VSL sodba I Cp 2618/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.718,25 EUR (oziroma prej 10.685,50 DEM, 205,52 ATS in 518.608,00 ITL) in 193,66 CHF in 97,54 USD z obrestmi od posameznih zneskov, kot veljajo v posameznih valutah za hranilne devizne vloge na vpogled pri Ljubljanski banki d.d., Ljubljana, in sicer od zneska:

10.685,50 DEM od 7. 3. 1993 do plačila,

205,52 ATS od 7. 3. 1993 do plačila,

518.608,00 ITL od 7. 3. 1993 do plačila,

193,66 CHF od 7. 3. 1993 do plačila in

97,54 USD od 7. 3. 1993 do plačila (1. točka izreka).

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača njene pravdne stroške v višini 331,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) ter razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z očitano kršitvijo pravil pravdnega postopka navaja, da sodišče toženi stranki ni vročilo vloge tožeče stranke z dne 22. 3. 2010, s katero naj bi tožeča stranka predložila tudi izvirnik devizne hranilne knjižice z žigom Ljubljanske banke d.d., Glavna filiala Zagreb, Ekspozitura Varaždin. Na takšen način je bila toženi stranki v nasprotju z načelom kontradiktornosti onemogočena izjasnitev o verodostojnosti predloženih dokumentov. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava pa poudarja, da so za odločitev v tej pravdni zadevi merodajna pravna mnenja in stališča Evropskega sodišča za človekove pravice o tem, da je osnovna odgovornost za vse te dolgove pripadala SFRJ ter da bi bilo za delitev teh dolgov treba uporabiti načela državnega nasledstva. V nadaljevanju pojasnjuje značilnosti družbeno-ekonomskega sistema v bivši SFRJ, ki je vplival tudi na sistem delovanja jugoslovanskega gospodarstva, kar se je odražalo tudi v delovanju Narodne banke Jugoslavije ter bančnem sektorju. Pri tem se sklicuje na ločeno pritrdilno mnenje sodnika Ressa v zadevi Kovačićin in drugi proti Sloveniji, v kateri je izpostavljeno, da gre v zvezi z deviznimi vlogami za očiten primer nasledstva, pri čemer je osnovna odgovornost za vse te dolgove pripadala SFRJ, zaradi česar bi bilo treba uporabiti za delitev teh dolgov načela državnega nasledstva. Navaja pa še, da je treba v primeru, če bo sodišče druge stopnje štelo kot merodajno podlago za odločanje o vtoževanem zahtevku Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR),(2) upoštevati tudi določbo 137. člena ZOR. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede očitka zmotne uporabe materialnega prava:

V predmetni pravdi je tožeča stranka kot hrvaška državljanka od tožene stranke zahtevala izplačilo hranilnih deviznih vlog, ki jih je dne 6. 3. 1993 položila na račun, odprt pri hrvaški podružnici tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi vztraja na stališču, da predstavlja vprašanje njene pasivne legitimacije v predmetnem postopku vprašanje nasledstva finančnih dolgov oziroma obveznosti SFRJ iz naslova jamstev za devizne vloge občanov, s čemer pa se sodišče druge stopnje ne strinja.

V obravnavanem primeru je namreč tožeča stranka pri hrvaški podružnici tožene stranke deponirala devizna sredstva in odprla hranilno knjižico leta 1993, to pa je dve leti po osamosvojitvi Republike Slovenije. Le-ta je ob osamosvojitvi z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL)(3) uredila vprašanje nasledstva obveznosti iz naslova jamstva SFRJ za devizne vloge po načelu teritorialnosti, pri čemer pa je seveda kot presečni datum določila 25. 6. 1991. To pomeni, da je Slovenija prevzela jamstvo zgolj za tiste devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, ki so bile vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije in za katere je do uveljavitve UZITUL, tj. 25. 6. 1991, jamčila SFRJ (in sicer po stanju na isti dan). Z dopolnitvijo UZITUL leta 1994(4) je zakonodajalec preoblikoval LB d.d. v NLB d.d. tako, da je določil prenos vseh sredstev in poslovanja LB na novo banko, pri tem pa v tretji alineji 22.b člena izrecno predpisal, da LB obdrži celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL. V nadaljevanju je nedvoumno določil tudi, da Ljubljanska banka d.d. obdrži odnos do sedanjih podružnic in hčere LB s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezni delež terjatev na NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog (3. odstavek 22.b člena UZITUL).

