VSL sodba I Cp 4952/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.240,99 EUR z obrestmi po obrestni meri: od 01. 01. 1992 do 19. 05. 1995, kot so se obračunavale za vpogledne hranilne vloge v ATS, CAD in USD, od 10. 05. 1995 do 31. 12. 2006, kot so se obračunavale za hranilne vloge v ATS, CAD in USD, vezane nad leto dni, od 01. 01. 2007 dalje do plačila pa po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti. Kar je tožeča stranka zahtevala več (razlika med pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi), je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 800,59 EUR, s popravnim sklepom 23. 11. 2010 popravljene na 667,16 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Proti sodbi se iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodba temelji na zmotni uporabi materialnega prava, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se ne more preizkusiti, da so si razlogi v nasprotju (14. točka 339. člena ZPP) ter da sodišče ni obravnavalo vseh ugovorov tožene stranke o tem, zakaj ni pasivno legitimirana. Navaja, da tožeča stranka višine terjatve ni uspela dokazati. Sodišče ne bi smelo upoštevati fotokopije hranilne knjižice. Šele ko bi tožena stranka videla hranilno knjižnico v izvirniku, bi se lahko izjasnila o verodostojnosti terjatve. Tudi če bi se fotokopije listin upoštevale, ni možno mimo dejstva, da se iz strani teh listin, ki naj bi izkazovale razmerje tožnice iz naslova hranilne vloge, niti ne vidi, da gre za strani, ki bi bile dejansko povezane s hranilno vlogo tožnice. Tudi zaradi tega bi bilo nujno, da tožnica predloži listine v izvirniku, česar pa do konca prvega naroka, kljub pozivu sodišča, ni storila. Listine, ki naj bi izkazovale terjatev tožnice, so bile poleg tega, da bile predložene le v fotokopijah, v jeziku, ki se pred sodiščem ne uporablja. Tako sodišče iz njih vtoževane terjatve ni moglo ugotoviti. Z uporabo slovenskega jezika, ki je za naslovno sodišče edino relevanten, se ne da ugotoviti, v kakšni vlogi naj bi nastopala tožnica. Omenja se „prezime i ime vlastnika“, to pa so izrazi, ki jih slovenski jezik ne pozna. Prav tako valuta in saldo nista slovenska izraza. Zmožnost razumevanja s strani povprečno umsko sposobne osebe na navedeno nima vpliva. Dejstvo, da gre za zapis v jeziku, ki je bil nekoč uradni jezik države, katere del je bila tudi Slovenija, še ne pomeni, da se ga razume in da se lahko odloča na njegovi podlagi. Formalno je situacija enaka kot če bi šlo za kitajski jezik. Skratka, ker je sodišče odločitev oprlo zgolj na fotokopije listin, pa še te niso v slovenskem jeziku, čeprav je tožena stranka terjatvam nasprotovala, izpodbijana odločitev ne temelji na relevantnih dokazih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Prav tako pritožnica meni, da v sodbi ni relevantnih razlogov, zakaj naj bi bila toženka pasivno legitimirana v pravdi. Sodišče prve stopnje je tudi napačno štelo, da vlogi z dne 02. 09. 2010 in 06. 09. 2010 nista pravočasni, saj je v teh vlogah toženka podala le materialnopravna naziranja. Prekluzija namreč velja zgolj za navajanje dejstev in predlaganje dokazov. V obravnavanem pa je šlo za predstavitev materialnopravnih naziranj, zaradi česar je sodišče, ker se ni opredelilo do bistvenega dela navedb tožene stranke vlogah z dne 02. 09. 2010 in 06. 09. 2010, zagrešilo bistveno kršitev določb po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožnica ponavlja navedbe iz pripravljalnih vlog z dne 02. 09. 2010 in 06. 09. 2010. Izpostavlja, da je leta 1993 prišlo do razlastitve Ljubljanske banke Glavne filiale Sarajevo d.d., Filiala Sarajevo je postala samostojna banka in ni bila več podružnica. LB Sarajevo, d.d., je prevzela tudi vse zaposlene LB glavne filiale Sarajevo in njeno firmo. To se je zgodilo tudi zato, ker prenos na Ljubljansko banko, d.d., v letu 1989 in 1990 ni bil zaključen in je LB Glavna filiala Sarajevo obstajala naprej kot sui generis subjekt. Opozarja na izjavo Agencije za privatizacijo Federacije BiH z dne 26. 07. 2002. Vztraja, da ni odgovorna za stanje na deviznih računih oz. deviznih varčevalnih knjižicah Ljubljanske banke Glavne filiale (podružnice) Sarajevo, in ne more biti pasivno legitimirana za terjatev, ki jo vtožuje tožnica. Zaradi nasilnega razpada države je prišlo do razpada bančne mreže, tako, da matična banka ni imela več vpliva na svojo nekdanjo podružnico, nad katero je v celoti prevzela oblast druga država. Slovensko sodišče bi moralo uporabiti načelo branch compensating deposit principle. To načelo predstavlja mednarodno pravno oblikovano razlago pravne praznine v delovanju bank, kadar pride do takšne izredne situacije. Stanje v obravnavanem primeru se da primerjati z delitvijo Nemčije Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Sklicuje se tudi na primer V. M. proti Ljubljanski banki Sarajevo, d.d.. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialnopravna določila Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti, saj ureditev v omenjenih predpisih govori samo o tem, kaj je na splošno prešlo na novoustanovljene banke in kaj je ostalo na prejšnjih bankah ter kako je z odgovornostjo države.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je po trditvi pritožnice v tem, da je sodišče prve stopnje o višini tožničine terjatve odločalo na podlagi fotokopije listin (devizne hranilne knjižice), ki niso bile v slovenskem jeziku.

6Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi overjene fotokopije izvirnika. V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). ZPP ne pozna vezane dokazne ocene, po kateri bi bila predpisana tako izbira dokaznih sredstev za dokazovanje, način izvajanja dokazov in dokazna vrednost izvedenih dokazov. V skladu z določilom 226. člena ZPP mora stranka listino, na katero se sklicuje predložiti, kar je tudi storila. Listina ima lahko obliko izvirnika ali kopije. Zakon izrecno ne zahteva, da mora biti listina predložena v izvirniku (glej: J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 418).

7Neutemeljeno je stališče pritožnice, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati na podlagi predložene listine, ker ni bila sestavljena v slovenskem jeziku. Določilo 2. odstavka 226. člena ZPP določa, da mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. Pritožnica v postopku ni ugovarjala, da vsebine listine ne razume. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz overjene fotokopije hranilne knjižice tožnice izhaja, da je imela tožnica pri toženi stranki na dan 06. 03. 1992 deponirana denarna sredstva v višini 56.228,89 ATS, 1.289,35 CAD in 13,64 USD. Na prvi strani overjene fotokopije hranilne knjižice sta ime in priimek tožnice (ime i prezime vlastnika). Da je tožeča stranka lastnica hranilne knjižice, izhaja iz njenih tožbenih trditev. Navedba pritožnice, da se iz listine ne da ugotoviti, v kakšni vlogi sploh nastopa tožnica, ni utemeljena. Glede drugih strani hranilne knjižice pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so na njih v glavnem številke s podpisi in pečati tožene stranke, nad „razpredelnico“ pa je navedena tudi številka računa tožene stranke, kateremu tožena stranka ni oporekala in je enak številki računa, ki je zapisan na prvi strani fotokopije hranilne knjižice. Pritožnica v pritožbi izpostavlja, da so izrazi vlastnik, saldo in konto izrazi v tujem jeziku. Glede izraza vlastnik, ki je naveden pod imenom in priimkom tožnice, že iz tožbenih trditev izhaja, da tožnica vtožuje denarne zneske na podlagi lastništva hranilne knjižice, izraza saldo in konto pa sta tujki, ki sta splošno znani besedi, s katerima je tudi tožena stranka kot strokovnjak v bančnem prometu nedvomno seznanjena. Beseda saldo je tudi sicer izrecno uporabljena v 2. odstavku 1038. člena ZOR in tudi v 2. odstavku 1039. člena ZOR, ki določa, da mora banka konec vsakega leta, pa tudi bolj pogosto, poslati poročilo o stanju računa (saldo).

8Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, da v sodbi ni razlogov, zakaj je podana pasivna legitimacija toženke. Ljubljanska banka Glavna filiala Sarajevo, d.d, pri kateri je toženka položila devize, je podružnica toženke, kar je, v pripravljalni vlogi z dne z dne 20. 05. 2010, potrdila tudi toženka: in sicer z navedbo, da je bil s sklepom Srg 3286/89 z dne 29. 12. 1989 pri registrskem vložku št. 1/2734/02 vpisan pri Ljubljanski banki, d.d., del banke z nazivom Ljubljanska banka, d.d., Glavna filiala (podružnica) Sarajevo, Sarajevo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje podružnica ni pravna oseba, kar velja tudi za banke (31. člen Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 30-1298/1993). Dejstvo, da je tožnica odprla devizno hranilno knjižico v podružnici tožene stranke, torej pomeni isto kot če bi tožnica devize vložila pri toženi stranki na njenem sedežu.

9Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti in novela (UZITUL) v določbah 3. odstavka 19. člena in 22. b člena v depozitno razmerje pravdnih strank ne posegata, niti v odgovornost tožene stranke za devize vložene v njenih filialah. Tožena stranka namreč v pritožbi zmotno meni, da določbe UZITUL ne dajejo podlage za kakršenkoli avtomatičen zaključek, da je tožena stranka pasivno legitimirana. Nasprotno: iz 3. in 4. alineje 22. b. člena Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS izhaja, da Ljubljanska banka. d.d., Ljubljana obdrži celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere RS ni prevzela jamstva po 19. členu RS, prav tako obdrži obveznosti do NBJ in tiste obveznosti do tujih upnikov, za katere je dala jamstvo nekdanja SFRJ, sredstva pa so porabili končni koristniki iz drugih republik nekdanje SFRJ. Določilo 22. b člena pa izrecno določa, da Ljubljanska banka, d.d., Ljubljana obdrži odnos do sedanjih podružnic in hčere Ljubljanske banke, d.d., s sedeži na ozemlju nekdanje SFRJ. Pritožben očitek, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov, zakaj je pasivna legitimacija tožene stranke podana in da iz določb UZITUL ne izhaja podlaga odgovornosti toženke, nista utemeljena.

10Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno kot prepozne zavrnilo navedbe podane v pripravljalnih vlogah z dne 02. 09. 2010 in 06. 09. 2010, saj naj bi v teh vlogah podala le materialnopravna naziranja, za katera pa pravilo prekluzije ne velja. V skladu z določilom 1. odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. V vlogah z dne 02. 09. 2010 in 06. 09. 2010 je tožena stranka podala historičen opis delovanja jugoslovanskega bančnega trga, okoliščine v zvezi z ustanovitvijo Ljubljanske banke glavne filiale Sarajevo, d.d., pri čemer je omenjala tudi zakonske določbe, ki so bile podlaga za statusno preoblikovanje predhodnice Ljubljanske banke Osnovne banke Sarajevo ustanovljene leta 1978 v Ljubljansko banko Glavno filialo Sarajevo d.d., torej v podružnico toženke. Sklicujoč se na historičen opis ustanovite Glavne filiale Sarajevo je zatrjevala, da ima Ljubljanska banka Glavna filiala Sarajevo, d.d., poseben pravni status sui generis, ker sanacija Ljubljanske banke Osnovne banke Sarajevo ni bila izvedena. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženka v vlogah po prvem naroku navajala dejstva in dokaze, zaradi česar je navedbe v teh vlogah pravilno zavrnilo kot prepozne (286. člen ZPP). Tožena stranka namreč ni izkazala, da brez svoje krivde teh dejstev in dokazov ni mogla navajati pred prvim narokom. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh njenih ugovorov o pomanjkanju pasivne legitimacije, spričo česar naj bi zagrešilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev v skladu z določilom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. V skladu z določilom 286. b člena ZPP pa mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi dne 06. 09. 2010 odločilo, da pripravljalnih vlog z dne 02. 09. 2010 in 06. 09. 2010 ne bo upoštevalo. Toženka pa te kršitve (8. točka 339. člena ZPP) do konca naroka ni uveljavljala. Tudi iz tega razloga ni utemeljen njen pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da konkretno pravno razmerje med varčevalko (tožnico) in toženko z vprašanjem nasledstva bivše SFRJ ni povezano. Vprašanje jamčevanja države za bančne vloge namreč nima vpliva na legitimacijo tožene stranke. Razmerje med pravdnima strankama je urejal Zakon o obligacijskih razmerjih v določilih o pogodbi o denarnem depozitu v členih 1035. do 1046, ki jih je sodišče prve stopnje pri odločitvi tudi pravilno uporabilo.

