VSRS Sklep in sodba III Ips 193/2008

Reviziji tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi glede plačila 99.088,74 EUR – prej 23,745.625,80 (13,497.014,80 + 10,248.611,00) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23,745.625,80 SIT od 17. 1. 1998 do 1. 1. 2002 v evrski protivrednosti po menjalnem tečaju z dne 1. 1. 2007 in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija tožene stranke se v preostalem delu (glede plačila 108.389,98 EUR – prej 25,974.575,37 (18,257.203,35 + 7,717.372,02) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25,974.575,37 SIT od 17. 1. 1998 do 1. 1. 2002 v evrski protivrednosti po menjalnem tečaju z dne 1. 1. 2007) zavrne.

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Odločitev o stroških revizije tožene stranke in revizijskega odgovora tožeče stranke se pridrži za novo končno odločbo.

Tožeča stranka sama krije stroške svoje revizije.

Dosedanji potek postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je v ponovljenem postopku izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka ohranilo v veljavi za 420.243,78 EUR (prej 100,707.220,60 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), medtem ko ga je razveljavilo za 3.638,87 EUR (prej 872.018,81 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka).

2Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju sodišče druge stopnje) je v ponovljenem postopku delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo še za 212.765,18 EUR (prej 50,987.049,45 SIT)(1) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je njeno pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, tako da je izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka ohranilo v veljavi za 207.478,59 EUR (prej 49,720.171,15 SIT)(2) s pripadajočimi obrestmi.

3Tožeča in tožena stranka sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo, tožeča stranka pa še odgovor na revizijo (tožene stranke). Obe stranki sta revizijo vložili zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Obe sta prvenstveno predlagali ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev. Pri tem sta obe zahtevali povrnitev stroškov revizijskega postopka, tožeča stranka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Statusno preoblikovanje in sprememba firme tožene stranke.

5Iz podatkov sodnega/poslovnega registra izhaja, da je tožena stranka med revizijskim postopkom spremenila firmo in se statusno preoblikovala, kar pa ni vplivalo na postopek odločanja o reviziji.

Razlogi sodišča prve in druge stopnje (povzeti v obsegu, ki je pomemben za odločitev o reviziji.

6Tožena stranka kot podizvajalka [takrat I. d. o. o.] in E. d. d. kot glavna izvajalka sta 13. 5. 1994 sklenili Pogodbo o izvajanju podizvajalskih del na objektu A. (v nadaljevanju Pogodbo), s katero se je tožena stranka zavezala izvesti instalacijska dela na objektu investitorice A. v vrednosti 5,650.000,00 USD. Tožena stranka je prevzeta dela delno (v vrednosti 3,000.000,00 USD) s Pogodbo o izvajanju del na objektu A. z dne 31. 5. 1994 (v nadaljevanju PIDAB) oddala v delo tožeči stranki [takrat M. d. o. o.]. Pogodbena obveznost tožene stranke po PIDAB je bilo plačilo dela, ki ga je tožeča stranka kot izvajalka opravila zanjo kot naročnico. To plačilo predstavlja predmet tožbenega zahtevka.

7Tožeča stranka je za opravljeno delo izdala 12 začasnih situacij (v skupnem znesku 2,840.901,56 USD), ki jih je tožena stranka v celoti potrdila, in končno situacijo (v znesku 148.222,65 USD), s katero je obračunala zadnjo fazo opravljenega dela.

8Tožeča stranka je dogovorjena pogodbena dela v celoti opravila in jih izročila toženi stranki. Vendar pa ni izkazala obstoja zapisnika o končnem prevzemu objekta, ki naj bi ga podpisali predstavnici naročnice in izvajalke. Poleg tega ni izkazala (niti zatrjevala), da je toženi stranki predložila ustrezno bančno garancijo, na podlagi katere bi bila upravičena do izplačila garancijske vsote pred potekom garancijske dobe.(3)

9Iz Pogodbe, ki je bila sestavni del PIDAB, izhaja, da so stroški priprave gradbišča, uslug na gradbišču in zavarovanja bremenili tožečo stranko kot izvajalko. Vendar pa tožena stranka ni konkretizirala niti izkazala zaračunanih stroškov, ki jih je odbila od sicer priznanih (potrjenih) začasnih situacij.

