VSK sodba in sklep I Cp 270/2006

Pritožbi tožnika se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i v zavrnilnem delu po tožbi in v ugodilnem delu po nasprotni tožbi ter v odločbi o stroških postopka in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba tožene stranke se zavrne in v zavrnilnem delu glede nasprotne tožbe p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo zahtevek po tožbi, v katerem je tožnik zahteval, da mu je tožena stranka dolžna povrniti 1.935.697,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od vložitve tožbe dalje in pravdne stroške. Delno pa je ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in naložilo D.M., da je dolžan plačati I. d.o.o. znesek 366.990,20 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1998 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Odločilo je, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. V zvezi z zahtevkom tožnika D.M. je zavzelo stališče, da ni upravičen do odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti s strani tožene stranke, saj je prišlo med strankama do sporazumne razveze pogodbe na podlagi konkludentnih dejanj obeh strank, ne pa zaradi protipravnega ravnanja ene pogodbene stranke. Odgovornost tožene stranke za neizpolnitev pogodbe ne bi bila podana tudi v drugem primeru, saj je nastalo situacijo povzročil tožnik, ko se ni držal skic arhitekta R., ampak je zgradil nekoliko širšo zgradbo, torej ne po pogodbi, kar je imelo za posledico bistveno spremembo glede količin vgrajenega materiala in dela in torej je prišlo do kršitve pogodbe z njegove strani. Glede zahtevka iz nasprotne tožbe pa je ugotovilo, da je zaradi odstopa od projekta prenehalo veljati določilo pogodbe o "ključ v roke", zato je ocenilo s pomočjo izvedenca dela, ki jih je opravila na spornem objektu tožena stranka in ugotovilo, da znašajo skupaj 3.218.950,20 SIT, zato je tožniku iz tega naslova naložilo še razliko, saj je na podlagi pogodbe plačal do sedaj 3.200.000,00 SIT, torej ji dolguje iz tega naslova še 18.950,20 SIT. Delno pa je bil utemeljen tudi zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe za plačilo uporabnine za opremo in orodje, ki ga je uporabljal za dokončanje gradnje novi izvajalec Z.B., ta oprema in orodje pa je bila last tožene stranke. Ker pa tožena stranka ni dokazala večjega obsega opreme in orodja, kot ga je ugotovilo sodišče, je iz tega naslova sodišče priznalo za čas od 2.11.1997, ko je prišlo do razveze pogodbe do 30.11.1997, ko je drugi izvajalec uporabljal to opremo in orodje le 348.040,00 SIT, v ostalem delu pa zahtevka iz naslova uporabnine za ostalo opremo sodišče ni priznalo.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da je prišlo med strankama do sporazumne razveze pogodbe, saj za to stališče sodišče ni imelo nobene opore v dokaznem gradivu in kaj takega niti stranki nista potrdili. Brez dokazne opore je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka ni držala skice arhitekta R. in da je zgradila širšo hišo, s čimer naj bi sama zakrivila nastalo situacijo. Predvsem hiše ni gradila tožeča stranka, ampak jo je gradila tožena stranka in to ne po skicah R., ampak po poenostavljenem projektu, kot je priznala tudi tožena stranka. Pri tem pa je pomembno, da je tožena stranka strokovna gradbena firma in da je akceptirala takšen projekt s pogodbo po sistemu ključ v roke in s fiksno ceno. Takšna klavzula izvajalca, ki je imel vso možnost delo odkloniti, ali pa ga vsaj ne začeti, dokler ne bi imel vseh potrebnih papirjev zavezuje. Sodišče je to povsem prezrlo, kot je tudi prezrlo sodno prakso, ki priznava sistem "pacta sund servanda". Tožena stranka, ki se je odločila za sklenitev takšne pogodbe na podlagi poenostavljenega projekta, je morala pričakovati določene težave. Lahko bi bila varovana s tem, da bi vodila med gradnjo gradbeni dnevnik, če bi se vodil takšen dnevnik, tudi ne bi prišlo do spora glede obsega in vrednosti del. Ker dnevnika ni vodil, je s tem zavestno prekršil pogodbo in sam zakrivil nastalo situacijo. Za prekinitev pogodbe zato ni bil kriv investitor, ampak izvajalec, ki je prekoračil pogodbeni rok. Ta je znašal