VSL sodba in sklep II Cp 1452/2006

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 3. in 5. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.
2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Postopek na prvi stopnji se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki ga je podal pravni prednik tožeče stranke, S. s. L. o., p. o., in na podlagi katerega je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi. Ker je pravna prednica tožene stranke, G.V. d. d., podala pravočasen ugovor, je bil sklep o izvršbi razveljavljen v delu v katerem je bila dovoljena izvršba (2. točka izreka), postopek pa se je nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. G. V. d. d. je bila 23.2.2001 izbrisana iz sodnega registra na podlagi določil 1. in 2. odst. 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 in nadaljnji, v nadaljevanju ZGD) v zvezi s 1. odst. 32. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS št. 54/99, 110/99 in 93/02, v nadaljevanju ZFPPod), zato je pravni prednik tožeče stranke nadaljeval postopek zoper delničarje izbrisane družbe. V nadaljevanju postopka je tožeča stranka umaknila tožbo zoper vse delničarje izbrisane družbe, razen zoper toženca B. Š.. Slednjemu je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi v tretji točki izreka naložilo plačilo 63.702.380,92 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 44.320.775,92 SIT od 18.10.1997 do plačila in od zneska 19.381.605,00 SIT od 4.11.1997 do plačila ter mu v peti točki izreka naložilo tudi plačilo izvršilnih (556.065,00 SIT) in pravdnih (1.317.800,00 SIT) stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe do plačila, v četrti točki izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.381.605,00 SIT za čas od 18.10.1997 do 3.11.1997. Sodišče prve stopnje je v prvi točki izreka izpodbijane odločbe tudi ugotovilo, da se postopek, ki je bil prekinjen od 18.2.2002, s 3.3.2003 nadaljuje s pravnim naslednikom tožeče stranke, J. s. s. M. o. L., v drugi točki izreka pa, da se sklep o izvršbi z dne 10.11.1997 razveljavi tudi v 1. in 3. točki.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje v 1., 3. in 5. točki izreka izpodbijane odločbe se je pravočasno pritožil toženec po svojem pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in predlog za izvršbo zavrne, stroške postopka pa naloži tožeči stranki oziroma podrejeno, da odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V svoji pritožbi toženec navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je bil aktivni družbenik v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS U-I- 135/2000 z dne 9.10.2000 (v nadaljevanju ustavna odločba) ter da bi moralo sodišče prve stopnje zlasti ugotavljati njegov subjektiven odnos glede neusklajenosti družbe z ZGD in morebitne koristi oziroma zlorabo. Pritožnik navaja tudi, da je storil vse potrebno, da se družba uskladi z ZGD in da mu ni moč pripisati odgovornosti, da do tega ni prišlo, saj je bil postopek vpisa v sodni register zavrnjen šele leta 1997, potem ko je delnice družbe že prodal, tudi sicer pa je prav sam pritožnik sklical skupščino družbe, na kateri je bil sprejet sklep o povečanju osnovnega kapitala, ki je bil 19.1.1995 predlagan za vpis v sodni register. O vloženem predlogu za vpis pa je pristojno sodišče odločalo kar dve leti. Toženec v pritožbi posebej izpostavlja dejstvo, da mu po prodaji delnic družbe sploh ni mogoče očitati neuskladitev družbe G. V. d. d. z določili ZGD, zato ker ni bil vpisan v delniški knjigi, kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji. V skladu z določbo 2. odstavka 232. člena ZGD namreč v razmerju do družbe velja za njenega delničarja tisti, ki je vpisan v delniško knjigo in zgolj ta lahko uresničuje pravice iz naslova delnic na skupščini družbe in ima možnost vplivati na poslovanje družbe oziroma na njeno uskladitev z ZGD in ima torej lahko status aktivnega družbenika v smislu odločbe US RS U-I- 135/2000 z dne 9.10.2000. Pritožnik se v tem delu sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp ..../2005.