10Tožeča stranka je izkazala, da je opravila dela, ki jih je toženi stranki zaračunala s končno situacijo, čeprav le-ta ni bila potrjena, medtem ko tožena stranka, ki ji je nasprotovala, ni konkretno navedla, katera od z njo zaračunanih del naj ne bi bila opravljena. Poleg tega je tožeča stranka izkazala, da so bila s končno situacijo zaračunana dela prevzeta, tako s strani investitorke in uporabnice objekta A. kot posredno s strani tožene stranke kot njihove neposredne naročnice in E. d. d. kot njihove siceršnje naročnice.(4)

Procesno pravo, ki ga je treba uporabiti.

11Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku, uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o reviziji niso vplivale, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008), 15. 6. 2007.

Materialno pravo, ki ga je treba uporabiti.

12Sporni pogodbi (prilogi B5(5) in B4(6)) sta bili sklenjeni pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001), ki je začel veljati 1. 1. 2002. Zato se pravne posledice teh pogodb presojajo po pravnih pravilih takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Revizija tožene stranke je delno utemeljena.

13Revizija je izredno pravno sredstvo, namenjeno odstranjevanju procesnih in pravnih napak. Zato je v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na kar meri sklicevanje tožene stranke na neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče F. (v 3. točki revizije)(7) ter dokazov z listinami, zaslišanjem prič T. in M. ter izvedencem (v prvem odstavku 4.4. točke revizije).

14Nasprotno pa je revizijo mogoče vložiti zaradi z neizvedbo dokazov povezano bistveno postopkovno kršitvijo. Konkretno zato, ker je sodišče druge stopnje (zoper čigar sodbo je naperjen očitek tožene stranke) pritrdilo sodišču prve stopnje, ki je (ne da bi izvedlo dokaze, ki jih je v 6. točki pripravljalne vloge z dne 10. 2. 2003 konkretno in substancirano predlagala) zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, »da so bili [pri plačilih po posameznih situacijah] odbiti stroški res stroški, ki so nastali(8)«(9), da zneski, ki jih je tožena stranka odbila iz naslova spornih stroškov, niso z ničemer izkazani, ter da tožena stranka ni podala konkretnih trditev o obstoju zaračunanih stroškov(10).

15Ker je bila Pogodba sestavni del PIDAB (glej 1. člen PIDAB) in ker je imela tožeča stranka v razmerju do tožene stranke položaj izvajalke (o tem glej v nadaljevanju obrazložitve), je sodišče druge stopnje (tudi po oceni Vrhovnega sodišča) pravilno zaključilo, da stroški priprave gradbišča, uporabe uslug na gradbišču in zavarovanja bremenijo tožečo stranko. Vendar pa je v zvezi s tem postopalo nepravilno, ker ni odgovorilo na konkretne očitke tožene stranke iz tretjega odstavka 7. točke njene pritožbe glede obstoja stroškov gradbišča, naperjene zoper sodbo sodišča prve stopnje.

16Ker je torej podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (to je pomanjkanje razlogov o obstoju (in primernosti) dokazov o stroških gradbišča kot odločilnem dejstvu), je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP reviziji tožene stranke glede plačila stroškov priprave gradbišča, uporabe uslug na gradbišču in zavarovanja v tolarski protivrednosti 13,497.014,80 SIT z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne začasne situacije do 16. 1. 1998 v višini 10,248.611,00 SIT ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v tem delu razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (I. točka izreka).

17Razlikovanje dejanskih od pravnih vprašanj je včasih zahtevno. Zato je Vrhovno sodišče v zvezi s pogodbami izoblikovalo razmejitveni kriterij, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje (za ugotavljanje dejanskega stanja)(11), medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava).(12)

18Sodišči nižjih stopenj sta (po izvedenem dokaznem postopku) pravilno ugotovili (kar zadeva tudi račun 6188-3/26-1650), da tožena stranka po PIDAB ni bila zgolj koordinatorka, temveč tudi naročnica del, ki jih je izvedla tožeča stranka. Iz 1. člena PIDAB sicer izhaja, da so koordinatorka in obe izvajalki s PIDAB skupaj prevzeli vse obveze v celoti dogovorjene s Pogodbo, vendar pa iz načina izvajanja PIDAB v praksi, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile vse začasne situacije [tožeče stranke] naslovljene na toženo stranko in da jih je potrdila tožena stranka(13), izhaja, da je imela tožena stranka v razmerju do tožeče stranke položaj naročnice. Zato je mogoče pritrditi zaključku sodišča druge stopnje, da so bile naloge koordiniranja dodatno (poleg obveznosti iz podizvajalskega dela PIDAB) dogovorjena samostojna [posebna] obveznost tožene stranke(14) [za katero si je izgovorila dodatno samostojno plačilo s strani tožeče stranke (prve navedene izvajalke po PIDAB) in K. d. o. o. (druge navedene izvajalke po PIDAB)].