Ker je temelj obveznosti tožene stranke v obravnavanem primeru nastal po osamosvojitvi Slovenije, se torej vprašanje nasledstva obveznosti iz naslova jamstva SFRJ za devizne vloge v konkretni zadevi sploh ne poraja. Z dnem osamosvojitve Republike Slovenije je namreč zakonodajalec sprejel vso potrebno normativno podlago za učinkovito in od bančnih institucij SFRJ neodvisno delovanje slovenskega bančnega sistema. Tako je s 25. 6. 1991 začel veljati Zakon o Agenciji Republike Slovenije za zavarovanje vlog v bankah in hranilnicah (5), na podlagi katerega je bila ustanovljena istoimenska agencija kot specializirana finančna organizacija RS, pri kateri so morale banke in hranilnice zavarovati vsako hranilno vlogo do zneska, ki ga je določil republiški sekretar za finance. Agencija pa je zavarovane vloge morala izplačati v primeru stečaja banke ali hranilnice (4. člen). Takšno obvezno minimalno jamstvo za hranilne vloge (ne pa tudi za preostale bančne vloge) je bilo predpisano tudi z Zakonom o bankah in hranilnicah (primerjaj 37. člen).(6) Navedeno torej pomeni, da je bil z osamosvojitvijo Slovenije vzpostavljen sistem jamčenja za hranilne vloge, ki je povsem ustrezal sistemu jamčenja za takšne depozite v sodobnih tržnih ekonomijah, v katerih je poslovna banka primarna zavezanka za izplačilo denarnih zneskov iz naslova hranilnih vlog.

Sklicevanje tožene stranke na razloge pritrdilnega ločenega mnenja sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Ressa v zadevi Kovačić in drugi proti Sloveniji je zato v predmetni zadevi neustrezno.(7) V citirani zadevi ESČP so namreč pritožniki deponirali svoja devizna sredstva pri hrvaški podružnici tožene stranke pred razpadom SFRJ, na takšnem odločilnem dejstvu pa temeljijo tudi razlogi sodnika Ressa.

Na podlagi pojasnjenega je tudi očitno, da slovenski zakonodajalec z nobenim zakonom ali drugim ukrepom ni posegel v civilnopravno razmerje med toženo stranko in njenimi varčevalci – med drugim tudi tožečo stranko, ki v predmetni pravdi zahteva izpolnitev s pogodbo o depozitu dogovorjene obveznosti banke. Tožena stranka namreč v pritožbenem postopku ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila Glavna filijala Z. njena podružnica, ki ni imela pravne subjektivitete. Tožeča stranka je torej s tem, ko je leta 1993 položila denarna sredstva na račun LB d.d., Glavna filijala Z., svoja sredstva deponirala pri toženi stranki, za katero je posledično obstajala tudi primarna obveznost, da na zahtevo tožeče stranke le-tej izplača gotovino. Gre za obveznost, katere temelj predstavlja pogodba o bančnem depozitu kot nepristni hrambi, za katero je značilno, da depozitar nima obveznosti vrnitve položene stvari, temveč pridobi deponent zgolj obligacijskopravno denarno terjatev na plačilo enake količine (zneska) gotovine.

Glede na to, da sta pravdni stranki v konkretnem sporu hrvaška oseba in slovenska pravna oseba, je sodišče prve stopnje za ugotovitev merodajnega materialnega prava pravilno uporabilo kolizijske norme, ki odkazujejo na relevantno pravo v primeru razmerij z mednarodnim elementom. Tako po Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP; 19. člen)(8) kot po Zakonu o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju ZUKS; 19. člen), velja za pogodbena razmerja v skladu z načelom avtonomije pravo, ki sta ga stranki izbrali sami. Če pa tega nista storili, se za njuno pogodbeno razmerje po načelu koneksnosti uporabi pravo tiste države, v kateri ima prebivališče oziroma sedež oseba, ki mora storiti za razmerje bistveno izpolnitev (20. člen ZMZPP; smiselno enako 20. člen ZUKS, ki za pogodbo o hrambi v takšnem primeru določa uporabo prava kraja, kjer je imel shranjevalec (depozitar) ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež).

V primeru pogodbe o bančnem depozitu je to vsekakor depozitar, torej tožena stranka, ki ima svoj sedež v Sloveniji. V konkretnem primeru je zatorej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo ZOR, ki se glede na prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(9) uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ 1. 1. 2002. Zaradi zgoraj pojasnjene vsebine pogodbe o bančnem depozitu pa ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, v skladu s katerim naj bi sodišče v konkretnem primeru presojalo obveznosti pravdnih strank iz takšnega razmerja v skladu s 137. členom ZOR.(10) Izpolnitev obveznosti tožene stranke iz navedenega razmerja ni postala nemogoča. S sklenitvijo pogodbe o depozitu se je namreč zavezala k izplačilu enake vsote denarja, kot je bil pri njej položen – torej k izplačilu genus, in ne species. Nemožnosti izpolnitve takšne obveznosti pa tekom postopka ni zatrjevala.