V svojem odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje in povrnitev pritožbenih stroškov. Tožnik v svoji vlogi navaja, da je bil prav toženec ključni akter poslovnih dogodkov izbrisane družbe, na katere se nanaša vtoževana terjatev in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imel kot direktor izbrisane družbe in njen delničar formalni in dejanski vpliv na uskladitev z določili ZGD ter bi lahko izbris preprečil tako, da bi ne le začel s postopkom dokapitalizacije, temveč bi ga tudi do konca izpeljal oziroma predlagal ukrepe za redno prenehanje družbe, ki bi zagotavljali minimalno pravno varnost upnikov, če uskladitev z ZGD iz kakršnihkoli razlogov ne bi bila mogoča. Ker tega ni storil je sodišče prve stopnje, po mnenju tožnika, pravilno ugotovilo, da je bil toženec aktivni družbenik v smislu odločbe US RS U-I- 135/2000 z dne 9.10.2000, saj ni bil dovolj skrben glede uskladitve izbrisane družbe z ZGD. Tožnik posebej izpostavlja dejstvo, da je toženec šele 19.1.1995 vložil predlog za vpis sprememb v sodni register, medtem ko je bil zakonski rok za uskladitev z ZGD 31.12.1994, kar dodatno potrjuje njegovo premajhno skrbnost. Glede prenosa delnic, tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil toženec delničar v trenutku izbrisa in da do prenosa dejansko ni prišlo ter da je ob dejstvu, da je tudi vpis v delniško knjigo kreiral prav toženec, evidentno, da gre pri zatrjevanem prenosu delnic na toženčevega očeta za poskus, kako (za nazaj) izigrati določbe ZGD in ZFPPod, še posebej ker se omenjena konstrukcija prvič pojavlja v vlogi toženca z dne 24.12.2003. Tožnik zaključuje, da je mogoče toženi stranki očitati premajhno skrbnost oziroma opustitev ravnanj, ki bi jih moral kot direktor in delničar izbrisane družbe opraviti in to ne glede na zatrjevano konstrukcijo o prenosu delnic, saj bi toženec mogel in moral vsaj do 25.12.1998, ko je bil opravljen vpis novega delničarja v delniško knjigo, vplivati na uskladitev družbe z ZGD oziroma na izvedbo likvidacijskega ali stečajnega postopka ali na zagotovitev drugih ukrepov, ki bi zagotovili likvidnost in solventnost izbrisane družbe ter je imel vsaj do omenjenega datuma status aktivnega družbenika.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi napačno uporabilo določbe materialnega prava oziroma jih ni uporabilo pravilno, na kar mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti v skladu z določbo 350. člena ZPP, posledično pa je ostalo nepopolno raziskano tudi dejansko stanje, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh pravno relevantnih dejstev oziroma se do njih ni opredelilo, kot je razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zapisalo, da je toženec kot aktivni delničar v času nastanka sporne obveznosti nedvomno odgovoren za izpolnitev vtoževane obveznosti. Omenjeno stališče je pravno zmotno. Tako stališče bi bilo povsem pravilno če bi bil toženec tožen kot družbenik v družbi z neomejeno odgovornostjo (tak položaj je namreč imel po šestem odstavku 580. člena ZGD zaradi neuskladitve delniške družbe z ZGD). V taki situaciji je odgovarjal za obveznosti družbe solidarno z družbo, seveda v času njenega obstoja. Vendar v tej zadevi tožeča stranka ni vložila tožbe zoper toženca, temveč le zoper družbo. Tožeča stranka je namreč toženca pritegnila v postopek šele po izbrisu gospodarske družbe, kot njenega pravnega naslednika. Da toženec lahko nastopa kot pravni naslednik izbrisane gospodarske družbe, mora biti njen delničar v trenutku izbrisa iz sodnega registra. (Glej: sklep Vrhovnega sodišča, opr. št II Ips 359/2005 z dne 15.6.2006, točka 7).