19Ker je imela tožena stranka v razmerju do tožeče stranke položaj naročnice, ni pravno upoštevno sklicevanje tožene stranke na to, da je vsa plačila, ki jih je prejela na račun del, ki jih je izvedla tožeča stranka, prenakazala le-tej, oziroma na to, da naj bi pri plačevanju po 6. členu PIDAB(15) šlo le za posredovanje plačil.(16) Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj je namreč mogoče sklepati, da je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka izstavljene situacije plačala tožeči stranki, ko bo prejela plačilo od svoje naročnice oziroma glavne izvajalke, kar pa ni vplivalo na položaj tožene stranke kot naročnice in plačnice v razmerju do tožeče stranke. Zato sta sodišči nižjih stopenj vlogo in dejanja tožene stranke pravilno presojali po določbah ZOR, ki se uporabljajo za pogodbo o delu.

20Glede na zgornje ugotovitve, predvsem pa na ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka v razmerju do glavne izvajalke (po Pogodbi) samostojno zavezala kot izvajalka, v razmerju do tožeče stranke kot (pod)izvajalke (po PIDAB) pa kot naročnica(17), s katerimi je sodišče druge stopnje soglašalo(18), tudi ni mogoče slediti trditvam tožene stranke (v 3. točki revizije), da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je podana absolutna bistvena postopkovna kršitev (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP).

21V zvezi z računom 6188-3/26-1650 (prilogo A24), tudi ni utemeljeno vztrajanje tožene stranke pri tem, da naj bi pri navedeni obračunski situaciji šlo za končno situacijo (iz tretjega odstavka Posebne gradbene uzance (v nadaljevanju PGU) 62), temveč za dokončni obračun (iz PGU 117). Iz navedenega obračunske situacije namreč izhaja, da dejansko predstavlja obračun zadnje faze opravljenega dela(19), torej končno situacijo, ki se sestavi, ko so gradbena dela končana in izročena (ne pa dokončnega obračuna, ki se opravi po sprejemu in izročitvi izvedenih del, da se razrešijo razmerja med pogodbeniki ter določi izvršitev njihovih medsebojnih pogodbenih pravic in obveznosti (PGU 116)).

22Sicer pa overitev situacije po naročniku ni pogoj za plačilo na njeni podlagi (PGU 65). Poleg tega je investitor dolžan izvajalcu del plačati dogovorjeno ceno, ne glede na to, da med njima ni bila izvršena primopredaja, če uporablja zgrajeni gradbeni objekt. S tem v zvezi pa iz trditev tožene stranke, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, izhaja, da je s strani tožeče stranke opravljena [in s končno situacijo zaračunana] dela dejansko prevzela investitorka in uporabnica objekta A. s tem pa tudi tožena stranka kot njihova neposredna naročnica del in E. d. d. kot siceršnja naročnica.(20)

23Zato je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožene stranke glede plačila 90 % garancijske vsote iz končne obračunske situacije v višini 133.400,39 USD v tolarski protivrednosti 18,257.203,35 SIT z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do 16. 1. 1998 v višini 7,717.372,02 SIT kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

24Ker je delno ugodilo reviziji tožene stranke, je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločitev o stroških revizije tožene stranke in revizijskega odgovora tožeče stranke pridržalo za novo končno odločbo (IV. točka izreka).

Revizija tožeče stranke ni utemeljena.

25Pri pogodbenem materialnem pravu na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Zato mora stranka izrecno pojasniti nejasne pogodbene določbe in se nanje sklicevati, če želi doseči določeno razlago pogodbenega materialnega prava in takšno njegovo uporabo v sodnem postopku.(21) Če želi uveljaviti preskopo obrazložitev izpodbijane sodbe kot bistveno kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje, pa zato ne more uspeti s posplošenim zatrjevanjem o enostranskem in preširokem tolmačenju določb spornih pogodb s strani sodišča druge stopnje.

