1. člen UZITUL

Za devizne vloge, vložene v podružnicah Ljubljanske banke d.d. Ljubljana na ozemlju nekdanje SFRJ, odgovarja ta banka in ni podano jamstvo RS.

Državljanstvo ni utemeljen razlog za razlikovanje med oškodovanci pri presoji odgovornosti RS za škodo, ki je pred njeno osamosvojitvijo na njenem ozemlju nastala vojaškim obveznikom tedaj skupne zvezne vojske in je zanjo do osamosvojitve odgovarjala federacija kot njena pravna prednica, odškodninska tožba pa je bila pred osamosvojitvijo pravilno vložena pred slovenskim sodiščem.

Po določbi 1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo SRS in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Ker je Slovenija tedaj prenesla svojo pravico do varovanja in branjenja neodvisnosti, suverenosti in teritorialne neokrnjenosti tudi na JLA, kot skupno federalno oboroženo silo vseh narodov in narodnosti takratne federacije oz. na organ SFRJ, so bile enote JLA, ki so delovale na območju takratne SR Slovenije, tudi njene vojaške enote (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 699/95 z dne 24.6.1997). Zato ni moč sprejeti pritožbene navedbe, da je bila JLA zgolj zvezna in ne tudi slovenska vojska. Na podlagi teh ugotovitev se zato izkaže, da je izpodbijani zaključek o odškodninski odgovornosti naše države na podlagi 1. čl. citiranega ustavnega zakona povsem pravilen.

RS odgovarja le za tisto škodo, ki je nastala njenim državljanom zaradi škodnega ravnanja JLA kot organa bivše federacije ne glede na kraj škodnega dogodka.

Pogoj za nastop materialnopravnega pobotanja je obstoj medsebojnih obveznosti (pogoj vzajemnosti), s tem da se vzajemnost ne razume v smislu sinalagmatične povezanosti strank v obligacijskem razmerju, da bi obe stranki morali biti hkrati upnik in dolžnik iz istega izvora obveznosti. Obe stranki morata biti hkrati upnik in dolžnik, vendar lahko iz različnega izvora obveznosti. Bistveno je, da gre za vzajemen upniško-dolžniški odnos in da sta obe stranki dolžnika. ZOR likvidnosti terjatve ni določal kot pogoja pobotanja. Pojem likvidnosti tudi nima povsem jasno določene vsebine. Vendar pa se je v slovenskem pravnem prostoru uveljavilo stališče prof. dr. Cigoja, ki je z izrazom nelikvidna terjatev razumel terjatev, ki je sporna ali še ni določena.

V odškodninskih pravdah zaradi škode, ki je nastala tožniku med služenjem v JLA na območju naše države, lahko sodišče tudi brez predloga strank povabi Republiko Slovenijo, naj prevzame postopek, ki se je začel proti SFRJ in ki je bil prekinjen zaradi njenega prenehanja.

Po ustavnem zakonu je kraj vložitve deviz kraj dejanskega plačila in ne vedno centrala, v sklopu katere so bile filiale na ozemlju SFRJ izven ozemlja RS. Za devize, vložene v filialah izven RS, ni jamstva RS.

Iz določil obeh ustav, navedenih v citirani ustavni listini in v citiranem ustavnem zakonu, pa je izhajalo, da je SR Slovenija prenesla svojo pravico do varovanja in branjenja neodvisnosti, suverenosti in teritorialne neokrnjenosti tudi na JLA kot skupno federalno oboroženo silo vseh narodov in narodnosti takratne federacije (2. odstavek 2. člena in 299. člen ustave SRS in 237., 239. in 240. člen ustave SFRJ), torej na organ SFRJ, ki je prenešeno pravico države SR Slovenije in njenih državljanov do obrambe izvrševal seveda predvsem na njenem ozemlju. Zato so bile enote JLA, ki so delovale na ozemlju takratne SR Slovenije, tudi njene vojaške enote. To pa pomeni, da je R Slovenija z navedenima osamosvojitvenima aktoma prevzela tudi odškodninsko obveznost do svojega državljana, nastalo iz delovanja njene vojaške enote (mariborske garnizije).

22. b člen Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 45-I/94) ne posega v obveznosti iz depozitnih pogodb za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu tega ustavnega zakona (3. alinea 2. odstavka 22.b člena dopolnitev ustavnega zakona).

Določbe ustavnega zakona o jamstvu Republike Slovenije za devizne vloge v bankah na ozemlju Republike Slovenije, s tem povezane določbe o načinu poravnavanja obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog in določbe zakona o dopolnitvah ustavnega zakona, ki urejajo odgovornost tožene stranke za devizne vloge, za katere ne jamči država, urejajo javni red in kot take izključujejo uporabo tujega prava (4. čl. zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih Ur.l. SFRJ št. 43/82 - v nadaljnjem ZUKZ).

Država R Slovenije - Ministrstvo za obrambo je odgovorna za škodo, ki jo je utrpel oškodovanec kot vojak bivše Jugoslovanske armade, ko je služil redni vojaški rok, ker ga je vojak iste vojne pošte zaradi neupoštevanja varnostnih ukrepov in nestrokovnega ravnanja z orožjem ustrelil v glavo in mu povzročil telesne poškodbe. Odškodninska zavezanost države R Slovenije - Ministrstva za obrambo temelji na 1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije, ki določa, da prevzemajo organi R Slovenije izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile s prejšnjo ustavo R Slovenije in ustavo SFR Jugoslavije prenešena na organe SFRJ.

Sporazum o pravnem nasledstvu države RS se ne bo nanašal na terjatve fizičnih oseb, ki so državljani RS in stalno prebivajo na območju RS, za škodo nastalo na ozemlju sedanje RS, proti bivši državi SFRJ. V tem razmerju namreč država ne nastopa kot subjekt mednarodnega javnega prava, temveč kot udeleženka civilno-pravnega razmerja, v katerem mora tudi sama kot stranka tega razmerja spoštovati načela pravne države. Nesprejemljivo je zato stališče države RS, da ni prešla nanjo obveznost prejšnje države do upnika. V izjemni situaciji, ki ob sprejemu ZIP gotovo ni bila predvidena, dokazovanje prehoda obveznosti z listino ali s sodno odločbo ni potrebno in se šteje, da je prenos obveznosti dokazan tudi takrat, kadar gre za prenos po zakonu.