en mesec, vnaprej je dobil plačano skoraj celotno vrednost po pogodbi. Tožnik pa je šele 27.10.1997, torej po dveh mesecih zamude prekinil pogodbo in tej prekinitvi tožena stranka sploh ni oporekala, čeprav je imela pravico zahtevati podaljšanje roka. Netočne so ugotovitve, da je šlo za širšo hišo, kar naj bi imelo za posledico bistveno spremembo glede količin. Te okoliščine niso stranke niti zatrjevale. Tlorisi in gabariti stavbe niso odstopali od projekta. Izvedenec, ko je bil zaslišan na obravnavi, je sicer res povedal, da so z meritvami ugotovili, da se je nekaj razširilo, ne pa točno koliko. Takšna navedba je povsem neupoštevna, saj je treba točno ugotoviti in natančno izmeriti količine, če se že kaj takšnega trdi. Zato je bilo po mnenju tožnika evidentno, da je izvedenec pod vplivom tožene stranke. Če je šlo za bistvene spremembe glede količin vgrajenega materiala, pa ima to za posledico povsem drug inštitut, ki bi ga moralo uporabiti sodišče. Koliko materiala je bilo vgrajenega se ne da ugotoviti, ker toženec ni vodil gradbenega dnevnika in ker hiša ni nič večja po obsegu ter večje količine niso strokovno dokazane, je tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnjen. Po pogodbi je znašala pogodbena cena 3.400.000,00 SIT in tudi če bi bila dokazana dodatna dela v vrednosti 650.840,00 SIT, kot to ugotavlja sodišče predstavlja ta vrednost manj kot 20 % od pogodbene cene in je vprašanje, ali je to tako veliko odstopanje od celote, da s tem ključ v roke ne pokrije prav take razlike. To je bil rizik tožene stranke in nikakor ni mogoče krivdo za prekinitev prepisati tožeči stranki. Sodišče je zmotno razlagalo inštitut spremenjenih okoliščin, kajti le-ta inštitut bi lahko utemeljeval predpostavko za razvezo pogodbe, če bi spremenjene okoliščine nastopile po sklenitvi pogodbe in ne bi bile odvisne od volje samih strank. V danem primeru pa je bil pogodbeni rok en mesec in v tem mesecu ni nastala nobena taka sprememba situacije, ki bi toženo stranko upravičevala do povišanja cene. Več vgrajenega materiala ne pomeni spremenjenih okoliščin, ki jih tožena stranka ne bi mogla upoštevati oz. na njih računati. Lahko bi eventuelno vodila dnevnik in s tem dokazovala svoje pravice. Zato je sodišče povsem napačno uporabilo materialno pravo. Tudi glede zahtevka iz nasprotne tožbe odločitev ni pravilna. V konkretni zadevi ne pride v poštev določba 219. čl. ZOR, saj zanjo ni pravne podlage. Uporaba opreme je bila sestavni del pogodbe, po kateri bi moral toženec izvesti vsa pogodbena dela, saj je tožeča stranka uporabo take opreme plačala s pogodbeno ceno in ni imela dodatne koristi od te uporabe. Če bi tožena stranka izvedla vsa pogodbena dela, bi bila situacija popolnoma ista. Kar se tiče opažev, bi bila škoda tožnika samo še višja, če bi tožena stranka razopažila objekt in bi moral novi izvajalec postaviti nov opaž. Tožnik je to postavko zato že ukalkuliral v svoj tožbeni zahtevek. Zato je tudi postavil nižji zahtevek kot bi ga sicer. Kar se tiče druge opreme pa niti ni dokazano, da bi tožena stranka res uporabljala. Izpoved M. ni resen dokaz, saj je bil on podizvajalec in je direktno zainteresiran za takšne trditve, ker bi sicer sam moral nosit strošek. Bolj verodostojni sta izpovedi tožnika in priče R., ko sta izpovedali, da sta poklicali policijo. Če bi imel tožnik interes stvari prikrivati in jih nelegalno zadržati zase, ne bi klical policijo. Tudi vrednost uporabnine je nerealna v kontekstu same pogodbene cene in dejanske tržne situacije. Izvedenec Z. se je v tem delu sam diskvalificiral kot pristranska oseba, saj je evidentno, da je podpiral stališče toženca glede neveljavnosti ključa v roke in fiksne cene, čeprav o teh okoliščinah ne odloča izvedenec in o tem niti ni bil vprašan, ker gre za pravna vprašanja, ki niso v domeni gradbenega izvedenca. Zato je njegova ocena glede vrednosti uporabnine sporna in že zdrav razum govori o tem, da železni podporniki ne morejo predstavljati take vrednosti. Tožnik iz teh razlogov predlaga razveljavitev sodbe ali spremembo tako, da se zahtevku iz tožbe v celoti ugodi, zavrne pa celoten zahtevek iz nasprotne tožbe.