Sodišče prve stopnje je sicer v nadaljevanju ugotovilo, da je bil toženec delničar družbe tudi ob izbrisu delniške družbe G. V. iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da je mogoče delnice, ki so imele materializirano obliko prenesti zgolj z indosamentom, to je zapisom na samem vrednostnem papirju, v kolikor pa gre za delnice v nematerializirani obliki, pa z vpisom spremembe lastništva, ki ga opravi Klirinško depotna družba, ki je bila in je tudi sedaj edina pooblaščena za vodenje registra nematerializiranih vrednostnih papirjev (Glej: Uredba o nematerializirnaih vrednostnih papirjih, Ur. l. RS št. 45/95, v nadaljevanju Uredba oziroma Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih, Ur. l. RS št. 23/99, v nadaljevanju ZNVP). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da toženec ne prvega ne drugega prenosa ni dokazal. Sodišče prve stopnje je torej izhajalo iz predpostavke, da je lahko do prenosa prišlo le v navedenih dveh oblikah, takšno stališče pa je materialnopravno zmotno.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je poleg situacije, ko so imenske delnice izdane kot pisne listine in se prenos opravi z indosamentom, mogoča tudi situacija do katere je v tranzicijskem obdobju pogosto prihajalo, ko imenske delnice še niso oziroma sploh niso bile izdane v fizični obliki kot vrednostni papir in hkrati tudi ni šlo za nematerializirane vrednostne papirje. Tako v prvem kot v drugem primeru je morala delniška družba voditi delniško knjigo (Glej: Kocbek, Marijan et al., Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem - druga, dopolnjena in spremenjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2002, komentar 232. člena ZGD, para. 0 in 1a, str. 674). V primeru, ko imenske delnice še niso bile izdane kot vrednostni papir, gre šele za prenos terjatev s cesijsko pogodbo (436. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 88/99, v nadaljevanju ZOR, oziroma 417. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), za katero veljavni predpisi ne zahtevajo posebne obličnosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da zato toženec lahko dokazuje prenos terjatev le s cesijsko pogodbo in vpisom v delniško knjigo. V konkretni zadevi je, kljub trditvam toženca, da so bile delnice v prvi in edini emisiji izdane v nematerializirani obliki (Glej: Pripravljalni spis za poravnalni narok in narok za glavno obravnavo tožene stranke z dne 29.10.2004, str. 2, listovna številka 79) ob dejstvu, da je Uredba, ki je bila sprejeta na podlagi 137. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 6/94) in je prva omogočila izdajo nematerializiranih vrednostnih papirjev, začela veljati leta 1995, to se pravi štiri leta po ustanovitvi izbrisane družbe, ter ob upoštevanju izpovedb zaslišanih prič v postopku U. Š., M. B. ter G. G., ki so vse izpovedale, da delnic v fizični obliki niso nikoli prejeli, razvidno, da je šlo za situacijo, ko imenske delnice s strani delniške družbe niso bile izdane v fizični obliki in so se torej lahko prenašale na podlagi pravnega posla in vpisa v delniško knjigo, s čimer je toženec v postopku tudi dokazoval prenos lastništva delnic (Glej: Kupoprodajna pogodba z dne 30.4.1997, priloga B4 ter vpis v delniško knjigo dne 25.12.1998, priloga B43, str.98). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem vprašanjem opozarja, da je sodišče prve stopnje glede D. K., že v fazi izdaje sklepa o nadaljevanju postopka z dne 15.12.2003, v obrazložitvi zapisalo, da je "s predložitvijo darilne pogodbe (priloga B2) in pogodbo o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi (priloga B3), obe z dne 15.6.1994, izkazal, da od navedenega datuma (torej tudi v času izbrisa dne 23.2.2001) ni bil več družbenik izbrisane družbe." (Glej: sklep, opr. št. I Pg 45/1998 z dne 15.12, str. 3, listovna številka 55), kar kaže na to, da je pri njem, po oceni pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo, da je do prenosa terjatev prišlo.