Glede očitka absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka:

Sodišče je odločitev v konkretni zadevi oprlo zgolj na listinske dokaze, in sicer na fotokopijo osebne izkaznice tožeče stranke in fotokopije hranilne knjižice tožeče stranke št. 30101-620-357-723-72710-25074/63 (priloge A3, A5, A6, A7, A8, A9) ter na originalno hranilno knjižico iste številke (priloga A21). Slednjo je tožeča stranka sodišču posredovala potem, ko je le-to sprejelo sklep, naj predloži original v sodno določenem roku. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da vloga s posredovanim dokaznim sredstvom dejansko ni bila vročena toženi stranki, niti ji ni bilo sporočeno, da se takšno dokazno sredstvo nahaja v spisu, zaradi česar ga lahko vpogleda na sodišču. Z opustitvijo vročitve oziroma seznanitve tožene stranke z novim dokaznim gradivom, le-tej ni bilo omogočeno, da se seznani in opredeli do vseh dokazov tožeče stranke, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.

Vendar pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da navkljub ugotovljeni okoliščini, izpodbijane odločbe ni treba razveljaviti. V konkretnem primeru namreč kot bistveno ugotavlja, da so bili vsi listinski dokazi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo, v postopku predlagani s strani tožeče stranke. Tožena stranka v okviru svoje dokazne ponudbe ni predlagala tudi dokaza v smislu 227. člena ZPP, torej predložitev originalne hranilne knjižice, ki je pri nasprotni stranki. Višine tožbenega zahtevka namreč sploh ni prerekala, ravno tako pa ni podala substanciranih trditev o tem, zakaj šteje, da s tožbo posredovana dokazna listina ne predstavlja verodostojnega dokaza o višini vtoževane terjatve, temveč je zgolj pozivala tožečo stranko, naj dopolni svojo tožbo.

Navedeno je razvidno tako iz odgovora na tožbo kot tudi iz pripravljalne vloge z dne 22. 2. 2010 (list. št. 60). V odgovoru na tožbo je namreč navedla zgolj, da bi po njenem prepričanju „morala tožeča stranka za dokaz svojih trditev predložiti devizno knjižico, iz katere je razvidno, katera banka je knjižico izdala ter stanje dobroimetja na deviznih knjižicah.“ Zato je predlagala, „naj sodišče pozove tožečo stranko, da dopolni tožbo in predloži dokaze, na katere se sklicuje.“ V pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2010 pa je tožena stranka podala ugovor litispendence, ker naj bi pred Okrajnim sodiščem potekala pravda, v kateri zakonski partner tožeče stranke zahteva od tožene stranke plačilo istih zneskov, kot tožeča stranka v predmetni zadevi. Pri tem je tako vsebinsko kot oblikovno zelo jasno razmejila svoje trditve od dokaznih predlogov in v okviru prvih pojasnila, da zaradi povzetih okoliščin poziva tožečo stranko naj predloži hranilno knjižico v izvirniku. V dokaz povzetih trditev pa je z jasno navedbo predlagala (zgolj) vpogled v tožbo in sodni spis II P 174/94. Tožena stranka je tudi na naroku za glavno obravnavo z dne 22. 2. 2010, na katerem je predložila omenjeno pripravljalno vlogo, izjavila, da „iz previdnosti predlaga, da sodišče v dokaznem postopku zasliši tožnico in vztraja pri predložitvi izvirnika deviznih knjižic, navedenih v tožbi.“

Ker je v pravdnem postopku na vsaki stranki breme, da postavi trditve oziroma ugovarja trditvam o pravno pomembnih dejstvih ter ponudi dokaze zanje, mora stranka dejstva, na katera opira svoje zahtevke ali ugovore, določno zatrjevati ali takšna pravno pomembna dejstva določno zanikati. Tega pa tožena stranka v zvezi z verodostojnostjo listine ni storila. Od tožeče stranke je zgolj zahtevala, da dokaže verodostojnost fotokopij s predložitvijo originala, kar pa sodi v polje proste dokazne ocene sodišča (8. člen ZPP). Goli dvom v verodostojnost listine namreč ne predstavlja pravno odločilnega dejstva v postopku. Takšno dejstvo lahko predstavljajo zgolj zatrjevane okoliščine, ki substancirajo trditev o neverodostojnosti listine. Četudi takšne zatrjevane okoliščine morebiti predstavljajo negativno dejstvo, pa mora stranka zanje podati dokazno ponudbo s predlogom za predložitev listine, ki je pri nasprotni stranki, v smislu 227. člena ZPP. Stranka se namreč ne more sklicevati ali zanašati na dokazno ponudbo nasprotne stranke tako, da bi s tem izostala svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožečo stranko pozvalo na predložitev originala hranilne knjižice, prekoračilo dokazno ponudbo pravdnih strank, obenem pa prekoračilo tudi svoja procesna pooblastila. V primeru, da je to storilo zato, ker je samo podvomilo v verodostojnost fotokopij, za takšno postopanje po uradni dolžnosti ni imelo podlage v ZPP (kot sicer na primer, če sodišče podvomi v pristnost pooblastila). Oprtje odločbe na posredovan original listine pa bi moralo biti pogojeno s predhodno možnostjo tožene stranke, da se o tem dokazu izjavi.