Tožena stranka pa je vložila pritožbo zoper zavrnilni del zahtevka iz nasprotne tožbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče očita, da je nepravilno ugotovilo, da naj bi tožena stranka 22.11.1997 odpeljala 120 podpornikov in naj bi na gradbišču zato ostalo le še 80 kosov. To naj bi izhajalo iz računov, kar pa ne drži, saj je bilo pravilno obračunanih 200 kosov in je le pri računu z dne 22.12.1997 prišlo do pisne napake. Prav tako pa tudi ni pravilno odločeno v delu, kjer je priznana uporabnina samo za čas od 2.11.1997 do 30.11.1997, to je za čas, ko je ta material uporabljal drugi izvajalec Z.B.. Ni prepričljivo stališče sodišča, da bi morala tožena stranka stvari odpeljati iz gradbišča, kljub prepovedi R.. Ko je poskusila to storiti, je prišlo do fizičnega obračuna. Nevzdržno je zato stališče, da bi morala tožena stranka tvegati ponovni fizični konflikt in poskusiti še enkrat z odpeljavo opreme. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo izpovedi priče I.M. in I.K. glede okoliščin poskusa, da bi tožena stranka svoje stvari odpeljala. Predlaga zato spremembo sodbe tako, da se tudi v preostalem delu ugodi njenemu zahtevku iz nasprotne tožbe.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožnika:

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je zaključek izpodbijane sodbe, da je med pravdnima strankama prišlo do sporazumne razveze pogodbe brez vsake podlage v zbranem dokaznem gradivu. Med pravdnima strankama je bila sklenjena gradbena pogodba, v kateri je bila cena dogovorjena s klavzulo "ključ v roke". Pogodba s tako dogovorjeno klavzulo je za izvajalca del najbolj tvegan posel, saj vključuje takšna cena tudi plačila za dodatna dela. Samo, če pride do spremenjenih okoliščin, ima pri takem dogovoru izvajalec naknadno pravico terjati plačilo za pozneje naročena dela, ki so bila izvedena zaradi spremembe. V konkretnem primeru ni sporno, da je tožena stranka, ki je gradbeno podjetje in mora zato v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka, kot določa 2. odst. 18. čl. ZOR) sklenila s tožnikom prav takšno pogodbo. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo izhajati iz dejstva, da je bila sklenjena med pravdnima strankama pogodba z določitvijo cene po sistemu ključ v roke in da bi tožena stranka lahko zahtevala razvezo te pogodbe samo ob predpostavkah iz čl. 133 ZOR, torej če bi prišlo do takšnih spremenjenih okoliščin pred iztekom roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti, ki jih ob sklepanju pogodbe ni mogla upoštevati ali pričakovati. Takšnih okoliščin sodišče v dosedanjem postopku ni ugotovilo, zato ne vzdrži niti zaključek izpodbijane sodbe, da je nastalo situacijo, zaradi katere naj bi prišlo do razdora pogodbe, povzročila tožeča stranka, ker se ni držala skic arhitekta, ampak je zgradila nekoliko širšo zgradbo. Pritožba vse te ključne ugotovitve izpodbijane sodbe utemeljeno izpodbija. Tako v sodbi ni nobenega zanesljivega podatka o tem, da bi bila zgrajena res širša hiša od dogovorjene. Dejstvo je tudi, da je hišo gradila tožena stranka, zato je njeno dokazno breme, da se je gradnja spremenila zaradi bistveno povečanih količin materiala in dela, za kar pa v prvostopenjskem postopku ni ponudila zanesljivih dokazov. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz zmotnega pravnega izhodišča o sporazumni razvezi pogodbe in v nadaljevanju tudi iz zmotnega pravnega stališča o dokaznem bremenu. Zato tudi dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo in je iz tega razloga moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke razveljaviti po 355. členu ZPP in vrniti zadevo v novo odločanje.

