VSL Sodba I Cp 1022/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je prva tožnica lastnica do 1/2 posameznega dela stavbe z ID znakom ... in da so vsi trije tožniki skupni lastniki preostale 1/2 tega posameznega dela stavbe, stoječe na parc. št. 1955 k. o. ... Toženki pa je naložilo, da mora tožnikom povrniti njihove pravdne stroške v znesku 10.003,55 EUR, z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da zgolj izpovedi tožnikov in prič ne morejo zadoščati za ugotovitev, da je bilo sporno stanovanje zgrajeno pred uveljavitvijo SZ-1. Nenavadno je, da tožniki nimajo prav nobene listine, ki bi dokazovala gradnjo v zatrjevanem obdobju od poletja 1990 do poletja 1991. Sodišče je nekritično ocenilo njihove izpovedi, ki v resnici niso skladne, ampak si precej nasprotujejo, npr. že o tem, kdaj je prišlo do selitve, kdaj so bili dokončani posamezni prostori ter izdelane instalacije. Priča M. H. je celo izpovedala, da naj bi bila poleti 1991 že opremljena kuhinja, kar je prva tožnica izrecno zanikala. Nenavadno je tudi, da je druga tožnica šele decembra 1991 zahtevala izdajo gradbenega dovoljenja. Toženka vztraja, da stanovanje ni bilo izdelano do uveljavitve SZ-91. Poleg tega je pravni prednik tožnikov, pokojni S. Š., kot imetnik stanovanjske pravice v isti stanovanjski hiši odkupil stanovanje, kjer je dotlej prebivala družina Š. Zakon takšne dvojne privatizacije družbenih stanovanj ni dopuščal. Ker tožniki niso bili dobroverni, lastninske pravice niso mogli pridobiti niti na podlagi priposestvovanja. Toženka se posebej pritožuje zoper stroškovno odločitev. Iz obrazložitve sodbe ni jasno, katere stroške je sodišče priznalo tožnikom, zato se odmerjenega zneska ne da preizkusiti.

3Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev in pritrjujejo razlogom izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pri svoji presoji ni prezrlo nobenega odločilnega dejstva in tudi izvedene dokaze je ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vestno in skrbno.

6Zmotno je pritožbeno stališče, da zgolj izpovedi tožnikov in prič ne zadoščajo. Vsi dokazi (dokazna sredstva) v pravdnem postopku so namreč enakovredni. Ker je od sporne gradnje že minilo četrt stoletja, v resnici ni nenavadno, da tožniki nimajo več listin, ki bi dokazovale, kdaj natančno so bila opravljena posamezna gradbena dela. Izpovedi tožnikov in prič so tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj skladne in prepričljive, da jim je sodišče prve stopnje lahko sledilo. Manjša nasprotja med njimi, ki jih izpostavlja pritožba, so dejansko nepomembna in izpovedim ne jemljejo njihove verodostojnosti. Kdaj so se v novo stanovanje preselili posamezni družinski člani, namreč niti ni bistveno. Vse instalacije so bile, sodeč po izpovedi tretjega tožnika, očitno izdelane že poleti 1991, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba. Tudi ni pomembno, kdaj je bilo stanovanje v celoti opremljeno. Odločilno je, da je bilo izdelano oziroma dokončano že poleti 1991, torej pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (SZ-91), o čemer se je lahko sodišče prve stopnje v dokaznem postopku dovolj zanesljivo prepričalo. Za takšen svoj zaključek je v izpodbijani sodbi navedlo tudi izčrpne in razumne razloge.

7Toženkine pomisleke glede časa pridobitve gradbenega dovoljenja, ki jih ponavlja pritožba, je utemeljeno zavrnilo. Gradbeno dovoljenje je namreč le podlaga za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju, medtem ko je bila sama lastninska pravica pridobljena originarno na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ-91. Bistveno je, da preureditev dotlej skupnih prostorov na podstrešju v sporno stanovanje ni bila samovoljna, saj je pravni prednik tožnikov S. Š. za adaptacijo pridobil soglasje hišnega sveta in dovoljenje toženkine pravne prednice kot imetnice pravice uporabe stanovanjskega objekta.

8Izpodbijana sodba ima dovolj prepričljive razloge tudi o tem, da je bilo s preureditvijo rešeno stanovanjsko vprašanje družine Š., ki prej ni imela niti lastne kopalnice in sanitarij. Njihovo 40 m2 veliko enosobno stanovanje v isti hiši je za štiričlansko družino z leti postalo premajhno. Pritožbeni očitek o "dvojni" privatizaciji je zato neumesten in tudi pravno zgrešen. S.Š. namreč na spornem stanovanju, ki je nastalo s preureditvijo, nikoli ni imel stanovanjske pravice, ki bi mu omogočala odkup tega stanovanja po privatizacijskih določbah SZ-91. Pritožbeni pomisleki glede dobrovernosti tožnikov pa so odveč, ker sta zakonca Š. lastninsko pravico na spornem stanovanju pridobila že na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ-91. Izpodbijana odločitev je tako tudi materialnopravno pravilna.

9Toženka neutemeljeno nasprotuje pravdnim stroškom, ki jih dolguje tožnikom, ker je v pravdi propadla. Sodišče prve stopnje jih je odmerilo v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo. V sodbi je izrecno naštelo procesna dejanja, ki jih je upoštevalo pri odmeri stroškov. Zadošča sklicevanje na stroškovnik (oz. stroškovni zahtevek tožnikov, kot ga je na zadnjem naroku priglasil njihov pooblaščenec), v katerem je pregledno označeno, kateri stroški in v kakšni višini pripadajo tožnikom, tako da je strukturo in odmero stroškov mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek o pomanjkljivi obrazloženosti stroškovne odločitve je zato brez podlage.

10Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11Toženka je s pritožbo propadla, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena. Svoje pritožbene stroške pa morajo kriti tudi tožniki, ker z odgovorom niso bistveno prispevali k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).