26Tožeča stranka je kot bistveno postopkovno kršitev uveljavljala tudi notranje nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe, ki naj bi bilo v tem, da je sodišče druge stopnje po eni strani ugotovilo, da so bila vsa dela s strani tožene stranke prevzeta, po drugi strani pa, da ni bil sestavljen zapisnik o končnem prevzemu objekta. Vendar zatrjevano nasprotje ni pravno upoštevno, saj se ne nanaša na odločilno dejstvo. Kar se tiče plačila je namreč investitor dolžan izvajalcu del plačati dogovorjeno ceno, če uporablja zgrajeni gradbeni objekt, čeprav med njima ni bila izvršena primopredaja. Kar se tiče 10 % garancijske vsote pa je bilo njeno plačilo po pogodbi vezano na sestavo zapisnika o končnem prevzemu objekta (četrti odstavek 5. člena Pogodbe) oziroma na predložitev ustrezne bančne garancije (šesti odstavek 5. člena Pogodbe). Zato sestava zapisnika o primopredaji v kontekstu uveljavljane postopkovne kršitve nima takšnega (to je odločilnega) pomena, kot bi mu ga je želela pripisati tožeča stranka.

27Tožeča stranka je v zvezi z garancijo še navajala, da je materialnopravno zmotno razlogovanje sodišča druge stopnje, da ni upravičena do izplačila zadržane garancijske vsote (pred potekom garancijske dobe)(22). Vendar pa iz 1. člena PIDAB izhaja, da je tožeča stranka kot izvajalka prevzela obveznosti iz Pogodbe (Pogodba je namreč sestavni del PIDAB)(23), tako tudi obveznost predložitve primopredajnega zapisnika oziroma ustrezne bančne garancije. Ob takem (izrecnem) dogovoru pa glede na vsebino četrtega in šestega odstavka 5. člena Pogodbe dejansko ni upravičena do izplačila zadržane garancijske vsote (pred potekom garancijske dobe 24 mesecev).

28V zvezi z garancijo in navedbo tožeče stranke, da pogodba določa garancijo le za čas do pričetka teka garancijske dobe, Vrhovno sodišče dodaja, da je po Pogodbi treba ločiti med garancijo prvovrstne banke v višini 10 % pogodbene vrednosti za dobro izvedbo del, ki naj bi se vrnila ob predaji objekta v garancijsko uporabo ob predložitvi protokola o predaji inštalacijskih del in opreme na objektu investitorja (osmi odstavek 5. člena Pogodbe), ter med garancijo v višini 10 % celotne vrednosti pogodbe (četrti odstavek 5. člena Pogodbe) za pravilno izvedbo del v skladu s pogoji Pogodbe in za celoten obseg dela (prvi odstavek 15. člena Pogodbe), ki naj bi bila plačana po izteku garancijske uporabe ob predložitvi računa in zapisnika o končnem prevzemu objekta (četrti odstavek 5. člena Pogodbe), pri čemer pa je predmet spora pred revizijskim sodiščem s strani tožene stranke zadržanih drugih 10 %.

29Tožeča stranka je še navedla, da bi se v letu 2008 že morali steči pogoji za zapadlost terjatve iz naslova pridržanih sredstev. Vendar pri tem ni upoštevala časovnih meja pravnomočnosti, ki so vezane na trenutek zaključka glavne obravnave (15. 6. 2007)

30Končno je tožeča stranka navrgla, da naj bi pri navedbah tožene stranke [očitno pritožbenih] šlo za nedopustne novote, vendar Vrhovno sodišče tega revizijskega očitka ni upoštevalo, saj ni bil v ničemer konkretiziran.

31Zato je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (III. točka izreka).

32Ker je zavrnilo revizijo tožeče stranke, je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da sama krije stroške svoje revizije (V. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Navedeni znesek predstavlja seštevek 10 % garancijske vsote iz začasnih situacij v skupni višini 279.429,45 USD v tolarski protivrednosti 48,100,958,52 SIT ter 10 % garancijske vsote iz končne obračunske situacije v višini 14.822,26 USD v tolarski protivrednosti 2,028.578,15 SIT z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do 16. 1. 1998 v višini 857.485,78 SIT (tretji odstavek obrazložitve na 6. strani sodbe sodišča druge stopnje).

Op. št. (2): Navedeni znesek predstavlja seštevek stroškov priprave gradbišča, uporabe uslug na gradbišču in zavarovanja v tolarski protivrednosti 13,497.014,80 SIT z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne začasne situacije do 16. 1. 1998 v višini 10,248.611,00 SIT (drugi odstavek obrazložitve na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje) ter 90 % garancijske vsote iz končne situacije v višini 133.400,39 USD v tolarski protivrednosti 18,257.203,35 SIT z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti te situacije do 16. 1. 1998 v višini 7,717.372,02 SIT (prvi odstavek obrazložitve na 6. strani sodbe sodišča druge stopnje).