Posledica zmotne uporabe materialnega prava s strani sodišča prve stopnje glede možnosti prenosa imenskih delnic je tudi to, da se ni ukvarjalo z ugovorom, ki ga je v svoji pripravljalni vlogi z dne 5.1.2005 uveljavljala tožeča stranka (listovna številka 94). Tožeča stranka je namreč tako v omenjeni vlogi (točka IX) kot tudi v odgovoru na pritožbo z dne 10.10.2005 (listovna številka 125) ugovarjala fiktivnost (datuma), s tem pa ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 30.4.1997 (priloga B4) ter vpisa v delniško knjigo dne 25.12.1998 (priloga B43, str.98). Navedla je, da je bila pogodba antidatirana, vpis v delniško knjigo pa pripisan naknadno, in sicer zato, da bi se toženec izognil odgovornosti. Glede na to, da je od odločitve, ali je pogodba o prenosu terjatve nična, odvisna tudi odgovornost tožene stranke za obveznosti izbrisane družbe in se sodišče prve stopnje o njem ni izjasnilo, je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v tretji in peti točki izreka ter zadevo vrniti v ponovno sojenje, da se dejansko stanje popolnoma ugotovi.

Pritožnik v svoji pritožbi navaja tudi to, da glede na to, da ni bil vpisan v delniško knjigo, v razmerju do družbe ni imel nikakršnih pravic, saj velja v skladu z določbo drugega odstavka 232. člena ZGD v razmerju do družbe za njenega delničarja tisti, ki je vpisan v delniško knjigo. V zvezi s tem se pritožnik sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 1470/2005, ki je v podobni izvršilni zadevi presodilo, da je pri presoji, ali je dolžnika/toženo stranko mogoče opredeliti kot aktivnega družbenika glede na ustavno odločbo, potrebno izhajati ravno iz razmerja med delničarjem in družbo ter je odločilo, da dolžnik/tožena stranka, zato ker ni bil vpisan v delniško knjigo, ni imel možnosti vplivati na poslovanje družbe oziroma na njeno uskladitev z ZGD. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oz. arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse." (Glej: sklep Ustavnega sodišča, opr. št. Up 337/00 z dne 26.2.200), ob tem pa je potrebno upoštevati tudi da "sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v eni zadevi, v kateri je bilo ob enakem ali podobnem dejanskem stanju odločeno drugače, ne predstavljata ustaljene sodne prakse in ne dokazujeta, da sodišče ob takšnem ali podobnem dejanskem stanju redoma odloča tako, kot navaja pritožnik, niti ne, da je bila pritožniku kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave samo zato, ker v sodni praksi obstaja sodba, ki je drugačna od pritožnikove ." (Glej: sklep Up 19/01 z dne 26.3.2002). Ustava ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od sodne prakse, pač pa le samovoljni oziroma arbitraren odstop....Gre za zahtevo, da sodišče, če se odloči, da bo do uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži. (Glej: Galič, Aleš, "Argument precedensa" ali Stališča Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse, Revus, letn.1, št.1, 2003, str.45). Bistvena razlika med zadevo opr. št. III Cp 1470/2005 in konkretno zadevo, ki je v tej fazi postopka narekovala drugačno odločitev je, da je v tej zadevi tožeča stranka podala ugovor ničnosti, o katerem se sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni izreklo, kot izhaja iz obrazložitve zgoraj.

Pritožnik je s pritožbo napadal tudi 1. točko izreka v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se postopek, ki je bil prekinjen 18.2.2002, nadaljuje s pravnim naslednikom tožeče stranke J. s. s. M. o. L., Z. 3, L., od 3.3.2003 dalje. Pritožba glede prve točke izreka ne podaja konkretnih navedb oziroma ne izpodbija konkretno ugotovitev in obrazložitve sodišča prve stopnje glede pravnega nasledstva, zato je višje sodišče v tem delu opravilo le uradni preizkus in ocenilo, da je pritožba toženca v tem delu neutemeljena.

Upoštevajoč povedano je sodišče prve stopnje na podlagi 355. člena ZPP v 3. in 5. točki izreka razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v tem obsegu v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek, in sicer predvsem z dokazi, ki jih je tožeča stranka predlagala za dokazovanje ničnosti kupoprodajne pogodbe in vpisa v delniško knjigo.

Pritožbeno sodišče je v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.