Tožnik pa v pritožbi utemeljeno graja tudi ugodilni del sodbe po nasprotni tožbi, saj so prepričljive trditve, da je ob takšni pogodbi, kot je bila sklenjena, tožnik bil upravičen uporabiti opremo in orodje tožene stranke za dokončanje gradnje po pogodbi, ker bi sicer lahko od tožene stranke terjal višjo odškodnino za kršitev pogodbe, saj tožena stranka ni dokončala del, zato je moral najeti za dokončanje del iz gradbene pogodbe drugega izvajalca. Tudi v tem delu bo moralo sodišče prve stopnje raziskati vse okoliščine, ki jih utemeljeno izpostavlja pritožba. Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločbo o glavni stvari, je moralo po 165. členu ZPP razveljaviti tudi odločbo o stroških postopka.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je med pravdnima strankama bila sklenjena jasna pogodba, po kateri je bila tožena stranka dolžna do 31.8.1997 za ceno 3.400.000,00 SIT zgraditi objekt po projektu, ki ga je izdelal J.R. in po opisu del, ki je bil sestavni del pogodbe. Ker je bila cena določena po sistemu ključ v roke, bo moralo oceniti, ali je tožena stranka glede na določbo 133. čl. ZOR lahko zahtevala razvezo gradbene pogodbe oz. glede na trditve tožnika oceniti, ali je tožnik bil upravičen 27.10.1997 razvezati to pogodbo in za dokončanje del najeti drugega izvajalca. Od odgovora na ta ključna vprašanja bo zatem odvisna utemeljenost tožnikovega zahtevka. Ko bo sodišče presojalo ponovno zahtevek iz nasprotne tožbe, pa naj, odvisno tudi od stališča, ki ga bo zavzelo v zvezi z vprašanjem, katera od pravdnih strank je kršila gradbeno pogodbo, razišče tudi okoliščine v zvezi z uporabo opreme in orodja tožene stranke, na katere utemeljeno opozarja pritožba.

K pritožbi tožene stranke:

Dokazno breme o tem, katera oprema in orodje je ostalo po odhodu tožene stranke z gradbišča tožnika, je v celoti na toženi stranki. Tožena stranka relevantnih dokazov, iz katerih bi zanesljivo izhajalo, da je tega orodja in opreme bilo več, kot je bilo ugotovljeno v dosedanjem postopku ni ponudila, zato tudi s pritožbo, v kateri polemizira s temi zaključki izpodbijane sodbe, ne prepriča. Ne more se uspešno sklicevati na račun, ki ga je sama izstavila 22.12.1997, saj gre za enostransko listino, brez posebne vrednosti, sestavljeno znatno po tem, ko je tožena stranka zapustila gradbišče tožnika.

Tudi pritožbene navedbe, v katerih tožena stranka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni upravičena do uporabnine za opremo in orodje po 30.11.1997, niso utemeljene, saj za takšen zahtevek tožena stranka nima pravne podlage. Če je pustila na gradbišču tožnika opremo in orodje, ji tožnik ni dolžan po 30.11.1997, ko so se zaključila dela do faze, ki je bila dogovorjena s toženo stranko, plačati niti uporabnine, ker se ne trdi, da bi tožnik še po tem roku uporabljal ta material. Tožena stranka bi vsekakor sama morala poskrbet za odvoz svoje opreme in materiala z gradbišča po prenehanju poslovnega sodelovanja s tožnikom. Pritožbene navedbe, da je tožnik ali novi izvajalec to opremo odtujil z gradbišča in da se je pojavljala po drugih gradbiščih na tem območju, pa so brez vsake dokazne podlage, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Iz teh razlogov je pritožbo tožene stranke zoper zavrnilni del zahtevka iz nasprotne tožbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Odločba o pritožbenih stroških temelji na členu 165 ZPP.