VSM sodba I Cp 1004/2009

Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik je dolžan sam nositi nastale mu stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo najprej o zahtevku po tožbi, pri čemer je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica stanovanja št. 38 v M., Bevkova 3, ki stoji na parc. št. 418/2, z.k. vložek E-l/B-40 k.o. T.(točka 1. pod I.), ter da je toženec dolžan izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri citiranem stanovanju vknjižila lastninska pravica na ime tožnice, sicer jo bo nadomestila ta sodba (točka 2. pod I. izreka), nadalje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 3,299.363,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov citiranih v izreku izpodbijane sodbe (1. pod točko II. izreka izpodbijane sodbe), ter da naj se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne (točka 2. pod II. izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še o podrejenem tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi z zahtevkom na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 2,624.463,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov citiranih v izreku izpodbijane sodbe (točka 1. pod točko III. izreka) ter ugotovitev prenehanja obstoja terjatve tožene stranke v višini 1.159.443,20 SIT z dne 13.09.1998 zaradi pobota z nasprotno terjatvijo tožeče stranke 1,159.443,20 SIT (točka 2. pod III. izreka), v celoti zavrnilo. Nazadnje pod točko IV. izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.588,23 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude z izpolnitvijo.

2Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik po nasprotni tožbi in toženec po tožbi iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Najprej zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka zato, ker sodišče v sodbi kljub toženčevemu uveljavljanju ugovoru zastaranja tožbenega zahtevka ni upoštevalo in se do njega ni opredelilo, sodba o tem ugovoru nima nobenih razlogov in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega razlogi sodbe nasprotujejo listinam v spisu, saj sodišče prve stopnje na strani 6 obrazložitve zaključuje, da je zavezovalni pravni posel, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju kupoprodajna pogodba z dne 13.09.1993, ki sta jo sklenila toženec in TpK d.d., sklicuje se torej na pravni posel, ki ga ni sklenila tožeča stranka, pri čemer opozarja, da je učinek obligacijskega posla samo med strankami pogodbe, kar pomeni, da tožeča stranka ni pogodbena stranka, zato iz te pogodbe nima nobenih pravic in obveznosti, zavezana pa tudi ničesar ni storiti oziroma terjati. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Nepotreben in neutemeljen je ugotovitveni tožbeni zahtevek, kajti tožnica ne zatrjuje originalne pridobitve lastninske pravice, sodišče je razmerje pravdnih strank zmotno opredelilo kot mandat po določbi 749. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in štelo, da je tožnica lastninsko pravico pridobila na izvedeni način, na podlagi pravnega posla. Ker je za tak način potreben pravni naslov in pridobitni način (33. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) to je vpis v javno knjigo. Mandatna pogodba oziroma pogodba o naročilu ne more predstavljati načina za pridobitev lastninske pravice ter je takšno stališče zavzelo tudi pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu in zato je sodišče prve stopnje spregledalo, da pravdni stranki nista sklenili zavezovalnega pravnega posla, to je pogodbe, s katero bi se zavezali, da bo lastninska pravica od toženca prešla na tožnico. Tožeča stranka bi zato morala v primeru obstoja mandatne pogodbe vložiti tožbo s katero bi najprej zahtevala sklenitev ustrezne pogodbe za prenos lastninske pravice, vendar je tožnica to fazo preskočila. Tožnica ni bila imetnica stanovanjske pravice, zato stanovanja ne bi mogla kupiti in postati njegova lastnica. Glede na napotke pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu pa iz izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da po plačilu zadnjega obroka kupnine (21.12.1998) ni bila sklenjena nobena pogodba, niti dogovor med strankama o prenosu lastninske pravice na stanovanju, kar je razvidno iz izpovedbe priče Vere Ornik in kar priznava tudi sama tožena stranka v svojih vlogah in s svojo izpovedbo. Nadalje je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj tožnica v svojih navedbah ne trdi, da bi toženec stanovanje kupil v njenem imenu in na njen račun, torej obstoja mandatne