Op. št. (3): Zato je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo 10 % garancijske vsote iz začasnih situacij v skupnem znesku 279.429,45 USD v tolarski protivrednosti 48,100.985,52 SIT ter na plačilo 10 % garancijske vsote iz končne obračunske situacije v višini 14.822,26 USD v tolarski protivrednosti 2,028.578,15 SIT z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do 16. 1. 1998 v višini 857.485,78 SIT.

Op. št. (4): Zato je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku na plačilo stroškov priprave gradbišča, uporabe uslug na gradbišču in zavarovanja v tolarski protivrednosti 13,497.014,80 SIT z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne začasne situacije do 16. 1. 1998 v višini 10,248.611,00 SIT (drugi odstavek obrazložitve na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje) ter na plačilo 90 % garancijske vsote iz končne situacije v višini 133.400,39 USD v tolarski protivrednosti 18,257.203,35 SIT z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do 16. 1. 1998 v višini 7,717.372,02 SIT.

Op. št. (5): Pogodba o izvajanju podizvajalskih del na objektu A., št. 2002/94, M-42/94, je bila sklenjena 13. 5. 1994.

Op. št. (6): Pogodba o izvajanju del na objektu A., št. KM-47/94, E100/94, je bila sklenjena 31. 5. 1994.

Op. št. (7): Poleg tega ta dokazni predlog ni substanciran v skladu z 236. členom ZPP, saj tožena stranka ni navedla konkretnih pravno pomembnih dejstev, o katerih naj bi bila priča zaslišana.

Op. št. (8): Glede na kontekst in mesto tega dela obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje bi bilo mogoče sklepati (v sodbi sodišča prve stopnje to namreč ni navedeno), da so bili mišljeni stroški gradbišča (to je stroški priprave gradbišča, uporabe uslug na gradbišču in zavarovanja gradbišča). Enako, da so mišljeni stroški, ki so nastali »na podlagi navedenih določb pogodbe 2002/94, M-42/91«, je sklepala tožena stranka (glej zadnji odstavek 7. točke njene pritožbe).

Op. št. (9): Glej zadnji odstavek obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na 9. strani, ki se nadaljuje na 10. strani.

Op. št. (10): Glej tretji odstavek obrazložitve na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (11): Če »nejasnosti« pogodbenih določb ne bi bilo mogoče odpraviti z ugotovitvijo prave volje pogodbenih strank, bi jih bilo treba razlagati v skladu s 100. in 101. členom takrat veljavnega ZOR (povzeto iz obrazložitve sodbe VS RS III Ips 14/97 z dne 19. 3. 1998).

Op. št. (12): Povzeto iz obrazložitve sklepa in sodbe VS RS III Ips 86/2002 z dne 13. 2. 2003.

Op. št. (13): Glej zadnji odstavek obrazložitve na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (14): Glej drugi odstavek obrazložitve na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (15): »Koordinator bo imel odprt račun za investicijska dela v tujini, preko katerega bo vršil plačila na račun izvajalcev. Plačilo bo izvršeno v roku treh dni, ko koordinator prejme plačilo od E. d. d.«

Op. št. (16): Pri teh navedbah ne gre za nedovoljene revizijske novote (kot to v odgovoru na revizijo skuša prikazati tožeča stranka), saj je tožena stranka navedene trditve podala že v pritožbi (glej drugi (srednji) odstavek na 4. strani njene pritožbe).

Op. št. (17): Glej zadnji odstavek obrazložitve na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (18): Glej drugi odstavek obrazložitve na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (19): Glej peti odstavek obrazložitve na 4. strani in zadnji odstavek obrazložitve na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (20): Glej zadnji odstavek obrazložitve na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (21): Povzeto iz obrazložitve sodbe VS RS II Ips 48/97 z dne 7. 5. 1998.

Op. št. (22): Glej tretji odstavek obrazložitve na 6. strani sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (23): Sodišče druge stopnje je pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki pri opredelitvi vsebine njunega podizvajalskega razmerja iz PIDAB sklicevali na določbe Pogodbe, s čimer sta v njuno razmerje smiselno povzeli enake določbe glede plačila, kot so veljale med toženo stranko in E.d. d. (glej tretji odstavek obrazložitve na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje).