VSRS Sklep III Ips 17/2010

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 46.016,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo glede odločitve o stroških postopka, sicer pa jo je potrdilo.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišče prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4Revizija je utemeljena.

5Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Pravni prednici pravdnih strank in družba I. so 9. 7. 1993 sklenile pogodbo o prodaji opreme in know how-a (ki je po vsebini komisijska pogodba), pravna prednica tožene stranke kot komitent, pravna prednica tožeče stranke kot komisionar in družba I. kot kupec. S to pogodbo se je pravna prednica tožeče stranke kot garant zavezala za izpolnitev družbe I.

- Pravna prednica tožeče stranke kot cesionar in pravna prednica tožene stranke kot cedent sta 25. 8. 1993 sklenili pogodbo o odkupu terjatev št. 54. Predmet odkupa je bila terjatev v višini 90.000,00 DEM. Pravna prednica tožene stranke se je s pogodbo zavezala jamčiti za izpolnitev družbe I. in sama poplačati terjatev pravni prednici tožeče stranke, če ji je ne bo plačala družba I.

7Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo terjatve, ker ji družba I. te ni poravnala. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je s pogodbo o odkupu terjatev pravna prednica tožene stranke na pravno prednico tožeče stranke prenesla terjatev, ki jo je imela do družbe I. na podlagi pogodbe o prodaji opreme in know how-a. Pojasnili sta, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke ne obstaja, saj se je pravna prednica tožeče stranke na podlagi te pogodbe kot garant zavezala za plačilo iste terjatve, ki je bila nato prenesena nanjo s cesijo. Ker gre za del credere jamstvo tožeče stranke kot komisionarja, je ta za plačilo terjatve solidarno odgovorna in zato sta po mnenju sodišč s pogodbo o odkupu terjatev pravni prednici pravdnih strank uredili le način poplačila terjatve, ki jo je imela pravna prednica tožene stranke do pravne prednice tožeče stranke in ne obratno. Navedli sta, da se tožeča stranka ne more sklicevati na neplačilo družbe I., saj za njeno izpolnitev sama odgovarja kot garant.

8Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zato je z njo treba izpodbijati (predvsem) to sodbo. Ker revizija v celoti povzema tudi pritožbene navedbe, se Vrhovno sodišče do teh navedb, ki jih je obravnavalo že sodišče druge stopnje, ni opredeljevalo. V nadaljevanju so zato obravnavani le tisti očitki, s katerimi revidentka izpodbija razloge drugostopenjske sodbe.

9Revidentka sodiščema prve in druge stopnje očita, da se nista opredelili do „drugih listin“ in njenih navedb, pri tem pa ne pojasni, na katere listine in navedbe se sklicuje. Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb ZPP ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je treba vsak tak očitek obrazložiti in konkretizirati. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve, da sodišči prve in druge stopnje nista odgovorili na vse trditve in se opredelili do vseh dokazov, ne zadoščajo za obrazloženost tega revizijskega razloga.

10Utemeljeno pa tožeča stranka sodiščema prve in druge stopnje očita, da njuno stališče glede obstoja vtoževane terjatve ni pravilno. S pogodbo o odkupu terjatev je pravna prednica tožene stranke na pravno prednico tožeče stranke odplačno prenesla terjatev do družbe I., poleg tega pa se ji je zavezala, da ji bo v primeru neizpolnitve obveznosti s strani glavnega dolžnika, dolg plačala sama, pri čemer bo terjatev do glavnega dolžnika ponovno prešla nanjo (5. člen pogodbe o odkupu terjatev). Presoja sodišč prve in druge stopnje, da je bila na pravno prednico tožeče stranke prenesena terjatev iz pogodbe o prodaji opreme in know how-a, je napačna. Na podlagi te pogodbe namreč pravna prednica tožene stranke ni imela terjatve do družbe I., temveč je imela terjatev do te družbe pravna prednica tožeče stranke kot komisionar (3.6. točka 3. člena pogodbe o prodaji opreme in know how-a). Njej se je družba I. zavezala plačati protivrednost za dobavljeno opremo in ostale storitve po pogodbi. Tudi iz pogodbe o odkupu terjatev ne izhaja, da bi pravna prednica tožeče stranke od pravne prednice tožene stranke odkupila ravno terjatev iz pogodbe o prodaji opreme in know how-a. Pogodbeni stranki sta namreč zapisali, da gre za terjatev, ki izvira iz različnih podlag (drugi odstavek uvodnega dela pogodbe o odkupu terjatev). Razlog, zaradi katerega sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili tožbeni zahtevek (to je, da tožeča stranka ne more zahtevati plačila terjatve, za izpolnitev katere je sama zavezana kot garant) se tako izkaže za napačnega.

11Tudi v primeru, da bi pravni prednici pravdnih strank s cesijo prenesli ravno terjatev iz pogodbe o prodaji opreme in know how-a, zavrnitev tožbenega zahtevka na podlagi stališča, kakršnega sta zavzeli stališči prve in druge stopnje, ni pravilna. Četudi bi šlo za prenos terjatve, za izpolnitev katere je pravna prednica tožeče stranke jamčila kot garant, bi s trenutkom prehoda terjatve nanjo prenehala le njena odgovornost za izpolnitev obveznosti, medtem, ko bi terjatev do družbe I. obstajala še naprej. Zgolj to, da pred prenosom za isto terjatev jamči pravna prednica tožeče stranke pravni prednici tožene stranke, po prenosu pa obratno, ni razlog za zavrnitev zahtevka.

12Če bi vzdržalo stališče sodišč prve in druge stopnje, da sta pravni prednici pravdnih strank s pogodbo o odkupu terjatev uredili le način poplačila terjatve, ki jo je imela pravna prednica tožene stranke do pravne prednice tožeče stranke, bi bil 5. člen te pogodbe povsem odveč. Ni namreč jasno, zakaj bi pogodbeni stranki v tem primeru navedeno določbo sploh vključili v pogodbo, saj ni smiselno, da bi se pravna prednica tožene stranke zavezala za izpolnitev lastne terjatve.

13Ker sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili pogodbeno materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku v okviru zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov ponovno presoditi, kako so potekali posli med pravnima prednicama pravdnih strank in družbo I. Moralo bo raziskati, ali so se pravne prednice pravdnih strank s pogodbo o odkupu terjatev morebiti dogovorile, da pravna prednica tožeče stranke dolg družbe I. pred zapadlostjo terjatve plača pravni prednici tožene stranke. Če bo na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, pa bo moralo presoditi še, kaj so pravdne stranke razumele pod pogodbo o odkupu terjatve. V primeru, da bo sodišče prve stopnje presodilo, da terjatev tožeče stranke obstoji, bo moralo odločiti še o nadaljnjih ugovorih, ki jih je v postopku podala tožena stranka.

15Ker je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo že zaradi zmotne uporabe materialnega prava, se ni opredeljevalo tudi do revizijskih očitkov o prekoračitvi trditvene podlage tožene stranke.

16Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.