Takšno kršitev pa lahko sodišče druge stopnje sanira ne da bi izpodbijano odločitev razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Določba 2. alineje 358. člena ZPP daje namreč instančnemu sodišču pooblastilo, da v primeru, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, njegova odločba pa se opira zgolj na te dokaze, odločbe ne razveljavi in je ne vrne v novo sojenje. Gre za reformatorično pooblastilo, ki ga je torej mogoče uporabiti tudi v primeru potrditve sodne odločbe na podlagi drugačne dokazne ocene sodišča druge stopnje. To pa že na podlagi fotokopij hranilne knjižice (ki jih očitno sodišče prve stopnje ni štelo kot zadosten dokaz o višini vtoževane terjatve in pasivne legitimacije tožene stranke) ocenjuje, da je tožeča stranka dokazala višino svoje terjatve. Tožena stranka tudi sicer višine zahtevka ni obrazloženo prerekala. Iz fotokopij hranilne knjižice na list. št. A3, A5, A6, A7, A8, A9 pa izhaja, da so vsi listi hranilne knjižice označeni z isto številko računa, ki je tudi sicer navedena na fotokopiji začetne strani knjižice, na katerem so navedeni osebni podatki lastnice knjižice, tj. tožeče stranke, ter podatki računa in banke, pri kateri je bil odprt, to pa je račun …..., odprt pri LB. Iz takšnih fotokopij nadalje izhaja tudi višina zneskov, kakor jih je tožeča stranka opredelila v tožbi, zato sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka že s fotokopijami hranilne knjižice s stopnjo prepričanja (ki se zahteva za meritorno odločitev v pravdnem postopku), dokazala višino terjatve do tožene stranke.

S tem, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do originala hranilne knjižice, glede katere toženi stranki ni bila zagotovljena pravica do izjave, pa samo ne stori kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je original hranilne knjižice dokaz tožeče stranke (na neizvedbo katerega se tožena stranka ne more sklicevati), sodišče pa se do njega sploh ni imelo potrebe opredeljevati, ker je ocenilo, da je mogoče višino vtoževane terjatve ugotoviti s stopnjo prepričanja že na podlagi fotokopij hranilne knjižice, ki jih je tožeča stranka predložila v postopku.

Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl..

(2) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 1/1991.

(4) Ustavni zakon o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 45/1994).

(5) Ur. l. RS, št. 1/1991.

(6) Ur. l. RS, št. 1/1991.

(7) ESČP je v omenjeni zadevi sicer izbrisalo zahteve za obravnavo s seznama zadev, ker sta dva pritožnika izpolnitev zahtevka dosegla že v izvršilnem postopku na Hrvaškem, tretja pritožnica pa takšne možnosti ni izkoristila. Sodnik Ress pa je v svojem pritrdilnem ločenem mnenju poudaril, da bi bila v primeru, če pri obravnavani zadevi ne bi šlo za zadevo državnega nasledstva, Ljubljanska banka kot zasebna družba odgovorna za vse dolgove ne glede na nastanek novih republik in posledično razdelitev ozemlja. „Toda, ker je v Socialistični zvezni republiki Jugoslaviji obstajalo pravno razmerje med „zasebnimi“ bankami na zveznih ozemljih in NBJ, na katero je bilo treba prenesti vsaj del deviz, je obstajalo implicitno jamstvo za te lokalne dolgove ne glede na to, ali bi lahko v socialističnem sistemu dejansko govorili o zasebni banki v polnem pomenu besede, kakor se uporablja v tržnem gospodarstvu. Zaradi tega je po mojem mnenju v tem primeru šlo za očiten primer nasledstva, pri čemer je osnovna odgovornost za vse te dolgove pripadala Socialistični zvezni republiki Jugoslaviji. Sledi, da je bilo za delitev in porazdelitev teh dolgov treba uporabiti načela državnega nasledstva.“

(8) Ur. l. RS, št. 56/1999.

(9) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(10) Nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka

1Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke v dvostranski pogodbi nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke; če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno.

2Če je delna nemožnost izpolnitve posledica dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, lahko druga stranka razdre pogodbo, če delna izpolnitev ne ustreza njenim potrebam; sicer ostane pogodba v veljavi, druga stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti.