VSC sklep II Ip 149/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Upnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnika.

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika po izteku roka, saj je ugotovilo, da dolžnik s plačiloma z dne 1. 10. 2003 in 29. 12. 2003 ni poplačal celotne terjatve upnika ter da ni prišlo do zastaranja terjatve. Upnik je namreč predlog za izvršbo za izterjavo terjatev po računih, zapadlih 20. 8. 1999, vložil 28. 5. 2000, s tem pa je pretrgal zastaranje.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se pritožuje dolžnik zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršenja materialnih predpisov. V pritožbi navaja, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen 16. 8. 2000, sodišče prve stopnje pa je po 10 letnem zastaralnem roku dne 19. 10. 2012 (torej kar 12 let po pravnomočnosti) izdalo sklep, s katerim je izvršbo delno ustavilo. V nadaljevanju pritožbe dolžnik citira 356. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in predlaga, da se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti zavrže, ker je bil izdan po roku, ko bi upnik lahko uveljavljal plačilo.

V pravočasnem odgovoru na pritožbo upnik navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je z vložitvijo predloga za izvršbo pretrgal zastaranje; zastaranje pa je še vedno pretrgano, saj izvršilni postopek še vedno teče. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz druge točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje dolžnikovo laično vlogo, naslovljeno kot “Pritožba”, glede na njeno vsebino obravnavalo kot ugovor po izteku roka, čemur dolžnik v pritožbi ne nasprotuje. V zvezi z dolžnikovimi zatrjevanji, da je dolg v celoti poplačal že 29. 12. 2003, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnik za takšne trditve ni predložil nobenih dokazov, zaradi česar je ugovor po izteku roka v tem delu štelo za neobrazložen in zato za neutemeljen. Hkrati pa je dolžniku pojasnilo, da s plačili v višini 580,04 EUR in 679,02 EUR v letu 2003, ki so izkazana v spisu, ni poravnal celotne obveznosti do upnika, kar je preverilo z obračunom terjatve, opravljenim z verificiranim programom Vrhovnega sodišča RS za izračun zakonskih zamudnih obresti. V zvezi z ugovornimi navedbami dolžnika o zastaranju terjatve pa je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa izčrpno pojasnilo, da do zastaranja terjatve ni moglo priti, ker je upnik predlog za izvršbo zaradi izterjave obveznosti po treh računih, ki so zapadli v plačilo 20. 8. 1999, vložil 28. 5. 2000, s čimer je pretrgal zastaranje. Ker pretrganje zastaranja zaradi vložitve tožbe oziroma predloga za izvršbo pomeni, da v času pretrganja zastaranje ne teče in začne znova teči z dnem, ko je postopek končan, do zastaranja v tej zadevi ni prišlo. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. člena OZ, pa absolutnega zastaranja ne pozna.

Dolžnik se v pritožbi napačno sklicuje na 356. člen OZ, saj se na podlagi 1060. člena OZ v obravnavanem postopku uporabljajo še določbe ZOR, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. ZOR v 379. členu, ki je po vsebini enak 356. členu OZ, določa, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok, ter da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Ta določba ZOR bi prišla v poštev le v primeru, če bi upnik pridobil pravnomočen izvršilni naslov, nato pa v 10 letih po njegovi pravnomočnosti, ne bi predlagal izvršbe. V cit. zadevi je upnik pridobil izvršilni naslov s pravnomočnostjo prve točke izreka sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil izdan 23. 6. 2000 in je postal pravnomočen 16. 8. 2000, kot navaja dolžnik v pritožbi. S tem sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje v drugi točki izreka tudi dovolilo predlagano izvršbo. Tako je bilo zastaranje pretrgano (kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje). Kljub dolgotrajnosti postopka je ta še vedno v teku in ni končan. Tako ni bilo nobene ovire, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati sklepa z dne 19. 10. 2012 (list. št. 29-30 spisa), s katerim je delno ustavilo izvršbo za dne 1. 10. 2003 plačanih 580,04 EUR in za dne 29. 12. 2003 plačanih 679,02 EUR. Na podlagi navedenega in izčrpnih ter pravilnih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa, in na katere se tudi pritožbeno sodišče v celoti sklicuje (da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo), je dolžnikovo vztrajanje pri navedbah, da bi pritožbeno sodišče moralo zavreči izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je bil izdan po roku, ko bi lahko upnik uveljavljal plačilo, neutemeljeno.

Po povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo, saj tudi v okviru njegovega uradnega preizkusa v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ, ni zasledilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti nepravilne uporabe materialnega prava.

V zvezi z upnikovim zahtevkom za povračilo stroškov odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče odločilo, da jih upnik krije sam, saj jih ni mogoče šteti za potrebne stroške, ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k lažji in hitrejši odločitvi o pritožbi dolžnika (peti odstavek 38. člena ZIZ).