VSRS Sodba in sklep II Ips 918/2007

Revizija zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se zavrže, v ostalem pa se revizija zavrne.

1Tožeča stranka je v tožbi zahtevala, da sta ji toženki dolžni izstaviti zemljiškoknjižno listino, na katere podlagi bo v njeno korist vknjižena zastavna pravica na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. 491 k.o. ..., do zneska 100.000 DEM, sicer bo to listino nadomestila pravnomočna sodba. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, istočasno pa je zavrnilo tudi predlog na izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi se toženkama prepovedala obremenitev in odtujitev nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 491 in 492 k.o. ...

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

3Tožeča stranka vlaga revizijo zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje z navedbo revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodnih odločb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sprejeta pravna razlaga, da je tožnik sam odgovoren, da ni prišlo do vknjižbe zastavne pravice na spornih nepremičninah v njegovo korist, je pravno zmotna. Pravna podlaga za presojo je namreč v neizpolnitvi obveznosti prve toženke iz sporazuma v maju 1994, po katerem je odstopnik terjatve M. Č. sicer pristal na izbris hipoteke na toženkinih nepremičninah, vendar ob hkratni toženkini izjavi, da bo z novo obremenitvijo teh nepremičnin pridobila denar za vrnitev posojila. Navedeni sporazum je bil razveljavljen, ker ga toženka ni izpolnila. Tako je odpadla podlaga za izbris zastavne pravice. Nastopili so učinki razdrte pogodbe (sporazuma iz maja 1994) v skladu z določbami ZOR. Tožnik je bil novi upnik, nanj je prešla tudi pravica iz hipoteke. Vendar pa vpisa zastavne pravice na svoje ime tožnik ne bi mogel izposlovati, ker je odstopnik terjatve (M. Č.) s toženko sklenil omenjeni sporazum o izbrisu hipoteke, s čimer pa se je tožnik strinjal. V skladu s cesijsko pogodbo je tožnik postal singularni pravni naslednik upnika M. Č. Ker je po razveljavitvi sporazuma iz maja 1994 M. Č. imel pravico, da vzpostavi prejšnje stanje glede hipoteke, je ta pravica prešla tudi na tožnika. Končno pa revizija opozarja na uporabo določbe 22. člena tedanjega Zakona o izvršilnem postopku, po katerem bi lahko tožnik, ne da bi mu bilo treba na podlagi cesijske pogodbe predlagati vknjižbo hipoteke na svoje ime, kot cesionar segel na toženkino nepremičnino zaradi poravnave odstopljene terjatve. Sodišči druge in prve stopnje se z navedenimi okoliščinami sploh nista ukvarjali, zaradi česar sta zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pa na odločilna dejstva nista odgovorili, so bile kršene tudi tožnikove pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni dovoljena v obsegu odločitve o predlagani začasni odredbi, v ostalem pa ni utemeljena.

6V skladu z določbo prvega odstavka 384. člena ZPP je mogoče vložiti revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le, če gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pa je akcesorne narave. Ker z odločitvijo o začasni odredbi ne pride do pravnomočnega končanja postopka, določbe prvega odstavka 384. člena ZPP o dovoljenosti revizije zoper sklep v tem primeru ni mogoče uporabiti. Revizijsko sodišče je zato postopalo v skladu z določbo 377. člena ZPP in revizijo v navedenem obsegu zavrglo kot nedovoljeno.

7Sicer pa revizija ni utemeljena. Odločilne dejanske ugotovitve, ki so ves čas med strankama nesporne, so omogočile v izpodbijani sodbi sprejeto pravilno pravno razlago. M. Č. je kot upnik prve toženke dne 5. 5. 1994 s tožnikom sklenil pogodbo o odstopu terjatve, s katero je M. Č. kot nadomestno izpolnitev obveznosti do tožnika temu izročil del terjatve, ki jo je imel do prve toženke v znesku 100.000 DEM od skupnega zneska 390.000 DEM. Vendar pa sta M. Č. in prva toženka v maju 1994 sklenila sporazum, s katerim je M. Č. podal izjavo, da je dolg poravnan, kar bi predstavljalo pogoje za izbris hipoteke, vpisane na nepremičninah po posojilno-zastavnih pogodbah. Ne glede na to je sporazum ohranjal dolg toženke, ki naj bi ga poravnala do 30. 7. 1994. Nadomestna izpolnitev za terjatev M. Č. do prvo toženke v obliki navidezne kupoprodajne pogodbe za razmerje med tožnikom in Č. ni odločilna. Sporazum o izbrisu hipoteke je bil realiziran tako, da je M. Č. podal dne 26. 5. 1994 predlog za izbris zastavne pravice na spornih nepremičninah, ki je bil zemljiškoknjižno izvršen dne 26. 5. 1994.

8Tožnik je z navedenim sporazumevanjem bil seznanjen in je z njim soglašal. Do vzpostavitve prejšnjega stanja pred predlogom za izbris hipoteke pa ni prišlo, ker prva toženka sporazuma, sklenjenega s M. Č., ni izpolnila. Izbris zastavne pravice v korist odstopnika M. Č. je torej obveljal, cesijska pogodba z dne 5. 5. 1994 pa glede vknjižbe zastavne pravice v korist prevzemnika, tožnika, ni mogla biti realizirana. Dne 4. 2. 1998 sta M. Č. in tožnik sicer sklenila sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičninah vl. št. 491 in 492 k.o. .., vendar v pogojih zemljiškoknjižnega stanja po izbrisu Č. zastavne pravice.

