359. člen ZOR

Obveznost, ki je bila izgovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, s smrtjo C.C. ni prenehala, temveč je ta obveznost prešla na njegovega dediča E.E.. V tem primeru pa je potrebno tudi njega upoštevati in mu omogočiti sodelovanje pri odločanju o oprostitvi oziroma plačilu institucionalnega varstva. Ker tožena stranka vsega tega v predsodnem postopku ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijane odločbe odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Sodišče mora presoditi, ali je lahko posameznik razumno predvidel ravnanje, ki ga od njega zahteva spremenjena (nova) sodna praksa. Pri tem mora upoštevati zakon, kot je veljal v pravno odločilnem trenutku, ter (sodno) prakso pred uveljavitvijo novega, sodno sprejetega pravnega pravila, pa tudi druge pomembne okoliščine, kot na primer, ali je bila (sodna) praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi, posledice uporabe novega pravila za stranko, zlasti pozitivni ali negativni učinek na njen pravni položaj. Bolj ko je sodna praksa ustaljena in enotna, večja stopnja predvidljivosti se zahteva. Uporaba nove oziroma spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zahteva, da se poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani. Ustava prepoveduje retroaktivno učinkovanje pravnih predpisov. To načelo zavezuje tudi sodišče pri razlagi pravnih norm. Sodišče lahko pomen določenega pravnega pravila, ki ga mora uporabiti na določeno dejansko stanje, razlaga glede na razvoj pravne znanosti in spremenjene družbene

O kršitvi načela kontradiktornosti lahko govorimo le tedaj, kadar ravnanje sodišča povzroči, da stranki ni zagotovljena možnost sodelovanja v postopku. Ker je tožena stranka v omenjeni pripravljalni vlogi le ponovila že prej izražena stališča (ki za obravnavani postopek večinoma niti niso bila pomembna), po razumni oceni ni bilo nobenega upravičenega razloga za dodelitev roka za odgovor. V sporih, povezanih z izvrševanjem preužitkarske pogodbe, se analogno uporabljajo nekatere določbe, ki urejajo pogodbo o dosmrtnem preživljanju. To pa ne velja za določbo 122. člena ZD. Uporabiti je tako potrebno splošno pravilo o prenosu pogodbenih obveznosti v primeru dolžnikove smrti, po katerem s smrtjo dolžnika (ali upnika) preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika.

Ker uporaba splošnega pravila o dedovanju pogodbenih obveznosti vzpostavlja ustrezno ravnotesžje med položajema strank preužitkarske pogodbe v primeru prevzemnikove smrti, analogna uporaba pravil, ki veljajo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pa bi pomenila vse prej kot zanemarljivo omejitev lastninske pravice prevzemnikovih dedičev in neutemeljeno neuravnotesženost pogodbe v korist preužitkarja, ni razlogov za sklep, da za primer smrti prevzemnika med izvrševanjem preužitkarske pogodbe ne velja 359. člen ZOR in da gre zato za prikrito pravno praznino.

Prijava terjatve v zapuščinski postopek ne more šteti kot izjava o odstopu od pogodbe. S smrtjo dolžnika ali upnika namreč preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. V kolikor pa bi tožeča stranka od pogodbe želela odstopiti, bi morala podati jasen in izrecen odstop od pogodbe, naslovljen na dediče, ki so vstopili v pogodbeno razmerje. Prijava terjatve v (že pravnomočno končanem) zapuščinskem postopku nima učinka pretrganja zastaranja. Anuitete zastarajo vsaka posebej, v treh letih od zapadlosti vsake posamezne in morebitno plačilo nadaljnjih anuitet na tek zastaralnega roka posameznih anuitet ne vpliva.

Pri vpisu maksimalne hipoteke se ne navajajo posamezne vrednostno določene terjatve, ki so nastale ali pa bodo nastale, pač pa se zavarovanje omeji le z navedbo najvišjega zneska.

Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je s smrtjo pogodbenika - tožnikovega prednika prenehala prevzeta obveznost. Zakon o obligacijskih razmerjih določa v 359. členu, da s smrtjo dolžnika ali upnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Prav za takšen primer pa gre pri obravnavani pogodbi, kjer so pogodbeniki nastopali hkrati v vlogi upnikov in dolžnikov. Pri tožnikovem predniku je šlo za osebo, ki si je zaradi svojih fizičnih (ne)sposobnosti izgovorila osebno oskrbo zase pri skupni mizi in v skupni hiši in oskrbo za svojo živino, toženci osebno pa so se zavezali ta specifični način oskrbe nuditi. S smrtjo prvega je sprejemanje in izpolnjevanje dogovorjenih strogo osebnih obveznosti postalo nemogoče in zato je tudi prenehala obveznost prednika tožnika in tako tudi ni mogla preiti na slednjega.