12Pritožbene navedbe, da je leta 1993 prišlo do razlastitve Ljubljanske banke Glavne filiale Sarajevo, d.d, sklicevanje pritožnice na izjavo Agencije za privatizacijo Federacije BiH z dne 26. 07. 2002, iz katere izhaja, da je bil del sredstev na računih Ljubljanske banke Sarajevo, d.d., porabljen v postopku privatizacije, niso utemeljene. Pritožnica izpostavlja, da je imela razlastitev filiale Sarajevo konkretne pravne in materialne posledice, zaradi česar vrnitev v prejšnje stanje ni bila izvedljiva. Sredstva glavne filiale Sarajevo so bila prenesena na Ljubljansko banko Sarajevo, d.d., zaradi česar je po mnenju pritožnice nepravično, da bi bila njena odgovornost za devizne vloge podana. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je imela ustanovitev samostojne banke Ljubljanska banka Sarajevo, d.d., ki jo je odobrila vlada BiH, elemente zaplembe. Ker pa je bila RS glede vojne v BIH nevtralna država, za tako zaplembo premoženja pravne osebe zasebnega prava iz nevtralne države, v konkretnem primeru BIH, ni imela pravne podlage. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da oblastnim aktom tuje države ne more nuditi pravnega varstva (exceptio illegalis). Ugovor toženke, da so vse pravice in obveznosti glede varčevalcev iz BIH prešle na novo ustanovljeno Ljubljansko Sarajevo, d.d., je pravilno zavrnilo.

13Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi moralo upoštevati odločitev organov Federacije BiH. v zadevi upnika M. V. proti Ljubljanski banki Sarajevo d.d., je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pri odločanju vezano na ustavo in zakone RS (125. člen Ustave RS), ne pa na tujo sodno prakso, npr. bosansko, nemško, francosko, italijansko, kot zmotno meni pritožba. Sklicevanje na primer V. pa ni utemeljeno tudi zato, ker tožena stranka ni zatrjevala, da bi bila tožnica s strani Ljubljanske banke Sarajevo, d.d., že poplačana.

14Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo načelo branch compensating deposit principle, saj toženka v zvezi s tem načelom ni podala nobenih trditev. Na nemško sodno prakso, ki se je oblikovala ob delitvi Nemčije na Vzhodni in Zahodni del, sodišče prve stopnje ni vezano (125. člen Ustave RS). Pritožbene navedbe, da pri toženki ni bilo kritja za vloge varčevalcev njene podružnice, niso utemeljene, saj je toženka sama navajala, da je Narodna banka Jugoslavije za devize, ki ji jih je podružnica nakazala, podružnici nakazala dinarska sredstva v ekvivalentnem znesku. Tako o neobstoju kritja ni moč govoriti.

15Ker niso podani uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške ( 1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. členom ZPP). Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.