VDSS VDS sodba Pdp 1039/98

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (del 1. in 3. točke izreka, ki se nanaša na prvotoženo stranko) spremeni tako, da se z a v r n e tožbeni zahtevek, ki se glasi: " Prvotožena stranka Zavarovalnica ... d.d. je dolžna tožniku nerazdelno plačati znesek 350.000,00 SIT, do višine revalorizirane zavarovalne vsote, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1998 dalje do plačila, ter mu povrniti stroške postopka."

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki Zavarovalnica ... d.d., in B.B., d.d., iz B., dolžni tožeči stranki A.A. nerazdelno plačati 350.000,00 SIT in sicer pvotožena stranka do višine revalorizirane zavarovalne vsote, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1998 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka) in naložilo toženima strankama, da sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške sodnega postopka v višini 139.988,00 SIT (3. točka izreka). Zoper navedeno sodbo se pritožuje prvotožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da potrdilo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti z dne 31.12.1989, ki se izdaja le zaradi evidentiranja vseh podatkov za določeno vozilo, ne predstavlja dokaza o sklenitvi zavarovanja, ker to ni polica. Pri dolgoročnem zavarovanju v podjetjih stranki skleneta generalno polico o dolgoročnem zavarovanju, na podlagi katere se za vsako leto posebej dogovarjata, katere rizike bosta zavarovali in katere stvari bodo predmet zavarovanja v konkretnem letu. Pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti se za vsa obstoječa in nova vozila izdajo evidenčna potrdila in vsako leto posebej se stranki dogovorita, katera motorna vozila zavarovanje vključuje in za katere rizike. V obravnavanem primeru sta prva in drugotožena stranka imeli sklenjeno generalno polico o dolgoročnem zavarovanju št. 010443, na podlagi katere je bilo tudi izdano potrdilo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti za elektroviličar inv. št. 1490. Za leto 1990 sta sklenili dodatek k generalni polici šele 27.12.1990, v katerem pa je navedeno, da velja od 1.1.1990. V dodatku sta izrecno navedli, da AO plus zavarovanje velja samo za osebna vozila, tovorna vozila in avtobuse. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 2. in 3. odstavek 898. člena ZOR. V obravnavanem primeru ni šlo za novo sklenitev zavarovalne pogodbe, ker je bila generalna polica že predhodno sklenjena, strankam pa tudi ni mogoče očitati, da jima je bil škodni dogodek ob sklenitvi znan - prvotožena stranka je bila z nezgodo seznanjena šele s prejemom tožbe, drugotožena stranka pa očitno s škodo tudi ni bila seznanjena, saj bi bil sicer njen interes, da v zavarovanje za l. 1990 vključi tudi tovrstni rizik. Od nezgode do podpisa dodatka za leto 1990 je poteklo le 17 dni in pooblaščeni predstavnik drugotožene stranke z njo verjetno ni bil seznanjen, oz. v postopku ni bilo ugotovljeno, da je bil. Prvotožena stranka še navaja, da iz pogojev AO plus zavarovanja izrecno izhaja, da voznik izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če krši varnostne predpise, ki izhajajo iz 1. odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-90, pri čemer zavarovanec izgubi svoje pravice, če upravlja vozilo brez vozniškega dovoljenja, ki je predpisano za to kategorijo vozila. V obravnavanem primeru je tožnik brez dovoljenja delodajalca upravljal z viličarjem, priče pa so izpovedale, da delavci niso imeli opravljenega izpita za viličarje in zato niso smeli upravljati z njimi. Tudi višina odmerjene odškodnine je pretirana in ni v skladu s prisojenimi odškodninami za tovrstno škodo. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90 - ZPP/77) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo napačno odločitev o tožbenem zahtevku v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno stališče, da je bilo za sporni elektroviličar inv. št. 1490 v času nezgode (10.12.1990) sklenjeno avtomobilsko zavarovanje ter zavarovanje AO-plus. Potrdilo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti po polici št. 010443 z dne 31.12.1989, iz katerega izhaja, da je bilo za navedeni viličar sklenjeno avtomobilsko ter AO-plus zavarovanje za obdobje od 1.1.1990 dalje, nedvomno dokazuje, da je bilo zavarovanje v tem času sklenjeno. Poleg vseh ostalih podatkov določa tudi rok zapadlosti premije v plačilo (1.1.1990), zato je povsem jasno, da skupaj z generalno polico o dolgoročnem zavarovanju predstavlja dokaz o sklenitvi zavarovanja. Pritožbene navedbe s tem v zvezi iz tega razloga niso sprejemljive. Pritrditi pa je potrebno tudi zaključku sodišča prve stopnje, da za obravnavani primer ni mogoče upoštevati dodatka k polici št. 010443, ker je bil sklenjen šele 27.12.1990, to je po nezgodi z električnim viličarjem, v kateri se je poškodoval tožnik, z veljavnostjo za nazaj od 1.1.1990. V tem dodatku je namreč določeno, da zavarovanje AO-plus velja samo za osebna vozila, tovorna vozila in avtobuse, pri ostalih vrstah vozil pa ta oblika zavarovanja ni vključena (kar velja tudi za viličarje, med katerimi naj bi bil tudi sporni električni viličar inv. št. 1490). Retroaktivna veljavnost navedenega dodatka k zavarovalni polici je neupoštevna za obravnavani primer zato, ker je bil dodatek sklenjen potem, ko je že prišlo do zavarovalnega primera, ko bi morala zavarovalnica plačati odškodnino oz. izpolniti svoje obveznosti iz zavarovanja AO-plus. Stališče sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo navedenega dodatka, sklenjenega po nastopu zavarovalnega primera, s katerim je bilo določeno, da že sklenjeno AO-plus zavarovanje za določene vrste vozil preneha veljati za leto dni nazaj, je torej pravilno. Res je sicer, da se 2. in 3. odstavek 898. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90) nanašata na primere sklenitve zavarovanja potem, ko je zavarovalni primer že nastopil in zato ne predstavljata ustrezne pravne podlage za razrešitev vprašanja veljavnosti spornega dodatka v delu, ki se nanaša na prenehanje že sklenjenega AO-plus zavarovanja za sporni viličar za eno leto nazaj. Upoštevati pa je potrebno določbe 7. in drugih členov Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki se smiselno uporabljajo za zavarovanje AO-plus-90 (7. člen Pogojev za zavarovanje imetnikov in voznika ....AO-plus-90), iz katerih jasno izhaja, da vse spremembe, pa tudi odpoved sklenjene zavarovalne pogodbe, učinkujejo za naprej, ne pa za nazaj. Kljub navedenemu pa je pritožba prvotožene stranke, ki meni, da nima nobenih obveznosti do tožnika, utemeljena. Pritožba se namreč sklicuje na določbo 5. člena Pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus 90) ter 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-90), po katerih je njena odgovornost do tožnika v obravnavanem primeru izključena. Po določbi 1. odstavka 5. člena Pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus) namreč voznik motornega vozila izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če krši varnostne predpise, ki in kakor izhajajo iz 1. odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-90 (osnovnega zavarovanja). Po določbi 2. točke 1. odstavka 3. člena navedenih pogojev AO-90 pa zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če upravlja vozilo oseba brez vozniškega dovoljenja, ki je predpisano za to kategorijo vozila. Prav za tak primer pa je šlo v obravnavanem primeru, zato je potrebno v tem delu pritožbi prvotožene stranke pritrditi. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem je bilo ugotovljeno, da je po veljavnih predpisih pogoj za opravljanje dela z viličarjem izpit, ki zajema teoretični del, preverjanje znanja in praktični del. Tožnik takega izpita ni opravil, zaradi vožnje viličarja brez izpita pa je bil v letu 1988 celo v disciplinskem postopku, zato je nedvomno vedel, da vožnja električnega viličarja brez izpita ni dovoljena. Tožena stranka pa očitno ni dovolj nadzorovala svojih delavcev oz. ukrepala v takih primerih, ker se je tudi sicer dogajalo, da so njeni delavci, čeprav niso imeli izpita, uporabljali oz. upravljali električne viličarje. Na strani tožnika oz. drugotožene stranke so torej podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice za škodo, ki jo je v delovni nezgodi utrpel tožnik, po pogojih A0-plus v zvezi s pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti A0-90, kljub sklenjenemu zavarovanju AO-plus za viličar inv. št. 1490 v letu 1990. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP/77 pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper prvotoženo stranko v višini 350.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1998 dalje do plačila, do višine revalorizirane zavarovalne vsote, kakor tudi zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna tožniku solidarno z drugotoženo stranko povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).