9Navedene dejanske ugotovitve so sodišči druge in prve stopnje privedle do pravnega sklepanja, po katerem tožnik kot prevzemnik terjatve M. Č. do prve toženke od te neutemeljeno zahteva izdajo listine, na podlagi katere bi se vknjižil kot zastavni upnik na njenih nepremičninah v skladu z odstopljeno terjatvijo. Pri odstopu terjatve v skladu z določbo 437. člena ZOR preidejo na prevzemnika stranske pravice, med drugim tudi hipoteka. Gre za singularno pravno nasledstvo med cedentom (M. Č.) in cesionarjem (tožnikom). Izpodbijana sodba v tej smeri uporablja določbo 437. člena ZOR v povezavi z določbo tedaj veljavnega 64. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Ob dejanskih ugotovitvah, ki so opisane, je cedent obdržal hipoteko, glede katere je v sporazumu, sklenjenem v maju 1994, dal svoji dolžnici, prvi toženki, celo izbrisno dovoljenje. Po njem so bile vse pravice, s katerimi so bile na tožnika prenešene terjatve zavarovane (torej tudi zastavna pravica) izbrisane iz zemljiške knjige. Tožnik torej proti toženki ne more uveljavljati več pravic, kot jih je prevzel od M. Č. s cesijsko pogodbo. Med njimi zastavne pravice na nepremičninah, zaradi njenega izbrisa po predlogu cedenta, ni. Zato tudi sporazum med M. Č. in tožnikom z dne 4. 2. 1998 o prenosu zastavne pravice, tožene stranke v ničemer ne obvezuje, saj zastavne pravice, ki je ni bilo, M. Č. na tožnika ni mogel naknadno prenašati.

10Ob upoštevanju opisanega dejanskega stanja in ob pravni razlagi, ki na njem temelji, sta se sodišči druge in prve stopnje, tudi po stališču revizijskega sodišča, odločili pravilno, ko nista upoštevali dejstev, ki naj bi narekovala drugačno pravno razlago (ker je sporazum med M. Č. in toženo stranko iz maja 1994 bil razveljavljen, ker ni bil izvršen). Tožeča stranka v reviziji v tem vidi največjo napako izpodbijane sodbe. Meni, da se učinki razdrte pogodbe (sporazuma iz maja 1994) morajo nanašati tudi na tožnika kot singularnega pravnega naslednika cedenta (M. Č.). Po tem stališču naj bi odpadla podlaga za izbris zastavne pravice, ker je bil omenjeni sporazum razdrt (razveljavljen) zaradi ravnanja toženke. Vendar pa tožnik v tem obsegu zatrjuje obstoj prevare kot napake volje v smislu 65. člena ZOR, za katero pa more pravno varstvo uveljavljati le pogodbena stranka, kar pa tožnik ni (razlogi sodbe sodišča druge stopnje na njeni 4. strani). Zaradi razveljavitve sporazuma iz maja 1994 bi prišlo do vzpostavitve prejšnjega stanja – torej z vknjižbo hipoteke v korist M. Č. – šele na podlagi ustreznega vknjižbenega predloga ali sodbe, ki bi vknjižbo zastavne pravice v takem obsegu prvi toženki nalagala. Do tega pa ni prišlo. Zato je revizijski poskus z vpletanjem tožnika v pravna razmerja med M. Č. in toženko podan v odsotnosti pravne razlage, ki je glede na tožbeno trditveno podlago možna le ob uporabi določbe 437. člena ZOR, torej o dejanskem in pravnem razmerju, ki je nastalo med M. Č. in tožnikom po sklenitvi cesijske pogodbe in kasnejšim ravnanjem tožnika, ki je odobril izbris hipoteke. Tožnik kot cesionar je res v celoti vstopil v pravni položaj, ki ga je imel cedent pred cesijo, vendar je cedent skoraj istočasno, ko je s tožnikom sklenil cesijsko pogodbo, predlagal izbris hipoteke, čemur pa tožnik ni ugovarjal, saj je s tem celo soglašal.

11V obsegu povedanega ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da se izpodbijana sodba z vprašanjem dejanske in pravne presoje razveljavitve sporazuma med M. Č. in prvo toženko, ni ukvarjalo. O tem je veliko zapisalo v svojih razlogih na 4. in 5. strani, pri čemer je povzelo tudi v tem obsegu podane razloge sodbe sodišča prve stopnje. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve pravice tožeče stranke do poštenega sojenja, ne drži.

12Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na primerjavo z uporabo določbe 22. člena tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku. Nejasno je namreč, kaj revident zasleduje s trditvijo, da je imel tožnik pravno možnost uveljaviti svojo odstopljeno terjatev iz akcesorne hipoteke, ne da bi mu bilo treba predlagati predhodnega zemljiškoknjižnega prenosa hipoteke na svoje ime. Navedena trditev namreč trči ob ugotovitev, da iz odstopljene terjatve tožnik akcesorne hipoteke niti ni mogel uveljavljati, ker je po predlogu cedenta bila že izbrisana.

13Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.