pogodbe sploh ne zatrjuje, temveč nasprotno v svoji pripravljalni vlogi z dne 19.06.2006 navaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo po dokončnem plačilu kupnine za stanovanje sklenjena ustrezna pogodba s katero bo toženec dovolil vpis lastninske pravice na njeno ime, zaradi nastalega spornega razmerja med pravdnima strankama pa do sklenitve takšne pogodbe oziroma izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine ni prišlo, kar pomeni, da tožeča stranka priznava, da do zavezovalnega pravnega posla med strankama ni prišlo in zato tudi ne do prenosa lastninske pravice. Predlaga da pritožbeno sodišče spremeni odločitev in tožbeni zahtevek po tožbi zavrne. V zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi pa pritožba navaja, da se s tem delom zahtevka sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, v zvezi s tem ni izvajalo nobenih dokazov, zato sodba v tej smeri nima razlogov. Ker bo sodbo glede tožbe tožeče stranke potrebno spremeniti, bo sodišče prve stopnje moralo odločiti o uporabnini zahtevani s strani tožeče stranke po nasprotni tožbi, saj je stanovanje last tožnika po nasprotni tožbi, toženka ga zato uporablja brez pravnega naslova. Pritožba zaznamuje tudi pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4V nadaljevanju te sodbe bo tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi opredeljena kot: tožeča stranka, tožena stranka po tožbi in tožeča po nasprotni tožbi pa kot: tožena stranka.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o primarnem tožbenem zahtevku po tožbi, ki mu je ugodilo v posledici česar je odpadla potreba po obravnavanju podrejenega tožbenega zahtevka tožeče stranke, hkrati pa je odločilo v ponovnem sojenju tudi o primarnem in podrejenem zahtevku po nasprotni tožbi, pri čemer je oba zahtevka zavrnilo. Ugotovilo je obstoj lastninske pravice tožeče stranke na stanovanju opisanem v izreku izpodbijane sodbe in zato naložilo toženi stranki izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis te lastninske pravice. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, ki ima naravo mandatnega razmerja in po katerem se je tožena stranka kot prevzemnik naročila oziroma mandatar zavezal opraviti za tožečo stranko kot naročiteljico določen posel (749. člen ZOR), tožena stranka je zato kupno pogodbo z dne 13.09.1993 med njo in TpK d.d. sklenila v svojem imenu in v korist tožeče stranke, ki v tistem trenutku ni bila upravičena po Stanovanjskem zakonu - SZ do pravice do odkupa pod ugodnejšimi pogoji oziroma so ji takratne določbe SZ onemogočale da bi stanovanje kupila sama. S kupno pogodbo z dne 13.09.1993 je tožena stranka kot imetnik stanovanjske pravice kupila sporno stanovanje od takratnega lastnika stanovanja TpK d.d. za tožnico, zato je slednja dejanska lastnica stanovanja, mandatar (toženec) je upravičenec iz sklenjenega posla, zato mu zakon nalaga edicijsko dolžnost, da mandantu (tožnici) prepusti vso korist izvirajočo iz tega posla (754. člen ZOR). Ker prenos koristi v konkretnem primeru ni bila mogoča zaradi določb SZ, ki niso dopuščale prenosa lastništva pred dokončnim poplačilom kupnine (122. člen SZ), zadnji obrok kupnine pa je tožeča stranka plačala dne 21.12.1998, bi šele takrat toženec lahko prenesel to korist na tožnico z ustrezno listino, in ker tega še ni storil, je tožnica to upravičeno zahtevala s predmetno tožbo, in kar je imelo za posledico ugoditev njenemu primarnemu tožbenemu zahtevku.

6Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo uradoma upoštevanih kršitev postopka v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, v postopku je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, ki se v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti povzemajo, na tej podlagi je izhajalo sicer iz napačnih materialnopravnih izhodišč, vendar pa navedeno dejstvo na pravilno in zakonito odločitev sodišča prve stopnje ni vplivalo, in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve.

7Pritožbeno zatrjevana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodišče prve stopnje nima razlogov v zvezi s strani toženca postavljenim ugovorom zastaranja, ni podana. Sodišče prve stopnje se je namreč v prvem odstavku na strani 5 obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do tega ugovora z ugotovitvijo, da lastninskopravni zahtevki v smislu 92. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ ne zastarajo. Izpodbijana sodba ima tako materialnopravno pravilne razloge glede podanega ugovora zastaranja tožene stranke.

8Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so:

- pravdni stranki sta bivša tašča in zet

- tožnica je vse od leta 1987 bivala v stanovanju

- iz katerega se je toženec že leta 1988 izselil (preseljen k toženčevi hčeri) ter

- za tem na tem naslovu ni več prebival

- ostal pa je imetnik stanovanjske pravice na njem

- zato se je ob sprejetju Stanovanjskega zakona - SZ s tožnico dogovoril, da bo

zanjo kupil stanovanje (117. in 123. člen SZ)

- zato je dne 13.09.1993 sklenil kupno pogodbo s takratnim lastnikom stanovanja TpK d.d. ter

- se kot kupec, ki je pridobil stanovanjsko pravico po določilih SZ, in stanovanja ni smel odtujiti pred dokončnim plačilom kupnine (122. člen SZ)

- skladno z dogovorom s tožnico zavezal, da bo stanovanje prenesel na tožnico, ko bo v celoti s strani tožnice plačana kupnina

- ki jo je tožnica (v 60 obrokih - v dobi 5 let)

- direktno plačevala prodajalcu

- ter je bil zadnji obrok plačan dne 21.12.1998

- in ker so se za tem odnosi med pravdnima strankama skrhali (toženec in tožničina hči sta se v letu 1999 razvezala)

- toženec na tožnico ni prenesel stanovanja z ustrezno listino, da bi se lahko kot lastnica vknjižila na tem stanovanju

- v času odkupa stanovanja toženec ni imel denarja in je bil brezposeln.

9Takšne dejanske ugotovitve dajejo podlago za zaključek sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena mandatna pogodba (749. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki je bila s strani tožnice v celoti realizirana (s plačilom kupnine), toženec pa svoje obveznosti za prenos lastništva na tožnico ni izpolnil (759. člen ZOR), zato je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožnice.

10Tudi po oceni pritožbenega sodišča je po vsebini dogovor med pravdnima strankama mogoče opredeliti kot mandatno razmerje, na podlagi katerega je toženec kot mandatar sklenil prodajno pogodbo v svojem imenu, vendar za račun tožnice kot mandantke (indirektno zastopanje) in se zavezal prenesti lastninsko pravico (koristi iz sklenjenega posla) na tožnico, ko bo to stanovanje ponovno v pravnem prometu.(1) Dejanska podlaga za odločitev sodišča prve stopnje so bile ugotovitve, da je pogodbo o nakupu stanovanja sklenil s prodajalcem toženec, kupnino pa je plačala tožnica, kajti stanovanja tožnica iz razloga, ker ni imela statusa imetnika stanovanjske pravice, ni mogla kupiti po ugodnih določbah tedaj veljavnega SZ (takoimenovan Jazbinškov zakon). Tožnica v tem postopku zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi s tožencem sklenjene ustne pogodbe, ker sta bila dogovorjena, da toženec prenese lastninsko pravico nanjo, ko bo stanovanje lahko v pravnem prometu (po plačilu kupnine). Ugotoviti je, da sta pravdni stranki na ta način z njunim dogovorom takrat sicer zaobšli SZ, vendar je bil učinek njunega razmerja zgolj v tem, da je bil s tem tožnici omogočen nakup stanovanja po ceni ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe, njegova izročitev pa je bila odložena. Ko je bila kupnina plačana bi toženec lahko na tožnico prenesel lastninsko pravico, kajti njegovo ravnanje ne bi bilo v nasprotju z zakonom, niti s sklenjeno kupno pogodbo. Tudi kolikor bi tožnica sklenila pogodbo neposredno s prodajalcem (TpK d.d.), bi bila takšna pogodba kvečjemu izpodbojna, izpodbijal pa bi jo lahko le toženec zaradi njegovega statusa imetnika stanovanjske pravice, in to zgolj v razmerju med njimi, to je v razmerju med pravdnima strankama in prodajalcem. V primeru, da bi pogodbo o nakupu stanovanja sklenila neopravičena oseba, bi bila takšna pogodba izpodbojna (ne nična), pravico izpodbijati pa bi jo imel le upravičenec iz 117. člena SZ, kolikor bi istočasno utemeljeno zahteval sklenitev pogodbe z njim (pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 22. in 23.06.1993, poročilo o sodni praksi VS RS št. 1/93, stran 28). Med pravdnima strankama sklenjena mandatna pogodba tako predstavlja veljaven naslov za pridobitev lastninske pravice na izveden način (s pravnim poslom). Ker se lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v javno knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR), ki se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, in izstavitvi katere se toženec upira, tožnica utemeljeno zahteva izstavitev le-te v tej pravdi. Materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje so iz navedenih razlogov pravilni.

11Dejanskih ugotovitev, ki temeljijo na prepričljivi in argumentirani dokazni oceni sodišča prve stopnje, in ki se v izogib ponavljanju v celoti povzema, ne more izpodbiti pritožba s sklicevanjem se na besedilo obrazložitve sodišča druge

stopnje pri obravnavanju druge pravdne zadeve (odločba VSM, Cp 2406/99 z dne 11.09.2001), v kateri je zapisalo, da je toženec lastnik obravnavanega stanovanja. Vsebina sodne odločbe v drugem postopku (v katerem tožbene in odgovorne trditve ter predlagani dokazi temeljijo na drugi dejanski in pravni podlagi) ne more biti pravno odločilna v tej zadevi. Poleg tega ni sporno, da je toženec zaenkrat formalnopravno lastnik tega stanovanja, saj je kot tak vknjižen v zemljiško knjigo, in kar je tudi v laični obliki povedala tožnica v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v M., vodeni pod opr. št. P 265/98, na katero se sklicuje pritožba, zato slednje na drugačno odločitev ne more vplivati. Nenazadnje pritožbena izvajanja, da je sodišče neutemeljeno poklonilo verodostojnost pričam O, P in K, „čeprav gre za tesno sorodstveno in prijateljsko povezanost teh prič, ki zasledujejo skupen interes, ki je v tem, da toženca spravijo ob premoženje", in „da bi toženec na ta način ostal še brez stanovanja", ob ugotovljenem dejstvu, da premoženje na katerega se sklicuje pritožba (obravnavano stanovanje) ni ustvaril sam, in ko je nesporno med pravdnima strankama, da je stanovanje kupila zgolj tožnica iz svojih lastnih sredstev, ne morejo biti predmet resne pritožbene presoje, verodostojnost teh prič pritožba s temi pritožbenimi trditvami ne more izpodbiti.

12V posledici navedenega je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko ni odločalo o podrejenem zahtevku tožnice, hkrati pa je zavrnilo zahtevke po nasprotni tožbi, katerih podlaga je toženčeva lastninska pravica na stanovanju in s katerimi terja tožnico na plačilo uporabnine zanj.

13V posledici vsega navedenega pritožba tožene stranke ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo skladno z določbo 353. člena ZPP.

Toženec, ki je s svojo pritožbo v celoti propadel, je dolžan nositi sam nastale mu stroške v zvezi z njo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

14SZ (Uradni list RS št. 18/91) je bil uporabljen, ker gre za pravna razmerja nastala v času do uveljavitve SZ-1 (Uradni list RS 69/2003 z veljavnostjo od 14.10.2003) in na podlagi prvega odstavka 266. člena SPZ (Uradni list RS št. 87/2002 z veljavnostjo od 01.01.2003) glede uporabe določb o etažni lastnini.

15Uporaba ZOR (Uradni list SFRJ št. 29/78) temelji na določbi 1060. člena OZ (Uradni list RS št. 83/2001 z veljavnostjo od 01.01.2002).

16Uporaba ZTLR temelji na določbi prvega odstavka 266. člena SPZ po katerem stvarne pravice pridobljene pred njegovo uveljavitvijo ostanejo v veljavi z vsebino kot jo določa ta zakon.

---.---

Op. št. (1) : Judikat: sodba II Ips 204/2007 z dne 15.05.2008.