskega postopka "mirovala". A je sama po sebi "oživela", če je bil denacionalizacijski postopek končan na način, da nepremičnina upravičencu ni bila vrnjena v naravi. Tožena stranka, kot zavezanka v postopku denacionalizacije in s tem stranka tega postopka, se je dejstva, da je ta zaključen, nedvomno morala zavedati. Njeno ravnaje, ko o zahtevi tožeče stranke vseeno ni odločila, ampak je nasprotno (neupravičeno) čakala, da bo k temu pozvana (t

Glede na kronologijo denacionalizacijske zakonodaje je utemeljeno skleniti, da je 88. člen ZDen dejansko le podaljšal veljavnost prepovedi prometa z nepremičninami, ki je bila sprejeta že z ZZPS o in da je slednji prepovedoval družbenopravnim osebam in družbenopolitičnim skupnostim promet z vsemi nepremičninami, ki so prešle v državno oziroma družbeno lastnino na način iz 1. do 6. točke prvega odstavka 2. člena citiranega zakona, ne glede na obliko lastnine tega premoženja v času prepovedi. Družbenopolitične skupnosti so sicer postale lastnice med drugim po določbah Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč podržavljenega premoženja (kakršne narave je bilo tudi sporno stanovanje), vendar lastnice z obveznostmi do denacionalizacijskih upravičencev (115. člen SZ): do poteka roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo oziroma do odločitve o takih zahtevkih, torej za čas, ko je obstajala možnost obstoja obveznosti za vrnitev premoženja, je bil pravni promet s takim premoženjem prepovedan.

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo prvi odstavek 126. člena SZ, ko je odločilo, da je tožena stranka, ki je bila po nespornem stanju (po navedbah tožene stranke, ki jim tožeča stranka ni nasprotovala) ob koncu glavne obravnave še "začasni " lastnik stanovanja na podlagi drugega odstavka 113. člena SZ, tožeči stranki dolžna izplačati zahtevano odpravnino. Tožeča stranka namreč še ni pridobila zahtevka nasproti toženi stranki, kakršnega je postavila v tej pravdi. Pravnomočna odločba v denacionalizacijskem postopku bo šele dala odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki odpravnino. Za odpravnino bo lahko pasivno legitimirana le v primeru pravnomočne zavrnitve zahteve za denacionalizacijo.